Jedro

Pritožba neutemeljeno očita tožniku, češ da naj bi zlorabljal svojo pravico do uporabnine, ker tudi po pravnomočnem zaključku nepravdnega postopka zaradi delitve solastnine ni predlagal civilne delitve stanovanjske hiše z njeno prodajo in z razdelitvijo izkupička in ker ima stanovanjsko pravico na neprofitnem stanovanju. Pravilno je pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da navedeno ni relevantno za odločitev in tožniku ne jemlje pravice do uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 93,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo dopustilo spremembo tožbe in zaradi delnega umika postopek delno ustavilo za plačilo 2.660,00 EUR s pripadki (I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 6.291,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku sodbe navedenih zneskov, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. in III. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 506,37 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pritožbi navaja, da je tožnikov zahtevek neutemeljen po temelju. Tožnik se po izdaji sodbe v zadevi II P 3822/2007 nikoli ni poskušal vrniti v solastno nepremičnino in zanjo po avgustu 2011 ni zahteval uporabe oziroma posesti. Ker je najemnik neprofitnega stanovanja pri ..., bi to pravico izgubil, če bi prišel do možnosti uživanja svojega dela nepremičnine. Prav tako tožnik ni izpeljal postopka prodaje nepremičnine v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani N 395/2006. S takšnim ravnanjem je po prepričanju toženke bodisi privolil v prikrajšanje, bodisi svojo pravico do uporabnine zlorablja. Tožnik je tisti, ki je dolžan za svoje pravice sam poskrbeti. Ker se v konkretnem primeru sploh ni odločil za izvrševanje svoje pravice, mu ne pripada nadomestilo, ki mu ga je prisodilo sodišče. Neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek za prisojene zamudne obresti, ker tožnik pred vložitvijo tožbe od toženke ni zahteval plačila nobenega obroka uporabnine. Toženke ni mogoče šteti kot nepoštenega pridobitelja, saj z zahtevkom tožnika do vložitve tožbe ni bila seznanjena.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženko obsodilo na plačilo uporabnine po 133,86 EUR mesečno za obdobje od julija 2011 do junija 2015, ker je ugotovilo, da je v tem obdobju brez podlage uporabljala tožnikov del nepremičnine parc. št. ... k. o. X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo ... Tožnik se je odselil zaradi nevzdržnih razmer med strankama že 18.4.2000. Da je bil tožnik upravičen do uporabnine za obdobje od decembra 2004 do junija 2011, je bilo že pravnomočno odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 3822/2007. Toženka je ključavnico po lastnih trditvah zamenjala leta 2006, novih ključev tožniku ni izročila. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da zaradi napetih odnosov med pravdnima strankama souporaba hiše ni mogoča. Kot pomembno je upoštevalo dejstvo, da toženka tudi po koncu postopka v pravdni zadevi II P 3822/2007 ni pokazala nikakršnega interesa za ureditev razmerja in prilagoditev uporabe nepremičnine lastninskemu stanju oziroma nobene aktivnosti, ki bi pripeljala do spremembe obstoječega stanja. Tožnik ni privolil v prikrajšanje in neplačilo uporabnine s tem, ko se ni poskušal vrniti v sporno stanovanjsko hišo in ni zahteval izročitve ključev, pa tudi ne zato, ker je upravičenec do neprofitnega stanovanja in ker ni zahteval prodaje nepremičnine po končanem nepravdnem postopku delitve solastnine. Zato je zaključilo, da je toženka neupravičeno obogatena, tožnik pa prikrajšan in mu je skladno z določbo 198. člena Obligacijskega zakonika – OZ dolžna plačati uporabnino.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zgoraj ugotovljenih dejstev in v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je razumna, natančna in zato prepričljiva. Materialnopravne določbe OZ o zatrjevani neupravičeni obogatitvi (190. in 198. člen) so v sodbi pravilno uporabljene. Po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo.

7. Pritožba izrecno izpodbija zgolj temelj tožnikovega zahtevka in pri tem ponavlja že med postopkom izpostavljene trditve, češ da se tožnik nikoli ni poskušal vrniti v solastno nepremičnino, kar naj bi pomenilo, da je v morebitno prikrajšanje privolil oziroma svojo pravico do uporabnine zgolj zlorablja. Res je na tožniku dokazno breme, da ni privolil v prikrajšanje in da je imel interes za uporabo nepremičnine (7. člen in 212. člen ZPP). Tožnik je že v prej navedenem pravdnem postopku zahteval uporabnino in mu je bila tudi prisojena, ker je sodišče ugotovilo, da mu je toženka po izselitvi preprečevala vstop vanjo. Tudi tekom tega pravdnega postopka se odnosi med pravdnima strankama niso spremenili in so še vedno sovražni, razmere za skupno bivanje pa nemogoče. Res je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi si morala v taki situaciji tako tožnik kot toženka prizadevati za ureditev razmer v zvezi s solastnino, kar pomeni, da bi morala tudi sama ravnati v tej smeri (npr. izročiti ključ tožniku, saj je bila ona tista, ki je zamenjala ključavnico). Pritožba neutemeljeno očita tožniku, češ da naj bi zlorabljal svojo pravico do uporabnine, ker tudi po pravnomočnem zaključku nepravdnega postopka zaradi delitve solastnine ni predlagal civilne delitve stanovanjske hiše z njeno prodajo in z razdelitvijo izkupička in ker ima stanovanjsko pravico na neprofitnem stanovanju. Pravilno je pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da navedeno ni relevantno za odločitev in tožniku ne jemlje pravice do uporabnine.

8. Pritožba odločitvi glede višine prisojene uporabnine ne nasprotuje, pač pa le obrestnemu zahtevku do vložitve tožbe. Tudi v tem delu je prvostopenjsko sodišče določbo 193. člena OZ pravilno uporabilo. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da toženka glede obveznosti plačila uporabnine ni bila dobroverna, dolguje tožniku zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje.

9. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

10. O stroških je odločeno na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka mora sama kriti svoje stroške pritožbe. Tožniku pa mora povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in sicer za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (prehodna določba drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife), pri čemer je upoštevalo višino stroškov, ki jih je tožnik uveljavljal v stroškovniku.