Jedro

Dne 17. 10. 2015 je stopil v veljavo ZAgrS. Ta zakon, ki velja vzporedno z ZPVAS, za dedovanje premoženja člana agrarne skupnosti določa drugačna pravila, kot so veljala doslej. Ker novi zakon v pogledu njegove uporabe v zapuščinskih postopkih nima posebne prehodne določbe, ga je treba (po pravilu, da kasnejša norma razveljavi prejšnjo) uporabiti v vseh zapuščinskih postopkih, tudi tistih, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo.

Ker sta dedinji ob upoštevanju ureditve, ki je veljala do 17. 10. 2015, že podali določene izjave, ju bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, pred ponovno odločitvijo, seznaniti z novo zakonsko ureditvijo in jima omogočiti, da jih novi ureditvi prilagodita. To vključuje tudi možnost, da (ne glede na 138. člen ZD) svojo že podano dedno izjavo spremenita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po pokojnem C. C. izdalo sklep o dedovanju, s katerim je med drugim ugotovilo, da v zapuščinsko premoženje spadajo nepremičnine Agrarne skupnosti X, ki so bile zapustniku (kot solastnina oziroma skupna lastnina) vrnjene z odločbami Upravne enote Radovljica. Upoštevajoč, da zapustnikovi dedinji, A. A. in B. B., nista članici Agrarne skupnosti X, je odločilo, da to premoženje postane last Občine D., ta pa je obema dedinjama dolžna izplačati nujna deleža (vsaki 857,91 EUR).

2. Pritožbo vlaga Občina D. Izpodbija odločitev, s katero ji je sodišče naložilo izplačilo nujnih deležev. Trdi, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

Opozarja, da ji sodišče pred izdajo sklepa o dedovanju ni dalo možnosti sodelovanja v postopku, niti možnosti, da se izjavi.

Trdi tudi, da je sodišče zmotno uporabilo 8. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Na podlagi petega in šestega odstavka tega člena občina postane lastnica nepremičnin agrarne skupnosti le v primeru, če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki niso uveljavljali vračila lastninske pravice. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Zahtevek za vračilo premoženja je bil namreč vložen, na njegovi podlagi pa premoženje tudi vrnjeno. Glede na to, da se je hči A. A. dedovanju odpovedala, tudi sicer ne more zahtevati izplačila nujnega deleža. Nujni delež ne pripada niti B. B. Zahtevala bi ga lahko zgolj od dedičev, ki dedujejo v naravi. Ker takih dedičev ni, nujnega deleža ne more uveljavljati.

3. Dedinji na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnica v uvodu pritožbe sicer navedla, da izpodbija zgolj odločitev pod točko III izreka sklepa, vendar pa z vsebinskimi očitki v nadaljevanju pritožbe (kršitev pravice do izjave, zmotna uporaba petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS) izpodbija celotno odločitev.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je kršilo njeno pravico do izjave. Iz podatkov spisa izhaja, da jo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanilo s postopkom in ji ni dalo možnosti, da se v njem izjavi. V postopku sta sodelovali le dedinji, pritožnici pa je bil vročen šele izpodbijani sklep. S takšnim ravnanjem je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sega tudi na ustavno raven (22. člen Ustave).

7. Izpodbijani sklep je obremenjen tudi s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeni preizkus odločitve zaradi nasprotujočega si izreka in nasprotja v razlogih, ni mogoč. Sodišče prve stopnje je tako v točki II izreka ugotovilo, da sta se dedinji A. A. in B. B. dedovanju odpovedali, pod točko III izreka pa jima je priznalo pravico do nujnega deleža. Ker odpoved dedovanju vključuje tudi odpoved nujnemu deležu, saj odpoved ne more biti delna, odločitev o prisoji nujnega deleža nasprotuje predhodni ugotovitvi o vsebini podanih dednih izjav(1). Enako nasprotje je tudi v razlogih izpodbijanega sklepa.

8. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 354. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), razveljaviti. Pritožbeno sodišče zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, saj gre za kršitvi, ki ju glede na njuno naravo ne more samo odpraviti. Napotki za njuno odpravo glede na predhodno obrazložitev niso potrebni.

9. Pritožbeno sodišče pa, zaradi usmeritev za delo v nadaljnjem postopku, opozarja, da je 17. 10. 2015 stopil v veljavo Zakon o agrarnih skupnostih (ZAgrS)(2). Ta zakon, ki velja vzporedno z ZPVAS, za dedovanje premoženja člana agrarne skupnosti določa drugačna pravila kot so veljala doslej. Ker nov zakon v pogledu njegove uporabe v zapuščinskih postopkih nima posebne prehodne določbe(3), ga je treba po načelu lex posterior derogat legi priori (poznejši zakon razveljavlja prejšnjega) uporabiti tudi v tem postopku.

10. Ker sta dedinji ob upoštevanju ureditve, ki je veljala do 17. 10. 2015, že podali določene izjave, ju bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, pred ponovno odločitvijo, seznaniti z novo zakonsko ureditvijo in jima omogočiti, da jih novi ureditvi prilagodita. To vključuje tudi možnost, da (ne glede na 138. člen ZD) svojo že podano dedno izjavo spremenita.

11. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da (v konkretnem primeru) nima pomislekov glede uporabe nove zakonske ureditve v smislu morebitne neustavne neprave retroaktivnosti(4). ZAgrS namreč eni od dedinj, čeprav ni članica agrarne skupnosti, daje možnost, da premoženje deduje v naravi. Daje ji torej nekaj več. Drugi dedinji zakon ohranja pravico do nujnega deleža. Pomislekov ne vzbuja niti dejstvo, da novi zakon, če premoženje postane last občine(5), pravico do nujnega deleža (izrecno) izključuje(6). Te pravice namreč dedičem ni dajal niti ZPVAS. Zaradi pomanjkljive zakonske ureditve jo je v položaju, ko nihče od dedičev ni bil član agrarne skupnosti, priznavala (le) sodna praksa (višjih sodišč), ki pa v tem pogledu ni bila enotna(7). Z morebitnim sklicevanjem na takšno prakso pa posega v varovane pravice ali pričakovanja ni mogoče utemeljevati.

12. Za primer, da bi sodišče prve stopnje ponovno odločalo o izplačilu nujnega deleža (ta nujni delež bo, ob upoštevanju nove zakonske ureditve, dolžna plačati dedinja, ki bo prevzemnica zapuščinskega premoženja v naravi), pa pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo način izračuna nujnega deleža, predvsem pa njegovo višino, obrazložiti do te mere, da bo pritožbeni preizkus mogoč. Razlogi v izpodbijanem sklepu namreč tej zahtevi ne zadostijo.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče pa ob tem opozarja, da se dedinji dedovanju (še) nista odpovedali. A. A. je v teku postopka sicer izjavila, da premoženja ne želi dedovati v naravi in je izstopila iz Agrarne skupnosti, vendar je zahtevala nujni delež. Nujni delež je zahtevala tudi B. B. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 74/2015. Op. št. (3): 64. člen ZAgrS določa le, da začne zakon veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Op. št. (4): Za nepravo (dejansko) retroaktivnost gre takrat, ko zakon naknadno in spreminjajoče posega v sedanja zatečena, a še ne zaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zato tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednoti. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa bil še v celoti zaključen. Neprava retroativnost je prepovedana le, če gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Poslabšanje ne sme biti arbitrarno, zanj mora obstajati stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (primerjaj L. Šturm in ostali, Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske in državne študije, Ljubljana 2002, stran 57 in 1040).

Op. št. (5): Do tega po novi ureditvi pride le v primeru, če gre za zapuščino brez dedičev (prvi odstavek 51. člena ZAgrS), torej v primeru, če zapustnik nima dedičev ali če se vsi odpovejo dedovanju.

Op. št. (6): Določilo je nepotrebno. Če je zapustnik brez dedičev, do zahteve za izplačilo nujnih deležev ne more priti. Če pa se dediči dedovanju odpovejo, to vključuje tudi odpoved nujnemu deležu. Op. št. (7): Primerjaj odločitve VSK Cp 1146/2007, VSK Cp 1102/2007, VSK 40/2009, VSL I Cp 3298/2012, VSL II Cp 3509/2012 in II Cp 2423/2013; drugače: VSL II Cp 1536/2013 in VSL 180/2015. Vrhovno sodišče RS se o tem vprašanju ni izreklo.