Jedro

Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1.Z uvodoma izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da je zoper storilca A. A. še potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki mu je bil izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 2399/2021 z dne 5. 5. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 2399/2021 z dne 19. 7. 2022 ter v zvezi s sklepom III Ks 2399/2021 z dne 26. 4. 2023 in sklepom III Ks 2399/2021 z dne 29. 1. 2024. Ukrep sme trajati najdalj pet let, pri čemer sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem ali je obvezno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Storilec je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice pa po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2.Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zagovornica storilca. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Zagovornica je namreč v pritožbi navedla, da storilcu nista bila osebno vročena poročilo zavoda, kjer se storilec zdravi ter pridobljeno ponovno dopolnilno fakultetno izvedensko mnenje. Kot navaja zagovornica zato storilec tudi ni podal svojega odgovora v zvezi z navedenima dokumentoma, temveč je bil odgovor podan zgolj s strani zagovornice. Po njenem mnenju je podana bistvena kršitev določb postopka, ker navedena dokumenta, ki sta bila ključnega pomena za odločitev o podaljšanju ukrepa, nista bila osebno vročena storilcu.

5.Pritožbeno sodišče pritrjuje takšnim navedbam zagovornice. Kot pravilno navaja zagovornica, je sodišče Poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 z dne 16.8.2024, ki ga je sodišču posredovala Enota za forenzično psihiatrijo UKC Maribor ter dopolnilno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 30. 9. 2024, ki ga je opravil imenovani sodni izvedenec B. B., posredovalo zgolj njej in državnemu tožilstvu, ne pa storilcu. Slednji tako ni imel možnosti, da nanju odgovori. Navedeno poročilo in izvedensko mnenje pa sta bila za sodišče prve stopnje bistvenega pomena pri sprejemu odločitve, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Res gre v obravnavanem primeru za storilca, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil kaznivi dejanji, vendar to ne pomeni, da nima pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je konkretizirana v 16. členu ZKP), to je pravice do izjave na Poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki sta bila podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Pravica do izjave namreč zagotavlja, da je vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese ter tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka (tako tudi Sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. VII Kp 69548/2019 z dne 14.04.2022).

6.Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sicer izvedenec v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom omenjenih motenj mišljenja. Tako po oceni izvedenca obstaja nevarnost, da bi se zdravstveno stanje storilca ob tem še poslabšalo ter bi odreagiral z neprilagojenim vedenjem. Nobenega dvoma ni, da takšno zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu 2. odst. 496.čl. ZKP zaslišanje storilca pred odločanjem o podaljšanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu opravi le v primeru, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča. Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.

7.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje glede na navedeno zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pravico do obrambe, in sicer do izjave, pri kateri vpliva na zakonitost sklepa ni treba izkazati. V postopku je bila namreč storilcu kršena ustavno določena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS, v primeru kršitve v Ustavi zagotovljene pravice pa vpliva te kršitve na zakonitost odločbe ni potrebno izkazati (tako tudi VSRS Sodba I Ips 61339/2013 z dne 21.1.2016, 11. točka ter VSM Sklep II Kp 52810/2017, z dne 7.12.2022, 7. točka).

8.Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi storilcu vročiti Poročilo UKC Maribor o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu z dne 16.8.2024 in dopolnilno izvedensko mnenje z dne 30.9.2024 ter mu dati primeren rok, da se do tega opredeli, saj bo šele tedaj zadoščeno načelu kontradiktornosti in le na tej podlagi bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo.

9.Pritožbeno sodišče še poudarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju ugotoviti, ali so podani pogoji za obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki so (med drugim), da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, ne pa, da bi storilec še ponavljal hujša kazniva dejanja. Slednje je namreč pogoj po 70.b členu KZ-1, torej za obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti.

10.Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.