Jedro

Za presojo, ali je storjeno kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ, ni pomembno, ali je obtoženec dogovoril plačilo obveznosti, ki izhajajo iz uporabe kartice tako, da jih bo plačeval s trajnim pooblastilom (plačevanje preko trajnega naloga) banki na za to ustanovljenem računu v banki, ki je izdajatelj kartice in ali je na tem računu kritje. Beseda kriti oziroma kritje pomeni zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo oziroma izplačilo nečesa.

Zakonska dikcija "čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja" pomeni, da kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tisti, ki ob dospetju plačila obveznosti na podlagi uporabljene kreditne kartice nima kritja za plačilo in že ob uporabi te kartice ve, da kritja za plačilo ne bo imel. To pa pomeni, da storilec ve, da ne bo imel denarnih sredstev za kritje, to se pravi za plačilo izdanega računa.

Kritje so tako katerakoli denarna sredstva, ki omogočajo plačilo, ne pa le denarna sredstva na računu v banki. Zato lahko kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tudi tisti, ki se dogovori za plačilo obveznosti na drug način, npr. s položnico po izstavitvi računa, kot se je obtoženka dogovorila v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obt. M. Š. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe bančne ali kreditne kartice po II. odst. 253. čl. KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odst. 96. čl. ZKP, na podlagi določbe II. odst. 105. čl. ZKP pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženko spozna za krivo kaznivega dejanja in ji izreče zaporno kazen.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. čl. ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obtoženki in njeni zagovornici, predlagal, naj se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge za sklep, da obtoženki kaznivo dejanje po obtožbi ni dokazano.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je kaznivo dejanje zlorabe bančne ali kreditne kartice podano le takrat, kadar je plačilo računov po kreditni kartici urejeno tako, da ima zavezanec za plačilo račun v določeni banki, ki je izdajatelj kartice, preko katerega zavezanec za plačilo s trajnim pooblastilom banki (trajni nalog za plačilo), plačuje dospele obveznosti iz naslova uporabe kartice. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ podano le takrat, kadar ob plačilu ni kritja na tem računu. S stališčem, da je potrebno, da ima zavezanec za plačilo bančni račun, se očitno strinja tudi okrožni državni tožilec, ki v pritožbi navaja, da se je obtoženka sicer zavezala, da bo obveznosti poravnala s položnico in da način takšnega plačila vsekakor predstavlja obveznost komitenta banke, da bo ob izstavitvi položnice le-to poravnal in da bo imel ob dospetju kritje na računu, saj je, kot navaja pritožnik, obtoženka v vlogi za izdajo plačilne kartice Eurocard Master Card v rubriki bančnih računov navedla številke računov, s katerimi razpolaga.

Podatki o računih in drugem premoženju, ki jih tisti, ki prosi za izdajo plačilne kartice, v vlogi navede, so lahko le podlaga za odločitev izdajatelja kartice, ali bo prosilcu kartico izdal, niso pa odločilni za presojo, ali je v določenem življenjskem primeru, ki je predmet kaznivega dejanja, storilec to kaznivo dejanje storil. Za presojo, ali je storjeno kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ, ni pomembno, ali je obtoženec dogovoril plačilo obveznosti, ki izhajajo iz uporabe kartice tako, da jih bo plačeval s trajnim pooblastilom (plačevanje preko trajnega naloga) banki na za to ustanovljenem računu v banki, ki je izdajatelj kartice in ali je na tem računu kritje. Beseda kriti oziroma kritje pomeni zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo oziroma izplačilo nečesa. Zakonska dikcija "čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja" pomeni, da kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tisti, ki ob dospetju plačila obveznosti na podlagi uporabljene kreditne kartice nima kritja za plačilo in že ob uporabi te kartice ve, da kritja za plačilo ne bo imel. To pa pomeni, da storilec ve, da ne bo imel denarnih sredstev za kritje, to se pravi za plačilo izdanega računa.

Kritje so tako katerakoli denarna sredstva, ki omogočajo plačilo, ne pa le denarna sredstva na računu v banki. Zato lahko kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tudi tisti, ki se dogovori za plačilo obveznosti na drug način, npr. s položnico po izstavitvi računa, kot se je obtoženka dogovorila v obravnavanem primeru.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je imela obtoženka namen pridobiti si trajno premoženjsko korist. Dejstvo, da je obtoženka v vlogi za pridobitev plačilne kartice navedla lažne podatke o svoji zaposlitvi in o višini dohodkov, kar poudarja pritožnik, ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo moč sklepati, da je imela namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist z uporabo kreditne kartice. Pritožnik nadalje navaja, da obtoženka očitno ni mogla pričakovati prilivov iz zatrjevanega opravljanja trgovinske ter gostinske dejavnosti preko družbe Zore Impex d.o.o. v takšni višini, da bi zapadle obveznosti lahko poravnala. Pritožnik pa ne pojasni, kakšni naj bi bili prilivi iz opravljanja te dejavnosti in zakaj ti prilivi niso bili tako visoki, da obtoženka ni mogla pričakovati, da bo lahko iz njih zapadle obveznosti poravnala. Zato s to pritožbeno navedbo, ki se je ne da preizkusiti, razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Zato tudi niso utemeljene navedbe pritožnika, da je iz navedenih razlogov mogoče sklepati, da je obtoženka preko svojih zmožnosti uporabila kreditno kartico ter se nemožnosti plačevanja tudi zavedala.

Pritožnik poudarja, da si je obtoženka pridobila protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 394.345,16 SIT, kar izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je, ko je obtoženko oprostilo obtožbe, v sodbeni izrek povzelo opis dejanja po obtožbi okrožnega državnega tožilca (IV. odst. 364. čl. ZKP). Pri tem pa je pravilno presodilo, ker se v opisu dejanja zatrjuje, da si je obtoženka v obdobju od 12.3.2001 do 12.6.2001, ko je uporabljala kartico, pridobila premoženjsko korist v skupnem znesku 723.145,16 SIT ter si ob upoštevanju, da naj bi poravnala dolg v višini

280.000,00 SIT dne 17.4.2001 ter v višini 48.000,00 SIT dne

25.4.2001, pridobila protipravno premoženjsko korist v višini

394.345,16 SIT, kar tudi v pritožbi sprejema okrožni državni tožilec, da obstaja dvom o tem, ali je obtoženka ob tako opisanem ravnanju, imela namen pridobiti si trajno protipravno premoženjsko korist in da tako tudi obstaja dvom o njenem naklepu, kar je pravilno v sodbi presodilo sodišče prve stopnje.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.