Jedro

Odvzem roditeljske pravice je najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka. Določba 116. člena ZZZDR, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni. V tej zvezi je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji, ko v okviru svojih sposobnosti sicer lahko funkcionira v vsakdanjem življenju) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Pri tehtanju koristi in pravic otroka s tehtanjem pravic matere ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je dejansko glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi tiste glede izvajanja stikov (glede na njihovo kvalitativno raven) brez prave vsebine, izvotljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko izpostavlja, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne E. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je po drugi strani kršena pritožničina pravica do družinskega življenja. Načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da mladoletna E., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna in se k njej ne bo mogla več vrniti (očetu je bila s pravnomočno odločbo roditeljska pravica odvzeta že v prejšnjem sojenju) in ko je stikovanje vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne E.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče nasprotni udeleženki odvzelo roditeljsko pravico za mladoletno hčerko E., rojeno 1. 12. 2010. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške nepravdnega postopka.

Nasprotna udeleženka v pritožbi zoper sklep navaja, da je odločitev nezakonita in da krši tudi ustavne pravice nasprotne udeleženke. V obrazložitev navaja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o tem, ali je ravnanje nasprotne udeleženke po rojstvu mladoletne hčerke E. posledica duševne bolezni ali zavestnega ravnanja, oprlo na mnenje dr. M., ki je v svojem izvedeniškem mnenju z gotovostjo podal oceno, da so vsa pretekla dejanja, ki se očitajo nasprotni udeleženki, bila storjena pod bolezenskim vplivom, kar pomeni, da gre za posledice duševne motnje. Iz ugotovitev sodišča potemtakem izhaja, da nasprotna udeleženka ni ravnala zavestno, kar glede na zakonsko določbo 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) pomeni, da ni izpolnila pogojev, ki bi upravičevali tako hud poseg, kot je odvzem roditeljske pravice. Odvzem roditeljske pravice mora temeljiti na zakonu, v skladu z načelom zakonitosti pa sodišča ne smejo širiti veljavnost določb. Teleološka in druge razlage 116. člena ZZZDR ne omogočajo širitve zakonskih znakov na način, da bi se omogočil odvzem npr. duševno bolnim osebam. Takega posega zakonodajalec ni predvidel, šlo bi za poseg v pravice nasprotne udeleženke do prepovedi diskriminacije, enakega varstva pravic ter družinskega življenja. Nasprotna udeleženka ima pravico, da se njene pravice varujejo enako kot pravice ostalih. Pritožba povzema dele izpovedi izvedenca dr. M. in sicer: da gre pri nasprotni udeleženki že nekaj časa za dobro remisijo, kar pomeni klinično odsotnost pozitivnih znakov duševne motnje, da zdravila očitno redno jemlje, da redno jemanje zdravil v njenem primeru pomeni, da je v tej fazi razvoja njene bolezni mogoče doseči tako remisijo, da lahko v okviru svojih sposobnosti funkcionira v vsakdanjem življenju, da po njegovi oceni zagotovo ni nevarna svojemu otroku, če je nevarnost to, da bi mu lahko kakorkoli fizično škodovala ali ga ogrozila. Pritožnica nato navaja, da je njen pozitiven odnos do hčerke razviden tudi iz njenih ravnanj, o katerih je izpovedala na zaslišanju 20. 1. 2014, saj se zato, da bi se ji ponovno omogočilo sobivanje s hčerko, trudi po svojih najboljših močeh, tako da se redno udeležuje zdravniških pregledov pri lečeči psihiatrinji, redno jemlje zdravila, se trudi pridobiti zaposlitev, obiskuje Šent, kjer med drugim poučuje francoščino, pridobila pa si je tudi knjižico o diagnosticirani bolezni, da se je z njo bolje seznanila. Redno se udeležuje stikov s hčerko, ki jih določa predlagatelj, pri čemer s seboj prinese igračo in poskusi pritegniti pozornost hčerke, katero sicer na stikih predvsem opazuje pri igri. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in nasprotni udeleženki odvzelo roditeljsko pravico samo zaradi njene duševne bolezni. Stališče sodišča prve stopnje dejansko pomeni, da duševno bolne osebe, katerih stanje je zgolj zazdravljivo, nimajo roditeljske pravice in sicer le zato, ker za otroka zaradi svojega stanja ne morejo ustrezno skrbeti, pri čemer se ustreznost niti ni določena. Sodišče tudi ni pojasnilo, kje je meja, to je komu se roditeljska pravica lahko odvzame in komu ne. Pritožnica je že v svojih vlogah ponudila primerljiv primer, ko gre za osebo, ki nahaja v komi, pri čemer se po trenutnem vedenju izvedencev iz takega stanja ne bo nikoli zbudila. Sprašuje se, če je v takem primeru prav tako upravičeno odvzeti roditeljsko pravico taki osebi, ki za otroka ne more ustrezno skrbeti. Navedba, da naj bi se navezanost na rejnike naredila trajna (predvidoma s posvojitvijo brez soglasja nasprotne udeleženke) pa ne more biti bistvena pri presoji pogojev za odvzem roditeljske pravice. Odločitev sodišča prve stopnje temelji tudi na upoštevanju izvedeniških mnenj, iz katerih izhaja, da pri nasprotni udeleženki ni pričakovati izboljšanja, ki bi omogočalo, da bi v prihodnosti lahko prevzela varstvo in skrb za otroka. V zvezi s tem pritožba poudarja, da je tudi po stališču izvedencev težko napovedovati prihodnost, tako da so ugotovitve o nezmožnosti o varstvu in vzgoji v prihodnosti po mnenju nasprotne udeleženke sporne. Pokazala je voljo po izboljšanju stanja, kot je že navedla. Izvedenec je npr. v svojem mnenju z dne 8. 3. 2012 poudaril, da je izboljšanje zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke moč pričakovati predvsem ob njenem ustreznem sodelovanju z lečečim zdravnikom in ob brezpogojnem in vestnem jemanju terapije, kar pritožnica tudi izpolnjuje. Nasprotna udeleženka se zaveda, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 161/20913 z dne 11. 7. 2013, vendar pa ena sodba še ne pomeni sodne prakse, sicer pa je citirana odločba temeljila na drugačnem dejanskem stanju od predmetnega. Mati je bila v navedenem primeru impulzivna, nepredvidljiva z IQ od 50 do 69, pri čemer je bila v primeru izzvanosti in v času osebnih stisk nagnjena k agresiji, oče pa je bil agresiven in odvisniško navezan na ženo. Zaradi ravnanj staršev ni bilo možnosti normalnih stikov, tako da jih dve leti ni bilo, nato so potekali pod nadzorom CSD in po stališču CSD za otroka škodljivi, tako da jih je sodišče v celoti prepovedalo. Nasprotna udeleženka stikov ne zlorablja, kaj takega ne izhaja niti iz zapisnikov CSD niti iz mnenj izvedencev. Ne izkazuje nobenih drugih pomanjkljivosti razen tega, da zaradi duševne bolezni (po mnenju nasprotne udeleženke trenutno, po mnenju izvedencev in sodišča trajno) ni sposobna za varstvo in vzgojo hčerke. S tem, da želi biti del hčerkine prihodnosti, ji ne povzroča nobene škode. Njen odnos do hčerke kaže, da je ne ogroža in do nje ni na nobennačin obremenjujoča, zanjo predstavlja dodano vrednost. Zgolj dejstvo, da potekajo stiki, pa ne more pomeniti grožnje za otroka, stiki so hčerki v korist, saj čuti njeno ljubezen, tako da odvzem roditeljske pravice ne more biti v interesu mladoletne E.. Evropsko sodišče se je v zadevi Johansen proti Norveški že izjasnilo, da je potrebno razlikovati med odvzemom otroka in odvzemom roditeljske pravice. Navedlo je, da je odvzem slednje ekstremni ukrep, ki je upravičen le v izjemnih okoliščinah, predvsem v interesu otroka. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi elementov, ki so bistveni pri presoji utemeljenosti odvzema roditeljske pravice, da ne pride do kršitve ustavnih pravic, ni ugotavljalo in sodbe ni primerno obrazložilo. Upoštevalo je zgolj to, da (po stališču sodišča) ni pričakovati, da bi se razmere na strani nasprotne udeleženke tako izboljšale, da bi lahko še kdaj prevzela skrb za varstvo in vzgojo otroka. Tudi ameriško Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da odvzem roditeljske pravice ne more biti osnovan zgolj na duševni bolezni, ampak je potrebno upoštevati še druge okoliščine na strani duševno bolnega starša, to je prekinitev stikov z otrokom, nezdravljenje, nesodelovanje s CSD (Case of Alyssa B. V. State, 165 P.3d 605 (Alaska 2007)). Odvzem roditeljske pravice mora biti tudi v smislu načela najblažjega posega skrajni ukrep. Tak ukrep bi bilo mogoče upravičiti, če bi nasprotna udeleženka kontinuirano škodovala hčerki ali kakorkoli drugače zlorabljala svoje pravice, tako da bi interesi starša škodili otrokovemu zdravju in razvoju (primerjaj odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) C. Proti Finski, št. 18249/02, par. 54). Z odločitvijo je sodišče kršilo tudi pritožničino pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavlja Ustava RS v 53. in 54. členu ter kot je določena z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) in kršilo tudi določbo 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo načelo prepovedi diskriminacije. Pri tem se odločba ni opredelila do pritožničinih navedb o tem, da se zdravi, da stiki potekajo, da ne ogroža otroka, da obiskuje Šent, da išče službo in ne pojasni, ali je tudi glede na navedeno podan razlog za odvzem roditeljske pravice. Pritožnica je pokazala skrb za otroka v mejah, ki jih njena bolezen trenutno omogoča, pretekle napake se zaveda in je po lastnih navedbah ne bo ponovila, na narokih se je sodišče lahko prepričalo, da je pokazala veliko željo po ohranitvi roditeljske pravice, slednja pa izhaja tudi iz dokumentacije lečeče psihiatrinje dr. V. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo. Meni, da je sklep pravilen, zakonit in dobro obrazložen. Najprej navaja, da pisna izjava dr. V., ki je priložena pritožbi, ne more biti del procesnega gradiva. Nato zavrača pritožbene očitke o nezakoniti odločitvi in kršitvah ustavnih pravic nasprotne udeleženke kot neutemeljene. Pritožnica zanemarja vidik mladoletne E.. Pozablja, da postopek ne predstavlja zgolj odločanja o njeni (roditeljski) pravici, temveč sočasno tudi o nasproti stoječi, prav tako ustavno in konvencijsko zagotovljeni pravici mladoletne E. do družinskega življenja. Odločitev je posledica tehtanja obeh pravic. Meni, da navedba, da nasprotna udeleženka ni ravnala zavestno in da ji zato ni mogoče očitati, da bi kršila 116. člen ZZZDR, v pravilni materialnopravni interpretaciji te določbe nima podlage. Predlagatelj nato izpostavi odločbo VS RS II Ips 161/2013, ki se umešča prav v problematiko uravnoteženja kolidirajočih ustavnih pravic in ima po mnenju predlagatelja precedenčni učinek in je razlagalne narave glede pravilnega razumevanja 116. člena ZZZDR. Nepomembno je, ali sta si po dejanskem stanju tam in v tej zadevi obravnavani primer glede ravnanja roditelja podobna. Odločitev tudi ni v nasprotju s prakso ESČP in pravilno razlaga okoliščine primera, upoštevaje pravice mladoletnega otroka, zagotovljene v 8. členu EKČP. V 21. členu Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KZNOP) je poudarjeno, da mora biti v primeru, da je otrok stalno ali začasno prikrajšan za svoje družinsko življenje, pri preučevanju rešitev posebna skrb posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje (tako tudi VSL v odločbi I Cp 198/2004). Nadalje predlagatelj prereka pritožbene trditve o kršitvi prepovedi diskriminaciji in navaja, da iz razlogov sklepa izhaja, da nasprotni udeleženki ni bila odvzeta roditeljska pravica zaradi njene duševne bolezni kot take. Ustavnopravni položaj otroka je v konkretnem primeru terjal sprejeto odločitev, ki je odraz varstva pravic otroka. Glede na dejanske ugotovitve, ki so plod dokazovanja z več izvedenci, je bil ukrep nujen. Nasprotni udeleženki je bila odvzeta roditeljska pravica zato, ker pri njej ni nobene možnosti in izgledov, da bo kot roditeljica lahko sploh kdaj prevzela varstvo in skrb za otroka. Ugotovitev slednjega temelji na strokovnih mnenjih izvedencev dr. M. in dr. P., ki jih pritožba konkretno sploh ne napada. Korist otroka, ki izhaja iz njegove pravice do spoštovanja družinskega življenja terja, da se mu zagotovi trajna in nadomestna skrb za zdrav duševni in fizični razvoj izven sfere bioloških staršev, ki tega niso sposobni. Pritožnica ponavlja v bistvenem neizkazana prizadevanja, da bi si življenje uredila. Sami obiski Šenta in stiki na CSD ves čas trajanja tega postopka niso v ničemer pokazali, da bi se položaj ali starševske sposobnosti nasprotne udeleženke kakorkoli izboljšale (iz podatkov spisa izhaja, da nasprotna udeleženka stiku le fizično prisostvuje, več od stika pa, kot je sama povedala, niti ne želi). Razumno je pričakovati, da bi se v tem času, ko naj bi si nasprotna udeleženka prizadevala k izboljšanju, že kaj spremenilo, če bi se lahko (kljub drugačnemu stališču pritožbenega sodišča v prejšnjem sojenju predlagatelj vztraja, da je za presojo ključna tudi zgodovina nasprotne udeleženke oziroma njeno ravnanje s prvimi tremi otroki, nasprotna udeleženka ne skrbi za nobenega od štirih otrok, ki jih je rodila, tako stanje je nespremenjeno praktično že 10 let). Ni jasno, kam pritožba meri z navedbo, da nasprotna udeleženka za otroka ni nevarna (predlagatelj opozarja, da do fizičnih reakcij ni prišlo, ker je nasprotna udeleženka mladoletno E. zapustila pri štirih tednih, predlagatelj pa je navedel, da je bil pritožničin prvi otrok A., ki je z nasprotno udeleženko živel nekaj let, ob namestitvi v rejniško družino hudo oškodovan zaradi primanjkljaja v zadovoljevanju osnovnih razvojnih potreb). Izvedenec dr. M. je med drugim pojasnil, saj je prav pri otrocih oseb, ki bolehajo za paranoidno shizofrenijo in so že zato sami predisponirani za take težave, ogroženost za razvoj motenj na osebnostnem in čustvenem področju večja. Opozoril je tudi na tesno povezanost med skrbjo in vzgojo, kakršna bi morala biti in kakršne nasprotna udeleženka ni zmožna zagotoviti. Torej so ogrožene koristi otroka, ki mu jih skozi paleto ustavnih pravic jamči država. Predlagateljica nadalje garaj stališče pritožbe, da deklici ne nastaja škoda, če njen status ostane nespremenjen, to je da ostane nasprotni udeleženki roditeljska pravica (zakonitemu očetu je bila odvzeta že ob prvem odločanju), otrok pa ostane v rejništvu in zanj v resnici skrbijo tretje osebe. Iz že izpostavljenih ustavnih pravic je mogoč le sklep, da je stališče v direktnem nasprotju z ustavno in konvencijsko zajamčenimi pravicami otroka. Pravica do stikov je drugotnega pomena v primerjavi s pravico otroka do stabilnega družinskega življenja, ki mu bo zagotovilo, da se bo razvil v zdravega, čustveno in socialno ustrezno diferenciranega otroka. Predlagateljica ponavlja, da iz mnenj CSD in mnenja dr. P. izhaja, da je nasprotna udeleženka le fizično prisotna na stiku in „opazuje otroka“, kot se izrazi sama. Drugačna odločitev od sprejete bi pomenila ohranjati golo roditeljsko pravico, ki služi le nasprotni udeleženki, deklici pa v ničemer, čeprav gre za dolžnostno upravičenje nasprotne udeleženke. Pritožba se pavšalno sklicuje na sodbo ESČP Johansen proti Norveški. Kot je predlagatelj že navajal, ta in drugi primeri kažejo, da je zmotno prepričanje, da po praksi ESČP osebi, ki je duševno bolna, a priori sploh ni mogoče odvzeti roditeljske pravice. Če so podani razlogi, zaradi katerih je poseženo v pravice otroka, je odvzem, pri čemer pa praksa seveda opozarja, da mora imeti bolna oseba v postopku odvzema varovane pravice. Slednje je v konkretni zadevi izpolnjeno, saj svoje pravice uveljavlja s strokovnimi pravnimi zastopniki, prav tak pa je procesno sposobna spremljati postopek, o čemer je bil tudi še na zadnjem naroku povprašan dr. M.. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je ustrezna skrb, če nasprotni udeleženki pri varstvu in vzgoji pomagajo starši. Iz narave roditeljske pravice izhaja, da jo morajo starši izpolnjevati osebno vsaj glede bistvenih elementov, ki vplivajo na zdrav čustveni in duševni razvoj otroka. Od ostarelih staršev, ki niti ne živita skupaj, ni mogoče pričakovati več od pomoči pri skrbi za fiziološke potrebe otroka. Primerjave med osebo v komi in duševno bolno osebo so neprimerne in predlagatelj zavrača željo nasprotne udeleženke vzbuditi čustveni pomislek v etičnost odvzema roditeljske pravice. Bistveno vprašanje je, ali je med tako ali drugače bolno osebo na eni strani in otrokom na drugi strani vzpostavljena kakršnakoli čustvena vez ter je nesrečna okoliščina zgolj kruto posegla v tako vzpostavljeni odnos ali pa, po drugi strani, take vezi sploh nikoli ni bilo. Nenazadnje je treba poudariti, da je ob istih konvencijskih izhodiščih in enakem dejanskem izhodišču francosko sodišče roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo za mladoletnega B.. Napačno je stališče, da nasprotna udeleženka ni zlorabila svoje roditeljske pravice in škodovala hčerki. Ne glede na to, ali je bila zapustitev enomesečne deklice posledica odločitve, ki je posledica stanja nasprotne udeleženke zaradi duševne bolezni, je bil otrok z zapustitvijo ogrožen. Končno pritožba spregleda stališče dr. P., da so stiki z nasprotno udeleženko za otroka obremenjujoči in psihično ogrožujoči in otroku siljen odnos ne predstavlja nobene koristi. Iz tega je razvidno, da nasprotna udeleženka z otrokom tudi tekom tega, nekaj let trajajočega postopka ni uspela navezati odnosa, ki vsaj ne bi bil škodljiv za otroka.

Pritožba ni utemeljena.

Starševske pravice in dolžnosti so staršem dane v korist otroka. Odvzem roditeljske pravice(1) je eden od institutov, ki jih zakon predvideva z namenom varstva koristi otrok. Razlogi, zaradi katerih lahko sodišče glede na določbo prvega odstavka 116. člena ZZZDR odvzame roditeljsko pravico, so zapustitev otroka ali ravnanje roditelja, s katerim je očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka ali drugačno hudo zanemarjanje svoje dolžnosti. CSD je konkretno obravnavani predlog zoper nasprotno udeleženko vložil zaradi odvzema roditeljske pravice za triletno hčerko E. (rojeno 1. 12. 2010), ki je njen najmlajši otrok(2).

Predlagatelj je predlog utemeljeval z navedbami, da odvzem otroka narekuje varstvo otrokovih koristi, pri čemer od poroda do zapustitve nasprotna udeleženka otroku ni zagotavljala osnovnih potreb oziroma pogojev za razvoj, potrebe po ustrezni negi, vzpostavljanju ugodja, po varnosti, toplini, ljubezni, predvidljivosti in zanesljivosti s strani matere, da odgovornost prelaga na druge, po porodu pa je hčerko 30. 1. 2011 zapustila. Da je tega dne nasprotna udeleženka hčerko pustila pri svoji materi ter odšla k možu v Francijo, se na pozive predlagatelja ni odzivala in da je bila deklica po posledično najprej nameščena v Krizni center, 18. 2. 2011 pa v rejniško družino, ni sporno. Nasprotna udeleženka se je očitkom v predlogu upirala predvsem s sklicevanjem na svojo duševno bolezen oziroma zdravstveno stanje, v kakršnem je bila zaradi te bolezni v relevantnem obdobju po E. rojstvu in še pred tem. Predlagatelj pa je opozarjal tudi na ravnanje in ugotovljeno zdravstveno stanje matere med samim sodnim postopkom in se pri tem skliceval na to, da je nasprotna udeleženka opuščala svoje zdravljenje, ki ga ne jemlje resno, kot tudi svoje bolezni in je s svojim ravnanjem očitno pokazala, da za otroka ne bo skrbela ter ne izpolnjuje svojih starševskih dolžnosti. Po mnenju predlagatelja ne more biti edini cilj, ki bi lahko prevladal nad koristmi otroka, v tem, da ima nasprotna udeleženka formalno roditeljsko pravico, čeprav je ne uresničuje oziroma ne zmore ali ne zna uresničevati. Nasprotna udeleženka je te navedbe prerekala.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da nasprotna udeleženka za varstvo in vzgojo otroka ni sposobna, prav tako pa se zdravstveno stanje ne bo nikoli tako izboljšalo, da bi lahko skrbela za varstvo in vzgojo mladoletnega otroka. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je nasprotna udeleženka zbolela za paranoidno shizofrenijo, da se je ta duševna motnja pri njej pričela že leta nazaj, njen potek pa je bil počasen in prikrit in da so bila očitana dejanja, tako zapustitev otroka kot pretekla neresnost in nerednost pri zdravljenju, storjena pod bolezenskim vplivom, kot posledica duševne motnje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za bolezen, ki ni ozdravljiva, temveč le zazdravljiva tako, da se z ustrezno terapijo doseže njeno obvladovanje, da gre v času odločanja pri nasprotni udeleženki že nekaj časa za dobro remisijo (odstranitev t.i. "pozitivnih znakov" bolezni, ki se dosega z rednim jemanjem zdravil in psihiatričnem spremljanjem), da ta bolezen kljub temu sčasoma napreduje in se to tudi pri nasprotni udeleženki že odraža v osebnostni spremenjenosti ter da ni mogoče zagotoviti, da ne bi spet prišlo do poslabšanja.

Iz konteksta razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je do teh ugotovitev sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenskih mnenj v ponovljenem postopku angažiranih izvedencev, to je izvedenca psihiatrične stroke dr. M. in izvedenca psihološke stroke dr. P., ki ju je sodišče očitno sprejelo. Vendar pa iz razlogov izhaja, da pri odločanju ni dalo odločilne teže sami zapustitvi oziroma drugim ravnanjem nasprotne udeleženke pred ugotovljeno remisijo, ki je bila po podatkih spisa dosežena z zdravljenjem tekom trajanja tega postopka, prav tako pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da je sodišče roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni.

Sodišče prve stopnje je, kot je mogoče jasno razbrati iz njegove argumentacije, ugotavljalo okoliščine na strani otroka in na strani nasprotne udeleženke, vključno s tistimi v času drugega sojenja in v tej zvezi prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji(3)) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Roditeljsko pravico je treba izvrševati v korist otroka in v izhodišču je družina najboljše okolje, v katerem starši uresničujejo pravice in dolžnosti, da skrbijo za zdrav in celovit razvoj oziroma vzgojo otrok oziroma za pravice in koristi otrok nasploh.

V konkretnem primeru se je izkazalo, da je bilo potrebno mladoletno E. vsled okoliščin na strani njenih staršev že pri njenih štirih tednih zaradi ogroženosti odvzeti materi in jo namestiti v rejniško družino (kjer je bila nesporno tudi ves čas tega postopka). Materina pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti, glede na tedanje materino zdravstveno stanje sicer ne morejo biti opredeljena kot krivdno ravnanje. Vendar pa to ne more biti ključnega pomena za odločitev in uporabo 116. člena ZZZDR. Ta določba, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. V konkretni zadevi ni mogoče mimo dejstva, da je objektivno gledano do ogroženosti prišlo, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je ključnega pomena ugotovitev v fazi odločanja o predlogu, da ni izgledov, da bi lahko kdaj v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se E. vanjo vrnila oziroma da bi lahko nasprotna udeleženka skrbela zanjo(4). Z mnenji izvedencev podprte okoliščine so namreč takšne, da nasprotna udeleženka lahko sicer v fazi remisije (kakršno je nesporno dosegla tekom tega sodnega postopka, ki traja od 7. 3. 2011) v okviru svojih sposobnosti funkcionira v vsakdanjem življenju, a očitno niti zdaj, ko se zdravi in je v navedeni fazi, niti v bodoče (glede na prognozo) nikoli ne bo mogla skrbeti za hčerko, pri čemer pa so za tehtanje koristi otroka znatnega pomena tudi okoliščine glede izvajanja stikov, ki potekajo med postopkom v fazi remisije. Na podlagi mnenja izvedenca dr. P. je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitev, da nasprotna udeleženka izkazuje pomanjkljivo empatičnost, da je zavedanje otrokovih potreb pri njej zreducirano predvsem na fiziološke potrebe in konkretne situacije, ki jih ob stikih prezentirata rejnika, da v osnovi ne razume svoje starševske vloge, pri izvedencu tudi ni izražala potrebe, da bi sprejela skrbništvo nad otrokom, le da bi bili stiki pogostejši. Pri opazovanju njenega odnosa do otroka izvedenec je ugotovil, da nasprotna udeleženka otroka ne zna vzpodbujati in ga animirati ter se z njim igrati. Ob teh ugotovitvah po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti odločilnega pomena v pritožbi omenjena prizadevanja nasprotne udeleženke v fazi remisije (ko je deležna strokovne pomoči tako na področju njenega zdravljenja kot pri izvajanju stikov) in v okviru tega izpostavljeno dejstvo samega izvajanja stikov med nasprotno udeleženko in hčerko, saj podatki spisa ne potrjujejo navedb pritožbe v zvezi s kvaliteto stikov. Da je med stiki v glavnem pasivna - da E. predvsem opazuje pri igri, v pritožbi navaja tudi sama nasprotna udeleženka, njena pasivnost pri izvajanju stikov s hčerko pa izhaja tudi iz vsebine poročil CSD, napravljenih v zvezi z izvedenimi stiki. Kot opozarja predlagateljica v odgovoru na pritožbo, pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje deklica v danem primeru siljena v odnos, ki ji ne prinaša nobene koristi in ji povzroča celo nelagodje. Zoper te ugotovitve pritožba tudi nima argumentirane graje. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče pritožnici ni očitalo zlorabe stikov, gre za dejstvo, da na stikih ne zmore vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom in njuno spoznavanje in so zato stiki v razmerju roditelj - otrok vsebinsko prazni. Ker taki stiki E. niso v korist, ni mogoče zagovarjati stališča pritožbe, ki trdi drugače. Posledično ni mogoče pritrditi pritožbi, ko izpostavlja, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne E. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je po drugi strani kršena pritožničina pravica do družinskega življenja. Načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da E., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna in se k njej ne bo mogla več vrniti k materi(5) in ko je stikovanje vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne E.. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je rejništvo načeloma namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. V tem smislu je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da okoliščine konkretnega primera narekujejo skrb, da se mladoletni E. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogoči stabilno in trajno nadomestno varstvo in vzgojo. Neutemeljen je očitek, da se je sodišče prve stopnje pri tem povsem neustrezno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013. Kot izhaja iz te odločbe, se je moralo Vrhovno sodišče enako kot sodišče prve stopnje v tej zadevi med drugim opredeliti do pomena okoliščin, ki izkazujejo, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starša lahko še kdaj prevzela skrb za otroka, ta segment okoliščin pa je (ob upoštevanju ostalih za konkretni primer relevantnih dejstev) moralo upoštevati tudi sodišče v zdaj obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je za tovrstne primere dalo prednost ukrepu odvzema roditeljske pravice, da se posledično zagotovi trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se pomembno odraža tudi v duševnem in telesnem razvoju otroka. Pri tem ni nepomembno, da je med drugim tudi v tistem primeru navedlo, da ni pomembno, ali je nasprotni udeleženec (glede katerega se je tehtala pravilnost odločitve o odvzemu roditeljske pravice) kriv za nastalo stanje ali ne, saj namen izrečenega ukrepa ni v kaznovanju staršev. Pritožbeno sodišče se zgornjim izhodiščem pridružuje. Enako pa tudi argumentu Vrhovnega sodišča v citirani odločbi, ki opozarja na v strokovni literaturi poudarjeno stališče, da ni upravičeno ogrožanje koristi otrok zaradi varovanja pravic staršev, ki (niso pripravljeni ali) zaradi različnih okoliščin niso sposobni prevzeti odgovornosti za redno in kontinuirano skrb za otroka. V tej zvezi se pritožbeno sodišče strinja s predlagateljico, da pri tehtanju koristi in pravic otroka s tehtanjem pravic matere ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je dejansko glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi tiste glede izvajanja stikov (glede na njihovo kvalitativno raven) brez prave vsebine, izvotljena. Zato po oceni pritožbenega sodišča nasprotna udeleženka neutemeljeno očita, da ji je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavlja 8. člen EKČP ter da je bilo kršeno načelo prepovedi diskriminacije. Ker je vedno potrebno imeti pred očmi vse okoliščine konkretnega primera, je neustrezno pritožbeno sklicevanje na hipotetični primer, če bi šlo za starša v komi.

Drži, da je odvzem roditeljske pravice najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka in je glede na navedeno v konkretni zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen. V kolikor se pritožba sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Johansen proti Norveški, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je šlo v omenjeni zadevi za tehtanje med primernostjo ukrepa odvzema otroka in odvzema roditeljske pravice, pri čemer so bile okoliščine drugačne. Iz odločbe ne izhaja, da bi šlo za primer, ko ni nobene možnosti, da bi roditelj (konkretno mati) lahko še kdaj prevzela skrb za otroka, temveč nasprotno. Presoja, da je bila materi z odvzemom roditeljske pravice kršena pravica do družinskega življenja, je namreč temeljila na ugotovitvi, da so se med materjo in otrokom stiki ustrezno izvajali, da je mati že spremenila način življenja na bolje, težave v sodelovanju pristojnih organov z materjo, ki so bile materi očitane, pa niso bile tako velike, da bi predstavljale dovolj tehten razlog, ki bi utemeljeval nujnost sprejetega ukrepa.

Pritožbeni očitek kršitve 6. člena EKČP, to je kršitve pravice do poštenega sojenja, je pavšalen, saj nasprotna udeleženka, ki jo je sicer ves čas postopka zastopala uvodoma navedena odvetniška družba, ni pojasnila, na kakšen način naj bi do kršitve prišlo.

Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene, pri tem pa ob preizkusu ni našlo uradoma upoštevnih kršitev (glej drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Višje sodišče v Kopru je v tej zadevi odločalo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča opr. št. I R 35/2013 z dne 14.3.2013 op. št. 1: Vsebino slednje opredeljuje 4. člen ZZZDR.

op. št. 2: Nasprotna udeleženka je po podatkih spisa mati še treh otrok, zdaj dvanajstletnega A. (ki od leta 2005 biva v rejniški družini), sedemletnega B. (v času uvedbe postopka nameščen v rejniško družino v Franciji) in C. (roj. 1. 1. 2010, za katerega skrbi oče v Franciji).

op. št. 3: Tovrstno možnost izboljšanja je res dopustil tudi izvedenec dr. K. v prvem postopku, vendar pa to samo zase ni odločilnega pomena.

op. št. 4: V nasprotnem primeru načelo varstva koristi otrok terja, da država s strokovno pomočjo njenih pristojnih organov stori vse, da bi se vzpostavili pogoji za vrnitev otroka roditelju. Na tako izhodišče opozarjajo tudi odločbe ESČP, npr. Olsson proti Švedski (par. 81), Johansen proti Norveški (par. 78) op. št. 5: Očetu je bila s pravnomočno odločbo vzeta roditeljska pravica že v prejšnjem sojenju.