Jedro

Tožena stranka tožniku (javnemu uslužbencu) za dneve, ko je imel za prihod na delo in z dela na voljo javni prevoz, ne bi smela izplačati kilometrine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.412,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 108,26 EUR od 15. 2.2007 dalje do plačila, - zneska 106,39 EUR od 15. 3. 2007 dalje do plačila, - zneska 64,36 EUR od 15. 4. 2007 dalje do plačila, - zneska 208,36 EUR od 15. 5. 2007 dalje do plačila, - zneska 115,50 EUR od 15. 6. 2007 dalje do plačila, - zneska 87,84 EUR od 15. 7. 2007 dalje do plačila, - zneska 270,96 EUR od 15. 9. 2007 dalje do plačila, - zneska 113,59 EUR od 15. 10. 2007 dalje do plačila, - zneska 33,20 EUR od 15. 12. 2007 dalje do plačila, - zneska 72,40 EUR od 15. 1. 2008 dalje do plačila, - zneska 115,63 EUR od 15. 2. 2008 dalje do plačila, - zneska 117,40 EUR od 15. 3. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.006,58 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,56 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 1.412,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (prvi odstavek 1. točke izreka). V presežku glede plačila 17,00 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 141,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožniku s sklepom, opr. št. 100-2176/2006/2207 z dne 18. 12. 2006 priznala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela zgolj za dneve, ko prevoz z javnim prevozom ni možen in da je tožnik (tako kot vsi javni uslužbenci) v skladu z Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006, v nadaljevanju uredba) upravičen do kilometrine le za dneve, ko nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva oziroma, ko ga zaradi dela v posebnih delovnih pogojih ne more uporabiti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je iz citiranega sklepa možno sklepati, da je tožena stranka tožniku priznala povračilo stroškov (v višini kilometrine) za vsak dan prihoda na delo in z dela, ne pa tako, kot trdi tožena stranka, zgolj za dneve, ko prevoz z javnim prevozom ni možen. Sodišče prve stopnje je svojo napačno odločitev oprlo tudi na kasneje izdani sklep tožene stranke z dne 2. 7. 2008, v katerem je navedeno, da je tožnik upravičen do kilometrine ob dnevih, ko ne more uporabljati javnega prevoza zaradi dela v posebnih delovnih pogojih. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da je bil ta sklep izdan potem, ko je tožena stranka ugotovila, da je v sklepu z dne 2. 7. 2008 storila napako. Tožena stranka je pojasnila, da prvotno noben sklep ni vseboval dikcije o kilometrini, saj je tožena stranka izhajala iz vsebine podanih izjav javnih uslužbencev in jasnih določb uredbe, da je povračilo stroškov za najcenejši javni prevoz pravilo in kilometrina le izjema. V tistih primerih, ko javni uslužbenec noben dan na delo ni mogel priti z javnim prevozom, mu je bila s posebnim sklepom priznana kilometrina. Za pravilno interpretacijo izreka sklepa je tako potrebno upoštevati tudi vse izjave, ki so jih podali javni uslužbenci, veljavne predpise in pojasnila Ministrstva za javno upravo. Sklepa z dne 2. 7. 2008 tožena stranka ni izdala, ker bi ugotovila pomoto, ampak zato, ker je bilo ugotovljeno, da je najkrajša razdalja med R. in D. ni 50 km, ampak manj. Tožnik je do kilometrine upravičen le za dneve, ko nima možnosti za uporabo javnega prevoza oziroma ko zaradi dela ob posebnih pogojih javnega prevoza ne more uporabiti, ker ne bi pravočasno prišel na delovno mesto. Tožnik je v izjavi z dne 5. 10. 2006 navedel, da uveljavlja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za vlak na relaciji R. – D. – R.. Pri tem je tudi navedel ceno enosmerne vozovnice ter ceno mesečne vozovnice. Glede na to, da je povračilo stroškov v obliki kilometrine izjema, najcenejši javni prevoz pa pravilo, je tožena stranka na podlagi tožnikove izjave preverila, ali je na določen dan lahko prišel pravočasno na delo z uporabo najcenejšega javnega prevoza in mu je stroške kilometrine povrnila le za tiste dneve, ko najcenejšega javnega prevoza ni mogel uporabiti, za ostale dneve pa mu izplačala povračilo stroškov za najcenejši javni prevoz. Tožena stranka je vezana na določbo četrtega odstavka 2. člena uredbe in tožniku glede na določbo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 32/2006) ne sme zagotoviti več pravic, kot pa je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva. Tožena stranka opozarja na stališča, ki jih je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbah, opr. št. Pdp 1280/2008 z dne 8. 10. 2008, opr. št. Pdp 801/2008 z dne 10. 7. 2008 in Pdp 797/2008 z dne 9. 7. 2008. V teh sodbah je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, saj delodajalec od delavca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa delavec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastajajo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz. Tudi v ponovljenem postopku je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, saj sodišče prve ni ugotovilo, kdaj je tožnik imel možnost uporabiti najcenejše javno prevozno sredstvo. Iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka nedvomno izhaja, da tožnik lahko pride na delo in odide iz dela ob določenih dnevih z javnim prevozom, ob določenih dnevih pa ne, pri čemer je bila upoštevana tudi takoimenovana dvourna časovna izguba. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo pavšalni navedbi tožnika, da v nobenem dnevu spornega obdobja ni imel možnosti javnega prevoza za prihod in odhod z dela. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so dejstva, kot so neenakomerno razporejanje delovnega časa, delovnih dni, nočnega dela in vozni redi javnih prevoznih sredstev splošno znana dejstva, ki jih tožniku ni potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, posledično pa so odločilna dejstva ostala neugotovljena. Sodišče prve stopnje bi tožnikov zahtevek moralo v celoti zavrniti, saj je neizkazan in neutemeljen. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prave stopnje je neutemeljeno priznalo nagrado za tiste pripravljalne vloge, ki sploh niso bile potrebne, zlasti še za pripravljalno vlogo z dne 18. 9. 2009. Tožnik bi zahtevek moral po višini specificirati najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo. V kolikor zahtevek ni bil sposoben za obravnavo, bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker pa tega ni storilo, so toženi stranki nastalo nepotrebni stroški. Navedeno pomeni, da so vsi stroški, ki jih je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo za vloge po prvem naroku, priznanje v nasprotju z določbami ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat je s sodbo odločilo povsem enako kot z izpodbijano sodbo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Pritožbena navedba o tem, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 4. strani obrazložitve nekritično zaključilo, da so neenakomerno razporejanje delovnega časa, delovnih dni, nadur, nočnega dela in takratnega voznega reda javnih prevoznih sredstev splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati, pomeni smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 214. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje v tem delu le povzema navedbe tožnika in ne gre za stališče sodišča prve stopnje. Nasprotno, sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da je tožena stranka z listino, ki se v spisu nahaja kot priloga B/18, dokazala, da je tožniku za dneve, ko ni imel na voljo javnega prevoza, izplačala kilometrino, za ostale dneve (v katerih je tožnik imel možnost uporabe javnega prevoza) pa je prejel povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v tem sporu, vendar je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik za dneve, ko ni imel na voljo javnega prevoza, prejel kilometrino, za dneve, ko je za prevoz na delo in z dela imel na voljo javni prevoz, pa je prejel povrnitev stroškov višini stroškov javnega prevoza. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zgolj pavšalnemu zatrjevanju tožnika, da v spornem obdobju v nobenem dnevu ni imel možnosti uporabe javnega prevoza za prihod in odhod z dela. Tožena stranka je nasprotno dokazala z razpredelnico, ki se v spisu nahaja kot priloga B18, v kateri je naveden tako delovni čas tožnika v posameznih dnevih, kakor tudi čas prihoda oziroma odhoda vlaka, navedeni pa so tudi dnevi, za katere je tožena stranka tožniku priznala kilometrino.

Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do vtoževanih razlik v povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela, ker naj bi šlo za pravico, ki jo je tožnik pridobil na podlagi pravnomočnega sklepa tožene stranke z dne 18. 12. 2006. S tem sklepom je bilo sicer res odločeno, da je tožnik od 1. 12. 2006 upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, vendar takšen sklep ne pomeni, da tožene stranke ne zavezuje tudi določba četrtega odstavka 2. člena Uredbe. Ta določa, da se javnim uslužbencev za prevoz na delo in z dela kilometrina prizna v primeru, če prevoz z javnim prevozom ni možen, sicer pa se v skladu z drugim odstavkom 2. člena te uredbe povrnejo stroški za javni prevoz, ki je najcenejši. Prav tako je potrebno upoštevati določbo 16. člena ZJU o tem, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Ta določba pomeni, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic, ki sicer izhajajo iz pravnomočne in dokončne odločbe, če so s takšno odločbo priznane pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, seveda ob nadaljnjem pogoju, da bi s tem obremenil javna sredstva.

Navedeno pomeni, da tožena stranka tožniku za dneve, ko je imel za prihod na delo in z dela na voljo javni prevoz, ne bi smela izplačati kilometrine, niti v primeru, če bi si razlagala, da je tožniku s sklepom z dne 18. 12. 2006 priznala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine, ne glede na dejansko možnost za uporabo javnega prevoznega sredstva. Vendar pa si tožena stranka tega sklepa nikoli ni razlagala na ta način, temveč je upoštevajoč tožnikovo predhodno izjavo, da se na delo vozi z vlakom, za dneve, ko je bil tak prihod na delo in z dela možen, priznala povrnitev stroškov v višini vozovnice za vlak, samo za tiste dni, ko takšen prevoz ni bil možen, pa kilometrino. Tudi tožnik je takšen način povračila stroškov prevoza na delo in z dela sprejemal celo leto vse do zahtevka, ki ga je na toženo stranko v tožnikovem imenu naslovil njegov pooblaščenec. V tem zahtevku je tožnik zahteval plačilo razlike do kilometrine in se pri tem skliceval na besedilo sklepa z dne 18. 12. 2006. Zmotno je pritožbeno sklicevanje na določbo 158. člena Ustave Republike Slovenije. Sklep z dne 18. 12. 2006 je sicer izdal direktor urada za organizacijo in kadre G., torej državnega organa, vendar pa ta sklep ni pravnomočna odločba državnega organa v smislu citirane določbe, saj gre za odločbo delodajalca in ne za odločbo, izdano pri izvrševanju javnih pooblastil državnega organa. V skladu s citirano določbo je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Določba 158. člena Ustave Republike Slovenije se tako ne nanaša na sklep delodajalca o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela. Razen tega glede takšnih sklepov velja izjema iz 16. člena ZJU. Zaradi prepovedi, da bi javnemu uslužbencu zagotavljal pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, mora delodajalec pri izplačilu upoštevati navedene pravne vire, ne glede na morebitni drugačni sklep, izdan posameznemu javnemu uslužbencu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je v tem sporu v celoti uspela tožena stranka. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke odmerjeni po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) znašajo 2150 točk (300 točk odgovor na tožbo, po 225 točk za vsako od treh pripravljalnih vlog, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 550 točk za zastopanje na nadaljnjih narokih, 100 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 986,85 EUR, k čemur je potrebno prišteti še 2 % oziroma 19,73 EUR za materialne stroške, skupno torej 1.006,58 EUR, kolikor je tožnik tudi dolžan povrniti toženi stranki.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Nagrada za pritožbo znaša 375 točk oziroma 172,12 EUR, k temu je potrebno dodati še 2 % za materialne stroške oziroma 3,44 EUR, skupno torej 175,56 EUR.