Jedro

Organi delodajalca morajo v disciplinskih postopkih izreke sklepov oblikovati tako, da je v njih točno naveden opis hujših kršitev delovnih obveznosti, ki bi jih naj storil delavec in da so kršitve zaradi ugotavljanja morebitnega zastaranja tudi časovno opredeljene. Iz opisa kršitev mora izhajati, ali so te res tako hude, da je dokazan resen razlog za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, iz časovne opredelitve pa, da začetek in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. tč. izreka).

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 53.550,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2002 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 617.388,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1994 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 421.188,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne.

O pritožbi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo in ji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v 1. tč. izreka tako, da je zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 18.1.1994 in sklepa delavskega sklepa z dne 11.2.1994 o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo in v 4. tč. tako, da je znesek 421.188,00 SIT znižalo na znesek 210.594,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (1. alinea 1. odst.) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Na podlagi revizijske odločbe je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o delu pritožbe tožene stranke, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka sodbe, s katero je le-to razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 18.1.1994 (izdan 20.1.1994) in sklep delavskega sveta z dne 11.2.1994 (izdan 22.2.1994) o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni storila očitane kršitve delovne obveznosti. Meni, da je tožnica kršitve storila tako, da je na moževo podjetje, katerega solastnika sta bila tudi hči in zet, prenesla poslovne funkcije obračuna provizije za kredite, katere je tožena stranka dala kreditojemalcem L. L., in F.. Ta podjetja so brez vednosti tožene stranke plačala podjetju tožničine družine za 6.864.240,00 SIT provizije. To so potrdile delavke S. D. K., vendar sodišče prve stopnje v ravnanju tožnice ni našlo nepravilnosti. V konkretnem primeru ni šlo za posredovanje, kot ga zahteva zakon, saj je bistvo posredovanja v tem, da se pogodbeni stranki spravita v stik. V konkretnem primeru pa tožena stranka o posredovanju za svoje kredite ni vedela nič, podjetje P. d.o.o. pa je enostransko pogojevalo dodelitev kredita, za katerega je izvedelo od tožnice s plačilom provizije. Poudarja, da v spornem obdobju podjetje P. d.o.o. ni imelo nobenih drugih prihodkov, razen provizije za dane kredite tožene stranke. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da družbeno premoženje ni bilo oškodovano, saj je to v nasprotju z dejanskim stanjem. Kreditojemalcem ni bilo potrebno plačati provizije, ker je tožena stranka ni zahtevala, pri tem pa je bistveno, da je bila dejavnost tožene stranke tudi finančni inžiniring. Tako bi tožnica morala sama najti kreditojemalce za prosta sredstva tožene stranke in jih ponuditi brez plačila provizije. V kolikor se je za pomoč obrnila na podjetje svojega moža, bi morala o tem skleniti ustrezno pogodbo o posredovanju. Tožena stranka meni, da predstavlja ravnanje tožnice šolski primer oškodovanja družbenega premoženja in zlorabe položaja ter kršitev konkurenčne klavzule.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, da na ugotovljeno dejansko stanje sicer ni pravilno uporabilo materialnega prava, kar pa na samo odločitev ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo pri svojem ponovnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje stališče revizijskega sodišča, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Po določbi tč. a) 2. odst. 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu. Organi delodajalca morajo zato v disciplinskih postopkih izreke sklepov oblikovati tako, da je v njih točno naveden opis hujših kršitev delovnih obveznosti, ki bi jih naj storil delavec in da so kršitve zaradi ugotavljanja morebitnega zastaranja, tudi časovno opredeljene. Iz opisa kršitev mora izhajati ali so te res tako hude, da je dokazan resen razlog za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, iz časovne opredelitve pa, da začetek in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ob navedenih sestavnih delih izreka sklepa disciplinskih organov tožene stranke, bi moral ta vsebovati tudi višino provizij, ki bi naj jih tožnica prenesla na podjetje P. d.o.o., torej višino škode, ki bi naj nastala toženi stranki. Sklepi tožene stranke, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu - sklep disciplinske komisije z dne 5.11.1994 (datum odpravka 20.11.1994) navedenih sestavin nima, saj iz njega le izhaja, da je tožnica kriva oškodovanja po 3. alinei 2. odst. 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zaradi prenosa poslovnih funkcij in učinkov na podjetje P. d.o.o. zaradi dejanja - obračuna provizije od kreditov, katerega del finančnega učinka je tožnica kot odgovorna oseba za plasiranje sredstev pri toženi stranki prenesla na podjetje P. d.o.o. Točna časovna opredelitev storitve očitanih hujših kršitev delovne obveznosti in višina oškodovanja ni razvidna niti iz obrazložitve sklepa. Ravno tako navedenih vsebin nima sklep delavskega sveta z dne 20.1.1994 (odpravek 22.2.1994), zaradi česar so podane absolutno bistvene kršitve pravil disciplinskega postopka, ker navedenih sklepov ni mogoče preizkusiti. Iz navedenega razloga so bili tako izpodbijani sklepi nezakoniti in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo.

Ker napačna uporaba materialnega prava na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o zaznamovanih stroških revizijskega postopka. Ker je tožnica z revizijo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti revizijske stroške v znesku 53.550,00 SIT, kar predstavlja odvetniško nagrado v višini 450 točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točk 100,00 SIT in 19 % DDV. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odst. 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.