Jedro

1. Iz preizkusa ustreznosti grajane valorizacije, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče s pomočjo primerjave uradnega tečaja za DEM, ki je veljal ob prvi in drugi sodbi prvostopenjskega sodišča (takšno metodo je predlagal pritožnik), in s pomočjo izračuna zakonitih zamudnih obresti za isto obdobje, ni razvidno, da bi sodišče preseglo "pravnomočno linijo" iz prve sodbe sodišča prve stopnje.

2. Presoja višine odškodnine za negmotno škodo za lahko telesno poškodbo, ki jo je povzročil oče sinu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 270.000,00 SIT kot odškodnino za negmotno škodo, ki jo je toženec prizadejal tožniku. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa da razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje temu sodišču. Sodiščema očita, da nista obrazložili, zakaj prvostopenjsko sodišče ni dopustilo zaslišanja žene toženca oz. matere tožnika. Zato je ostalo bistveno vprašanje, t.j. tožnikova sokrivda, neobrazloženo. Sodiščema očita kršitev določb ZPP tudi zato, ker meni, da bi tožeča stranka po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 5.11.1991, do katere je prišlo zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke, lahko zvišala odškodnino le za priznano stopnjo inflacije. S prvo prvostopenjsko sodbo je bila namreč postavljena pravnomočna linija, ki je tožeča stranka ne more prekoračiti. Stališče pritožbenega sodišča zato ne more biti pravilno, saj, če bi obveljalo, bi bil načet sistem pravne varnosti, kakršno strankam zagotavljajo procesne določbe. Zatrjuje še, da je prisojena odškodnina previsoka, glede na to, da gre za lahko telesno poškodbo. Ob tem se revident sklicuje še na svoje dosedanje trditve. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi v okviru preizkusa popolnosti in pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o poteku škodnega dogodka navedlo, zakaj ponovno zaslišanje toženčeve žene (tožnikove matere) po njegovem prepričanju ni potrebno (3.stran obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Tako ne more biti utemeljen očitek, da je zavrnitev tega dokaza ostala neobrazložena in da zato tudi ni obrazložena v postopku ugovarjana sokrivda tožnika za njemu nastalo škodo. Smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP po presoji revizijskega sodišča tako ni. Upoštevaje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o okoliščinah škodnega dogodka, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji, da tožnik ni sokriv za njemu nastalo škodo. Materialno pravo (1. odst. 154. čl. ZPP) je bilo tako glede podlage tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.

Prav tako sodiščema ni moč očitati, da sta v nadaljevanju postopka z odločitvijo o višini denarne odškodnine za negmotno škodo presegli "pravnomočno linijo, postavljeno s (prvo) prvostopenjsko sodbo" z dne 5.11.1991. Že zato ne, ker iz preizkusa ustreznosti grajane valorizacije, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče s pomočjo primerjave uradnega tečaja za DEM, ki je veljal ob prvi in drugi sodbi prvostopenjskega sodišča (takšno metodo je predlagal pritožnik), in s pomočjo izračuna zakonitih zamudnih obresti za isto obdobje, to ni razvidno. Ob tem je potrebno dodati še, da je pritožbeno sodišče razliko v "vrednosti" primerjanih zneskov po matematičnem izračunu utemeljilo z daljšim čakanjem na odškodnino, kar ob prvem sojenju še ni bilo upoštevano. Sklicevanje na drugo metodo preizkusa ustreznosti valorizacije, t.j. "priznano stopnjo inflacije", v revizijskem postopku ne more biti predmet presoje, ker po vsebini pomeni izpodbijanje dejanskih ugotovitev, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Glede graje uporabe materialnega prava zaradi previsoke "pravične denarne odškodnine" pa je revidentu najprej potrebno pojasniti, da zgolj s sklicevanjem na dosedanje trditve te še ne postanejo sestavni del revizije. Revizijo revizijsko sodišče preizkuša v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. čl. ZPP). Sicer pa se revizijsko sodišče glede višine prisojene odškodnine, izhajajoč pri tem iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč o naravi poškodbe, intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je tožnik pretrpel, pridružuje presoji obeh sodišč. Ob presoji višine "pravične denarne odškodnine" v konkretnem primeru namreč ni moč mimo ugotovljene psihične prizadetosti zaradi napada v družinskem krogu, kar je pri tožniku povzročalo dodatne težave. Že zato poudarjanje zgolj teže in resnosti tožnikove poškodbe z medicinskega vidika ne more biti odločilno. Prisojena odškodnina v znesku 270.000,00 SIT (100.000,00 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 20.000,00 SIT za skaženost) glede na obrazloženo po presoji revizijskega sodišča ustreza pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" iz 200. čl. ZOR.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).