Jedro

Ker zadržana odklanja antipsihotično zdravljenje, s tem huje ogroža svoje zdravje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zadržano osebo A. A., rojeno ..., stanujočo ..., zadržalo na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnice ... za dobo do dveh mesecev, šteto od dne 31. 1. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pri zadržani prisotna duševna motnja v obliki akutno psihotične motnje s prisotnimi preganjalno nanašalnimi blodnjami, ki so usmerjene predvsem do moža in v zaskrbljenost za otroke. Izvedenka je ocenila, da v kolikor se zadržana ne bo zdravila, lahko zaradi nezaupanja do svojega moža in pretirane skrbi do otrok postane heteroagresivna do moža in tudi do svojih otrok. Na podlagi vsebine izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadržana zaradi ugotovljene duševne motnje oziroma zaradi opisanega poslabšanja le-te (akutna psihotična motnja), zaradi česar je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje, predvsem hudo ogroža svoje zdravje. Izvedenka je njeno trenutno akutno psihotično motnjo opredelila kot izjemno hudo duševno bolezen. V primeru nezdravljenja pa obstaja velika verjetnost kronificiranja bolezni oziroma nadaljnjega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar povzroča ireverzibilne poškodbe možganov in kronificira bolezen. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da v opisanem duševnem stanju zadržana ni sposobna ustrezno poskrbeti zase in za svoje mladoletne otroke in je popolnoma nekritična do svoje bolezni in se ni sposobna ustrezno odločiti glede zdravljenja. Sodišče je ugotovilo, da zadržana svoje zdravje huje ogroža zaradi duševne motnje, ki ji onemogoča prepoznavo svojega stanja, pod vplivom katere ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in izključeno sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in sta tako podana oba pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za izrek ukrepa. Sodišče je ugotovilo, da je zadržana odklonila zdravljenje. Trenutno je v fazi akutnega poslabšanja bolezni, zadržana potrebuje akutno bolnišnično zdravljenje in zato ni mogoč sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. V trenutnem stanju pa zadržana tudi ne bo mogla prostovoljno sodelovati v kateri od lažjih oblik zdravljenja. Zaradi navedenega ambulantno zdravljenje zadržane in nadzorovana obravnava v tej fazi bolezni nista primerna. Določilo je še dobo zdravljenja in sicer je ugotovilo, da je zdravljenje potrebno v dobi do dveh mesecev, šteto od zadržanja. Odločilo je še o stroških tega postopka.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo zadržana po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da zadržana oseba sprejema zaključek sodišča o akutni psihotični motnji. Meni pa, da v danem primeru nista izpolnjena niti pogoj za ogrožanje lastnega ali tujega življenja, niti pogoj, da nevarnosti ni moč odvrniti z drugimi oblikami pomoči – milejšimi ukrepi. Test sorazmernosti izrečenega ukrepa v predmetni zadevi ni bil dosledno napravljen. Sodišče je ugotovilo, da trenutno zadržana oseba ni heteroagresivna, če pa bo to v bodočnosti, pa to ni pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZDZdr. Zadržana oseba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je zadržana oseba v trenutnem stanju nevarna lastnemu zdravju, ker je vse do hospitalizacije redno obiskovala lastnega psihiatra. Zadržani osebi tudi ni mogoče očitati, da bi opustila predpisano terapijo. Sodišče ni ugotovilo, čemu je zadržana oseba prenehala uživati antipsihotike. Res je opustila uživanje Asentre, vendar slednje ni v vzročni zvezi s ponovnim izbruhom psihotične motnje. Potrebno je upoštevati, da zavračanje zdravljenja ni mogoče avtomatično šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Zadržana oseba premore dovolj realno presojo v zvezi s svojimi zdravstvenimi težavami in jih je ob sodelovanju s psihiatrinjo sposobna razrešiti v lastno korist, brez zdravljenja. Zadržani osebi bi zato bilo treba omogočiti ambulantno zdravljenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena drugim udeležencem tega nepravdnega postopka, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni pogoji in sicer, če zadržana ogroža svoje življenje in življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in, če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči. Vse te pogoje pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo in je ugotovilo, da le-ti obstajajo kumulativno. Pritožnica v pritožbi najprej navaja, da se strinja s trenutnim zdravstvenim stanjem in sicer o akutni psihični motnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da gre pri zadržani osebi za trenutno akutno psihotično motnjo, katero je opredelila kot izjemno hudo duševno bolezen. Izvedenka je potrdila obstoj duševne motnje pri zadržani, izpostavila je akutno psihotično motnjo in je izpovedala, da so pri zadržani prisotne preganjalno nanašalne blodnje, ki so usmerjene predvsem do moža in v zaskrbljenost za otroke. Njena presoja realnosti je hudo motena, do bolezni in potrebe po zdravljenju je popolnoma nekritična. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da zadržana zaradi ugotovljene duševne motnje oziroma zaradi opisanega poslabšanja le-te (akutna psihotična motnja) predvsem hudo ogroža svoje zdravje, medtem ko ogrožanje življenja drugih ali hujše ogrožanje zdravja drugih še ni konkretizirano. Nedvomno pa je v trenutnem stanju poslabšanja psihotičnega doživljanja izkazana realna in konkretna nevarnost tudi zato, da bo zaradi nezaupanja do svojega moža in pretirane skrbi do otrok postala heteroagresivna do moža in tudi do svojih otrok. Izvedenka je njeno trenutno akutno psihotično motnjo dejansko ocenila kot izjemno hudo duševno bolezen. V primeru nezdravljenja obstaja velika verjetnost kronificiranja bolezni oziroma nadaljnjega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar povzroča ireverzibilne poškodbe možganov in kronificira bolezen. V primeru nezdravljenja bolezni se bodo njeni občutki ogroženosti še stopnjevali in posledično se bo stopnjevalo neustrezno vedenje z možnostjo heteroagresije. V opisanem stanju zadržana ni sposobna ustrezno poskrbeti za sebe in za svoje mladoletne otroke in se tudi ni sposobna ustrezno odločiti glede zdravljenja. Upoštevaje izvedensko mnenje, pri zadržani ni svobodne volje glede njene bolezni in razumevanja potrebe po zdravljenju. Iz teh ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da zadržana zaradi odklanjanja zdravljenja predvsem hudo ogroža svoje zdravje in zato v primeru nezdravljenja obstaja verjetnost kronificiranja bolezni oziroma nadaljnjega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar povzroča ireverzibilne poškodbe možganov in kronificira bolezen. Z odklanjanjem zdravljenja tako zadržana hudo ogroža svoje zdravje. Pritožbeni očitek, da hudo ogrožanje zdravja ni izkazano, ni utemeljen. Pritožnica se svojega stanja ne zaveda in s tem, ko odklanja zdravljenje hudo škoduje svojemu zdravju in s tem hudo ogroža svoje zdravje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je tako izkazano, da pritožnica hudo ogroža svoje zdravje, obstaja pa tudi realna nevarnost, da bo ogrozila zdravje drugih, opisano ogrožanje pa je posledica pritožničine duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Teh vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot le z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja ugotovilo, da pri zadržani osebi obstaja zaradi odklanjanja zdravljenja hudo ogrožanje njenega zdravja in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Tako je izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

6. Sodišče prve stopnje pa je kumulativno ugotovilo, da obstaja tudi pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr in sicer, da je hudo ogrožanje zdravja zadržane posledica trenutne akutne duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, ob upoštevanju izvedenskega mnenja, da pri zadržani ni svobodne volje glede njene bolezni in razumevanja potrebe po zdravljenju. Zadržana se ne zaveda dejanskih prvin svoje duševne bolezni in na takšno stanje ne more svobodno pristati. Izvedenka je trenutno akutno psihotično motnjo pri zadržani opredelila kot izjemno hudo duševno bolezen. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da zadržana svoje zdravje huje ogroža zaradi duševne motnje, ki ji onemogoča prepoznavo svojega stanja, pod vplivom duševne motnje ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in izključeno sposobnost obvladovanja svojega zdravja in je s tem podan tudi pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Razlog za prisilno hospitalizacijo je v konkretnem primeru odklanjanje zdravljenja in huje ogrožanje zdravja pridržane osebe, ker je prišlo do recidiva duševne motnje. Zadržana je opustila zdravljenje z antipsihotiki, kar je ugotovila tudi izvedenka, ki pa ni znala pojasniti iz katerih razlogov je zadržana opustila antipsihotično zdravljenje. Izvedenka pa je odgovorila na strokovno vprašanje, da je bila zadržana po prvem zdravljenju odpuščena s predpisano terapijo antipsihotika in antidepresiva, vendar pa antipsihotika zadržana ni jemala. To pa je pri zadržani povzročilo trenutno akutno psihotično motnjo, zaradi katere je hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Izvedenka je podala strokovno mnenje, da glede na trenutno zdravstveno stanje, zadržana ne more svobodno pristati na takšno stanje oziroma odločiti o svojem nezdravljenju, saj ne zmore oblikovati svobodne volje glede tega. Zaradi nezdravljenja lahko pride do kronificiranja bolezni in v kolikor se zadržana ne bo zdravila, pa lahko zaradi nezaupanja do svojega moža in pretirane skrbi do otrok postane heteroagresivna do moža, lahko pa tudi do svojih otrok, če bo zaslutila, da so ti v nevarnosti. Izvedenka je pojasnila, da opustitev Asentre ne vpliva na pojav psihoze. Po prvem zdravljenju je bila v zadevi Pr 33/2019 odpuščena s terapijo z antipsihotikom in antidepresivom. Zdravljenje je nadaljevala v ambulanti, vendar je izvedenka ugotovila, da je zadržana opustila predpisano terapijo antipsihotika, kar je povzročilo akutni pojav izjemno hude duševne bolezni, ki ne omogoča svobodne volje. Zato neutemeljeno pritožnica v pritožbi izraža nasprotovanje zaključkom sodišča prve stopnje, da je zadržana oseba v trenutnem stanju nevarna lastnemu zdravju, ker naj bi vse do hospitalizacije redno obiskovala lastnega psihiatra. Temu ni tako, kajti iz izpovedi zadržane ne izhaja, da bi redno obiskovala osebnega psihiatra, po prvem odpustu iz zdravljenja v PBV. Glede vprašanja trenutnega stanja in nevarnosti glede lastnega zdravja pa je to strokovno vprašanje, na katerega je strokovno odgovorila izvedenka, ki je ugotovila, da se zadržana ne zdravi z antipsihotiki. Posledica nezdravljenja pa je to, da hudo ogroža svoje zdravje, saj odklanja zdravniško zdravljenje. V primeru nezdravljenja pa obstaja zelo velika verjetnost kronificiranja bolezni oziroma nadaljnjega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar povzroča ireverzibilne poškodbe možganova in kronificira bolezen. V primeru nezdravljenja bolezni se bodo njeni občutki ogroženosti še stopnjevali in posledično se bo stopnjevalo neustrezno vedenje z možnostjo heteroagresije, kot je bila opisana v prejšnji hospitalizaciji. Izvedenka je ugotovila, da je potrebno antipsihotično zdravljenje in sicer z dvotirno antipsihotično terapijo z Haloperidol injekcijami in Aripriprazol v tabletah. Takšna oblika zdravljenja pa je mogoča le v PBV in zaradi akutnega poslabšanja bolezni zadržana potrebuje akutno bolnišnično zdravljenje, ki se gleda na njeno klinično stanje in nekritičnosti do bolezni lahko izvaja le v pogojih oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Zadržana pa je do zdravljenja v bolnišnici odklonilna, zaradi česar je bilo uvedeno zdravljenje v obliki injekcij. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da zadržana oseba premore dovolj realno presojo v zvezi s svojimi zdravstvenimi težavami in da bi isti cilj zdravljenja bilo mogoče doseči z pogostejšimi ambulantnimi kontrolnimi pregledi zadržane osebe pri izbranem psihiatru. Tudi na to vprašanje je odgovorilo sodišče prve stopnje in je na podlagi strokovnega mnenja ugotovilo, da je odveč pričakovati, da bo zadržana v takšnem stanju prostovoljno sodelovala v kateri od blažjih oblik zdravljenja. Zaradi navedenega ambulantno zdravljenje zadržane in nadzorovana obravnava v tej fazi bolezni nista primerna ukrepa zdravljenja zadržane. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da milejše oblike zdravljenja niso zadosten ukrep, saj ne omogočajo stalnega nadzora zadržane, pri kateri gre za akutno poslabšanje psihotične motnje. Zadržana je popolnoma nekritična do bolezni in potrebe po zdravljenju, v opisanem stanju ni sposobna sodelovati pri zdravljenju v drugih, milejših oblikah zdravljenja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno opravilo test sorazmernosti, ko je na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči, temveč le z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom, za dobo do dveh mesecev. Zato je tudi pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr in pritožba v tem delu presega strokovne ugotovitve izvedenke, ki so bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Zadržani osebi tako ni mogoče ustrezno prilagoditi terapijo z pogostejšimi ambulantnimi obravnavami. Sama doba trajanja izrečenega ukrepa kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa se pritožbeno ne izpodbija.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da je potrebno zadržano sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, saj so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kar je narekovalo, da je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zadržano osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do dveh mesecev, šteto od 31. 1. 2022 dalje. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sklepu citirano materialno pravo. Sam pritožbeni preizkus pa ni pokazal kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

8. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje.