Jedro

Pri ugotavljanju, ali je bilo zemljišče namenjeno za gradnjo, ki je bilo razlaščeno na podlagi zakona o razlastitvi iz leta 1957, ki ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen, podržavljeno neodplačno (2. odst. 90. čl. v povezavi s 4. čl. ZDen), se sedanja vrednost tega zemljišča določi po tem, ali so bila ta zemljišča v času podržavljenja zazidana, nezazidana in komunalno opremljena oz.

neopremljena (3. in 4. odst. 11., 13., 14. in 15. čl. navodila o merilih oz. metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 12.5.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 2011/2, ker je tožnica zanjo prejela odškodnino, ki predstavlja 68,04 odstotkov vrednosti podržavljenega zemljišča. Zato tožnica ni denacionalizacijska upravičenka (2. odstavek 90. člena v povezavi s 4. členom ZDen). Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in pri tem dodaja, da je Ustavno sodišče z odločbo z dne 11.11.1993 odpravilo določbi 1. in 2. odstavka 11. člena Navodilaa o merilih za ocenjevanje premičnin in nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: navodilo), ki sta določali, kako se vrednotijo stavbna zemljišča in katera zemljišča se štejejo za stavbna. Zato se je potrebno pri ugotavljanju ali gre tožnici odškodnina za stavbno ali za kmetijsko zemljišče opreti na druge veljavne predpise. Ker je bilo tožnici zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, je v tem konkretnem primeru smiselna uporaba Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Ta zakon v 1. odstavku 32. člena določa, da odškodnina obsega korist, ki jo je prejšnji lastnik imel na podlagi uporabe nepremičnine, pri čemer se upoštevajo pri posameznih vrstah nepremičnin še druge osnove in merila, določene s tem zakonom. Iz odločbe iz leta 1957 je razvidno, da je bilo v času razlastitve zemljišče po kulturi njiva. Tožnica je bila torej oškodovana za korist, ki jo je prinašala njiva, zato je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je vzel kot predpostavko za izračun odškodnine, kmetijsko zemljišče. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da je bila parcela, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, že pred izdajo odločbe o razlastitvi opredeljena kot stavbna parcela. Tožena stranka je spregledala odločbo Ustavnega sodišča z dne 15.12.1994, iz katere izhaja, da se odškodnina za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so v času podržavljenja po planih stanovanjske in komunalne graditve že bila opredeljana kot gradbena ali jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odmerja v skladu z navodilom kot za nezazidana stavbna zemljišča. Iz razlastitvene odločbe z dne 13.12.1957 izhaja, da je to zemljišče z odlokom OLO Ljubljana z dne 18.12.1956, ki nadomestuje urbanistični načrt, namenjeno za zidanje stanovanjskih hiš. Zato ne drži navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bila omenjena parcela uvrščena med stavbne iz razloga, da je bila lahko razlaščena. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na razlastitveni zakon iz leta 1980. Izplačana odškodnina v znesku 7.303,32 DEM predstavlja le približno 4 odstotke vrednosti podržavljenega zemljišča in je zato podržavljeno premoženje šteti kot neodplačno podržavljeno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Temeljno načelo ZDen je, da se odškodnina za podržavljeno premoženje, ki se ne vrača, določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V skladu s tem načelom je ZDen v 3. odstavku 44. člena opredelil enotne kriterije za vrednotenje kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ki so podrobneje razdelani v Navodilu o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - v nadaljevanju: navodilo) in v Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92 - v nadaljevanju: odlok). Po določbah navodila se stavbna zemljišča vrednotijo različno glede na to, ali so bila v času podržavljenja zazidana, nezazidana, komunalno opremljena ali komunalno neopremeljena (3. in 4. odstavek 11., 13., 14. in 15. člen).

Tožnica v tožbi trdi, to pa potrjujejo tudi podatki v spisih, da je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, z odlokom OLO Ljubljana z dne 18.12.1956, ki nadomestuje urbanistični načrt, namenjeno za zidanje stanovanjskih hiš, torej opredeljeno kot stavbno zemljišče, še pred razlastitvijo. To dejansko pomeni, da bi moral prvostopni organ najprej v postopku ugotoviti, ali je bilo navedeno zemljišče v času podržavljenja komunalno opremljeno oziroma komunalno neopremljeno in kolikor bi ugotovil, da je bilo komunalno opremljeno v smislu 4. odstavka 11. člena navodila, bi z upoštevanjem 14. člena navodila lahko izračunal sedanjo vrednost navedenega zemljišča. To bi nato moral primerjati z valorizirano odškodnino (Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja), ki jo je tožnica ob podržavljenju prejela za to zemljišče. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi upravni organ lahko presodil, ali je bilo navedeno zemljišče podržavljeno neodplačno, kar je po 4. členu v povezavi z 2. odstavkom 90. člena ZDen v takih primerih zakonska podlaga za denacionalizacijo. Kolikor pa bi upravni organ v postopku ugotovil, da je bilo podržavljeno komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče, pa bi moral v skladu s 15. členom navodila, ugotoviti vrednost tega zemljišča kot kmetijskega zemljišča, po že prej navedenem odloku in na podlagi dobljene vrednosti zemljišča, enako kot v prejšnjem primeru, ugotoviti, ali so podani zakonski pogoji za denacionalizacijo. Glede na navedeno sicer drži tožničina trditev, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na razlastiveni zakon iz leta 1980, vendar pa ne iz razlogov, ki jih navaja tožnica. Zakonodajalec je tudi v takih primerih (torej pri določanju odškodnine za podržavljeno premoženje) sledil temeljnemu načelu ZDen, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja ta zakon, ne sme delati novih oziroma, da se krivice popravijo le v okviru materialnih sposobnosti družbe, ki krivice popravlja in je zato že z zakonom predvidel način določanja odškodnin za podržavljeno premoženje, v primerih, ko tega ni mogoče vrniti v naravi. Torej v primerih, ko je že sam zakon določil način ugotavljanja vrednosti odškodnine, je sklicevanje na smiselno uporabo zakona o razlastitivi iz leta 1980 pravno neutemeljeno. V zvezi z razlogi, ki jih v tožbi navaja tožnica, pa sodišče še pripominja, da glede na že prej omenjeno temeljno načelo ZDen, ni razlogov, da bi se denacionalizacijskim upravičencem odmerjala višja odškodnina in po drugačnih merilih, kot se ta danes odmerja strankam v postopku razlastitve kmetijskih zemljišč in gozdov zaradi gradnje.

Ker prvostopni organ navedenih okoliščin, ki pa so bistvene za odločitev o stvari, v postopku ni ugotavljal, tožena stranka pa te pomanjkljivosti v izpodbijani odločbi ni odpravila, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Tako ZUP kot ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).