Jedro

Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, opr. št. P-935354 z dne 16.11.2000 in opr. št. 14-935354 z dne 9.7.2000, in odločilo, da se tožniku pokojnina odmerjena z odločbo, št. 14-935354 z dne 22.10.1981 poveča za 3 % od 1.7.2000 dalje. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna že zapadlo razliko v pokojnini izplačati tožniku v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, vse nadaljnje pokojnine pa, ob upoštevanju vseh uradnih uskladitev, izplačevati mesečno za nazaj. Sodišče je ob ugotovitvi, da je tožnik nesporno borec NOV pred 9.9.1943 in upokojen po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, in da mu je bila z odločbo Vlade Republike Slovenije - Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic naknadno priznana pokojninska doba za čas pred upokojitvijo, tako da ima več kot 13 let pokojninske dobe nad 35 let, je upravičen do povečanja pokojnine še za 3 %, skladno določbi 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83) v zvezi s 26. členom Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na prehodno določbo 390. člena ZPIZ-1, oziroma 302. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ (1992)), ki po stališču pritožbenega sodišča zagotavljata varstvo že pridobljenih pravic, ne predvidevata pa bodočih pričakovanih pravic.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 1. točko 1. odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper prvostopno sodbo naslovnega sodišča kot neutemeljeno stroškovno zavrne in potrdi prvostopno sodbo. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstajajo nasprotja med odločilnimi dejstvi, ki jih predstavljajo listinski dokazi v spisu in med razlogi izpodbijane sodbe. Dejstva, izhajajoča iz izvedenih dokazov, po mnenju revizije nesporno kažejo na to, da gre tožniku v vsakem primeru pravica do povečanja pokojnine še za dodatnih 3 % iz naslova dodatne pokojninske dobe po Zakonu o popravi krivic v letih 1949 do 1954, kar dejansko pomeni, da bi tožnik, v kolikor se mu ne bi zgodila citirana krivica, pogoje za povečanje 5 % nad 85 % pokojninske osnove izpolnjeval že v času upokojitve. Poprava krivic pa je tudi cilj izdaje Zakona o popravi krivic. Stališče izpodbijane sodbe, da tožniku ne gre odstotkovno povišanje pokojninske osnove, zaradi vsebine določila 302. člena ZPIZ je pravno zmotno in pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila skladno določbi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v revizijskem postopku vezano na obseg izpodbijanja iz razlogov, ki jih revident uveljavlja, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (372. člen ZPP). Revident kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja obstoj nasprotij med odločilnimi dejstvi, ki jih predstavljajo listinski dokazi v spisu in med razlogi izpodbijane sodbe. Po presoji revizijskega sodišča graja te postopkovne kršitve ni podana, saj so razlogi pravnomočne sodne odločbe posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Pravno podlago za rešitev tega spora vsebuje Zakon o popravi krivic (uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 47/2003 - ZPKri-UPB1), ki v 20. členu določa, da upošteva zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri odmeri pokojnine upravičencem po tem zakonu pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice (1. odstavek). Temeljni namen ZPKri je, da se tistim osebam, ki so bile v času od 15.5.1945 do 2.7.1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravno-kazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, skladno z določbo 30. člena Ustave Republike Slovenije, zagotovi pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zakonodajalec je z omenjenim zakonom določil vsebino, subjekte in pogoje upravičenj. V 5. členu je tako osebi, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, določena pravica do odškodnine. 6. člen pa daje bivšemu političnemu zaporniku pravico, da se mu v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti, onemogočena zaposlitev, oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja (1. odstavek).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku, rojenemu 24.12.1925, od dne 1.1.1981 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 12.263,05 din na mesec. Do dneva, s katerim je uveljavljal pravico do pokojnine, je dopolnil 55 let starosti in 37 let, 4 mesece in 10 dni pokojninske dobe, od tega zavarovalne dobe v skupnem trajanju 26 let, 11 mesecev in 1 dan. V posebno dobo v skupnem trajanju 10 let, 5 mesecev in 9 dni, mu je bil vštet čas udeležbe v NOB od 10.3.1942 do 15.5.1945, ki se po 140. členu temeljnega Zakona o pokojninskem zavarovanju šteje dvojno ter čas službe v JLA od 15.5.1945 do 12.6.1949. Starostna pokojnina je bila tožniku glede na 37 let, 4 mesece in 10 dni pokojninske dobe odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove ter povečana po 63. členu Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 2 %. Tožniku je bil namreč na podlagi odločbe, št. 75243/1NOV priznan status borca NOV od 10.3.1942 do 15.5.1945, torej pred 9.9.1993. Na podlagi sklepa Vlade RS, komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 6.6.2000, pa je bil tožniku priznan status političnega zapornika, zato se mu čas odvzema prostosti od 12.6.1949 do 1.12.1954 všteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 2.12.1954 do 2.2.1955 pa se mu všteva v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Na podlagi tako ugotovljene dodatne pokojninske dobe znaša tožnikova pokojninska doba 48 let, 5 mesecev in 17 dni.

Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik vso pokojninsko dobo, prav tako pa tudi z odločbo Vlade Republike Slovenije priznano dobo, pridobil pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, je sprejelo pravilno pravno presojo, da je tožnik upravičen do odmere pokojnine, ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Slednji v 302. členu določa, da se borcem NOV, ki so pridobili pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, zagotavljajo pravice po predpisih, ki so veljali do navedenega dne. Glede na to, da je tožnik pridobil pravico do pokojnine 1.1.1981, je sodišče pri ugotavljanju upravičenosti do odstotnega povečanja uporabilo zakon iz leta 1983 (Uradni list SRS, št. 27/83). Ta je v 103. členu določal, da se zavarovancu, borcu NOV, pred 9.9.1943 oziroma do 13.10.1943, ki po izpolnitvi pokojninske dobe 35 let moški oziroma 30 let ženska, ostane še naprej v zavarovanju, ne da bi uveljavil pravico do pokojnine, oziroma zavarovancu, ki ponovno sklene delovno razmerje ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pokojnina poveča za vsako leto zavarovanja po izpolnitvi pokojninske dobe 35 let moški oziroma 30 let ženska za odstotek, ki ga določi skupnost. V 26. členu je skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja določila, da se borcu pred 1.10.1943 za vsako leto nad 35 let pokojninske dobe poveča pokojnina za 1 %, vendar skupno največ 5 %.

Sodišče druge stopnje pa se je ob ugoditvi pritožbi tožene stranke in zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka oprlo na določbo 390. člena ZPIZ-1 (Uradni list RS, št. 106/99 s spremembami) in 302. člena ZPIZ (1992), ki po njegovi pravni presoji zagotavljata zgolj varstvo že pridobljenih pravic, ne predvidevata pa bodoče pričakovanih pravic, zato ne obstaja zakonita podlaga za priznanje pravice do povečanja pokojnine tožniku še za 3 %. Takšen zaključek pritožbenega sodišča je pravno zmoten.

Res je ZPIZ-1 oziroma ZPIZ (1992) temeljni zakon, ki določa pogoje za pridobitev pravice do (starostne) pokojnine. Vendar tako ZPIZ-1 kot prej veljavni ZPIZ (1992) omogočata, da lahko posamezne kategorije zavarovancev v primerih in na način, določenih v posebnih zakonih, izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (1. odstavek 154. člena ZPIZ-1 in 169. člen ZPIZ (1992)). Takšno izjemo predstavlja 20. člen ZPKri.

ZPKri je bil sprejet 21.10.1996 in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 59/96, torej v času veljavnosti ZPIZ (1992), vendar po njegovem sprejetju. Oba zakona imata v hierarhiji pravnih aktov enako veljavo. Temeljni namen ZPKri je, kot že omenjeno, da osebam, ki so bile v okoliščinah in obdobjih, opredeljenih v 2. členu tega zakona po krivici obsojene na kazen odvzema prostosti, oziroma jim je bila onemogočena zaposlitev (6. člen), pomaga ali omogoči te negativne posledice premagovati oziroma jih prenašati. Tako se mora pri odmeri pokojnine upravičencem po tem zakonu po 1. odstavku 20. člena upoštevati pokojninska doba, priznana na podlagi tega zakona.

Določba je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.

Ob pravilnem razumevanju in upoštevanju očitne zakonodajalčeve, na ustavni normi temelječe volje, ni mogoče razlagati 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 tako, da bi zagotavljali varstvo že pridobljenih pravic in zato tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za uporabo 103. člena omenjenega republiškega zakona in 26. člena Statusa SPIZ za priznanje pravice do povečanja pokojnine še za 3 %.

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik vso pokojninsko dobo in dobo, naknadno priznano z odločbo Vlade Republike Slovenije, dopolnil pred uveljavitvijo ZPIZ iz leta 1992, je bil tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljen 103. člen ZPIZ (Uradni list SRS, št. 27/83), po katerem se zavarovancu, borcu NOV, pred 9.9.1943 oziroma do 13.10.1943, ki po izpolnitvi pokojninske dobe 35 let moški oziroma 30 let ženska, ostane še naprej v zavarovanju, pokojnina poveča za vsako leto zavarovanja po izpolnitvi pokojninske dobe 35 let moški oziroma 30 let ženske, za odstotek, ki ga določi skupnost. Po določbi 26. člena Statuta se borcu pred 1.10.1943 za vsako leto nad 35 let pokojninske dobe poveča pokojnina za 1 %, vendar skupno največ 5 %.

V obravnavanem primeru so torej pogoji za uporabo 302. člena ZPIZ (1992) v celoti izpolnjeni. Bistveno je namreč dejstvo, da se tožniku po ZPKri naknadno priznana pokojninska doba nanaša na čas pred upokojitvijo v letu 1981 (1949 do 1954). Dejstvo, da je bila odločba Vlade RS - komisije za izvajanje zakona o popravi krivic - izdana šele 6.6.2000, tožniku kot žrtvi ne more odvzeti upravičenj, ki bi mu šle v času odvzema prostosti oziroma nemožnosti zaposlitve. S to odločbo je namreč vzpostavljeno stanje, ki ga je tožnik užival pred izrekom kazni zapora in časom nemožnosti zaposlitve. To pa je tudi temeljni namen Zakona o popravi krivic.

Pravno stališče sodišča druge stopnje je iz navedenih razlogov materialnopravno zmotno. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP in odločilo kot je razvidno iz izreka.