Jedro

Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov. Sodba, ki ugotovi, da je tožnika izguba hčerke, umrle v prometni nesreči, stare 19 let, izredno prizadela in njene smrti ne moreta preboleti, pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin zaradi smrti hčere, kot odločilno upošteva, da je bila med tožnikoma in hčerko izredna stopnja obojestranske čustvene navezanosti, dober, zaupen in prijateljski odnos in da je bila hčerka staršema v vsestransko oporo in pomoč.

Dejstvo, da starša nista iskala pomoči strokovnjakov, ne pomeni, da njuna prizadetost ne presega običajne prizadetosti staršev ob smrti otroka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da prvemu tožniku plača znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2013 dalje (I. točka izreka), v presežku (to je glede zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2013 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.000,00 EUR za čas od 17. 8. 2013 do 20. 12. 2013) je tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da drugi tožnici plača znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 6. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka), v presežku (to je glede zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2014 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da prvemu tožniku plača stroške postopka v znesku 1.394,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in da drugi tožnici plača stroške postopka v znesku 1.074,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prvotožnik (v nadaljevanju tožnik) in toženka, oba zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točko izreka) in glede odločitve o pravdnih stroških (V. točka izreka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2013 dalje, vse s stroškovno posledico. Sodba sicer pravilno ugotovi dejansko stanje, nepravilno pa zaključi, da je pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel tožnik kot oče polnoletne hčere K. treba napraviti razliko s starši, ki so izgubili še nesamostojnega mladoletnega otroka. Tožnik in K. sta tudi v tem obdobju ne le ohranila, ampak z leti samo poglabljala vez, ki je bila med njima, to povezanost sta nadgrajevala z vključevanjem vedno novih in zahtevnejših tem, o katerih sta diskutirala, se posvetovala. Čustvena povezanost med njima je bila močna, navezanost pa iskrena. Utemeljitev prisojene odškodnine z argumentom, da tožnik ni več vsakodnevno skrbel za K., je napačno. Stopnja navezanosti in posledično intenzivnost trpljenja zaradi izgube otroka namreč ni nujno (ali pa sploh ne) povezana z intenzivnostjo fizične skrbi za otroka. Edino, kar v odnosih in povezanosti med ljudmi šteje, je kvaliteta medsebojnih odnosov in intenzivnost čustvene povezanosti med njimi. Tak intenziven odnos sta imela tožnik in hčerka vse do njene tragične smrti. Tožnik je bil močno vpet v hčerino življenje, podpiral in spremljal je njeno udejstvovanje na različnih področjih, tako v okviru študija, kot tudi številnih izvenšolskih dejavnostih, kjer je bila K., kljub zahtevnemu študije medicine, zelo aktivna. Po vsej verjetnosti so žal redki starši, ki bi uspeli zgraditi in ohraniti tak odnos, kot sta ga imela tožnik in K. Nenadna in tragična K. smrt je v tožnikovo čustvovanje zarezala rano, ki je ne bo mogoče zaceliti. Res je, da noben denar otroka ne vrne nazaj, vendar je višina prisojene odškodnine vseeno nesprejemljivo nizka in tožniku ne omogoča dosege nekega zadoščenja v vseh teh letih, ko bo tožnik trpel zaradi izgube otroka. Zaradi prenizko odmerjene odškodnine je posledično nepravilen tudi izrek o pravdnih stroških in je tožnik upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, (delno) glede višine prisojene odškodnine in odločitve o stroških. Sodba materialnopravno zmotno presodi, da znaša primerna odškodnina 25.000,00 EUR za vsakega od tožnikov. Toženka ne dvomi, da je imela pokojna pristen odnos z mamo, očetom ter svojimi mlajšimi brati in sestrami in je njena smrt oba tožnika hudo prizadela, zaradi česar še vedno prestajata duševne bolečine. V okviru individualizacije odškodnine pa sodba premalo in premilo upošteva, da je bila pokojna že polnoletna. Ni živela niti pri mami niti pri očetu, temveč v študentskem domu. Tudi pred študijem, po ločitvi staršev, je živela deloma pri očetu, deloma pri materi. Sodba ne upošteva v zadostni meri, da je bila pokojna samostojna, da je imela svoje življenje, ki je bilo precej dinamično in povezano z različnimi aktivnosti in se je odcepila od življenja v primarni družini, kar je v tej starosti povsem običajno in pričakovano, kljub temu, da je z družino ohranila pristen stik. Ne gre za prizadetost, ki presega običajne primere ob izgubi otroka. Tožnika za hujšo prizadetost od običajne nista ponudila zadostne trditvene podlage. Nista ponudila niti trditev niti dokazov (zaslišanje tožnikov zato ni bilo potrebno) o morebitnem iskanju pomoči pri strokovnjakih, o postavljenih diagnozah čustvenega stanja (na primer depresiji, posttravmatski stresni motnji …) ali uporabi medicinskih sredstev za lajšanje prizadetosti. Pokojna ni bila edini otrok, imela je brate in sestre. Navedenega sodba ne upošteva ustrezno. Sodna praksa glede tovrstnih odškodnin se giblje v razponu od 15 do 18 povprečnih mesečnih neto plač, največ do 20 povprečnih mesečnih neto plač (II Cp 675/2015). Izpodbijana sodba ne umesti pravilno odškodnine v okvir primerljive sodne prakse (zadeve II Cp 675/2015 (prisojenih 20 povprečnih mesečnih neto plač), II Cp 2597/2013 (prisojenih 19 povprečnih mesečnih neto plač), VS002439 (prisojenih 17,1 povprečne mesečne neto plače), VS001974 (prisojenih 18 povprečnih mesečnih neto plač), VS001760 (prisojenih 17 povprečnih mesečnih neto plač), VS001608 (prisojenih 16 povprečnih mesečnih neto plač), VS002008 (prisojenih 15 povprečnih mesečnih neto plač) in VS0000927 (prisojenih 15 povprečnih mesečnih neto plač)). Odškodnine prisojene v zadevah I Cp 643/2012 (30 povprečnih mesečnih neto plač), II Ips 954/2008 (prisojenih 23 povprečnih mesečnih neto plač) in II Cp 657/2015 (23 povprečnih mesečnih neto plač) predstavljajo odstop od ustaljene sodne prakse, saj je bilo ugotovljeno, da gre za izjemne primere izgube in prizadetost, ki izrazito presega običajne primere. V zvezi z zadevo I Cp 643/2012 je Vrhovno sodišče, ki je presojalo primernost višine odškodnine na podlagi predloga tožeče stranke (II Dor 384/2012), poudarilo, da je prisojena odškodnina na zgornji meji odškodnin, ne pa tudi, ali je morda odškodnina odmerjena previsoko. Sodba se sicer pravilno sklicuje na sodbo II Cp 657/2015, da mora sodišče v okviru načel individualnosti in objektivne pogojenosti razlikovati med starši, ki so izgubili mladoletnega otroka in tistimi, ki so izgubili otroka v njegovem odraslem obdobju, vendar po mnenju toženke tega ni upoštevalo v zadostni meri. Po mnenju toženke je pravična odškodnina v konkretnem primeru 18.000,00 EUR za vsakega od tožnikov, kar pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna vsakemu izplačati še 2.000,00 EUR. Posledično toženka, glede na uspeh v pravdi predlaga tudi spremembo stroškovne odločitve.

5. Na pritožbo toženke je odgovorila tožnica, tožnik in toženka drug drugemu na pritožbo nista odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodba je vsakemu od staršev (pritožuje se samo oče), za v prometni nesreči 6. 5. 2013 umrlo hčerko K., priznala odškodnino za duševne bolečine v višini 25.000,00 EUR (23 povprečnih mesečnih neto plač)(1) in ob upoštevanju, da je tožena stranka že pred tožbo vsakemu poravnala 16.000,00 EUR, toženi stranki naložilo še plačilo razlike vsakemu v višini 9.000,00 EUR.

8. Oba pritožnika sprejemata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, sodbo pa izpodbijata zaradi zmotne uporabe materialnega prava in se zavzemata bodisi za višjo oziroma nižjo odškodnino od prisojene.

9. Sodba materialnopravno pravilno upošteva merila 179. in 180. člena OZ. Pravilno je upoštevano tako načelo individualizacije (konkretne okoliščine primera), kot tudi objektivne pogojenosti višine odškodnine (umeščenost prisojene odškodnine v okvir primerljivih odškodnin). Sodba izpostavi konkretne primere iz sodne prakse, za katere oceni, da so primerljivi s predmetnim primerom.(2) Ustrezno ovrednoti vse okoliščine konkretnega primera, ki jih izpostavljata pritožbi v prid višji oziroma nižji odškodnini. Upoštevaje ugotovljene konkretne okoliščine primera je prisojena odškodnina ustrezno umeščena znotraj okvira primerljivih odškodnin.(3) Sodba ima pravilne, jasne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih ni treba niti popravljati niti dopolnjevati. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zato le na kratko odgovorilo na pritožbene očitke.

10. Izguba otroka je, kot navaja že sodba, eden najhujših in najbolj travmatičnih dogodkov v življenju staršev, ki jih spremljajo vse življenje. Človeško življenje nima cene in ne denarne vrednosti in je tovrstna odškodnina namenjena zgolj satisfakciji, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (v konkretnem primeru hčere tožnikov). Prisojena odškodnina pa mora ustrezati tudi načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, kar pomeni, da mora biti ustrezno umeščena v okvir primerljivih škod.

11. Dejanske ugotovitve, ki so podlaga prisojeni odškodnini so: - da je bila pokojna K. v času smrti stara 19 let, - da je kljub razvezi staršev deloma živela pri tožniku, deloma pri tožnici, da sta bila oba starša s K. v rednih, pogostih in v času prebivanja pri njima vsakodnevnih stikih, - da je bila K. zaradi potreb študija resda nastanjena v študentskem domu (zadnje leto pred smrtjo), da pa je s starši, brati in sestrami preživela veliko časa in se je z njimi odlično razumela, - da sta bila starša na hčerko izjemno ponosna (uspešno je opravljala študij in številne druge dejavnosti ter pomagala drugim v družini) in nanjo izredno navezana, - da je tožnik s hčerko neštetokrat razpravljal o literarno psiholoških temah, književnosti in vseh mogočih drugih temah, tožnica pa se je z njo pogovarjala o glasbi in življenju nasploh, načrtih za prihodnost, uživali pa sta tudi v skupnih hobijih, - da je bila hčerka staršema vsestransko v oporo in pomoč, še zlasti s skrbjo za svoje mlajše brate in sestre, na katere je bila zelo navezana, - da je tožnika smrt hčerke izredno prizadela, da jo izredno pogrešata, da njene smrti nista prebolela, da sta utrpela in še vedno prestajata hude duševne bolečine zaradi njene smrti.

12. Pritrditi je tožniku, da je pri oceni stopnje duševnih bolečin, ki jih trpijo starši zaradi izgube otroka, odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov. Sodba slednje upošteva kot odločilno, saj izrecno poudari (18. točka obrazložitve), da je bila med tožnikoma in hčerko izredna stopnja obojestranske čustvene navezanosti in dober, zaupen ter prijateljski odnos. Sodba, glede na umestitev med primerljive škode, šteje, da prizadetost staršev v konkretnem primeru presega običajne primere ob izgubi otroka, s čimer pritožbeno sodišča soglaša. V primerljivih zadevah sodba VS RS II Ips 954/2008 z dne 9. 9. 2010(4) in sodba in sklep VS RS II Ips 102/2003 z dne 18. 3. 2015(5) je bilo za izgubo otroka priznano 23 povprečnih mesečnih neto plač.

13. V konkretnem primeru je bila K., kar pravilno upošteva sodba, stara komaj 19 let in je bila še študentka. Resda je živela zadnje leto pred smrtjo v študentskem domu, kar pa ne pomeni, kot hoče prikazati pritožba toženke, da se je odcepila od življenja v primarni družini, še manj, da se je osamosvojila. Sicer pa bi morebitna osamosvojitev na višino odškodnine za duševne bolečine lahko vplivala le, v kolikor bi ta okoliščina vplivala na zmanjšanje medsebojne čustvene navezanosti s starši oziroma na kvaliteto njihovih odnosov.(6) Zmotno je tudi pritožbeno stališče toženke, da v konkretnem primeru prizadetost ne presega običajne prizadetosti staršev ob izgubi otroka, zato, ker tožnika nista niti trdila niti dokazovala, da bi bila v depresiji, da bi imela posttravmatsko stresno motnjo, da bi iskala pomoč pri strokovnjakih ali da bi uporabljala medicinska sredstva za lajšanje prizadetosti. Navedeno je le ena od okoliščin, ki kaže na stopnjo prizadetosti staršev ob smrti otroka, kar pa ne pomeni, da v konkretnem primeru izpostavljene okoliščine (uvodoma povzete ugotovitve sodbe) ne nudijo podlage za zaključek o prizadetosti tožnikov, ki presega običajne primere. Trditvena podlaga tožbe(7) (toženka je ni prerekala), ki jo sodba upošteva, zadošča za tako oceno. V konkretnem primeru je bila, kot že rečeno, ugotovljena izrazita obojestranska čustvena navezanost, hčerka pa je bila staršema tudi v vsestransko oporo in pomoč. Navedeno, ob dejstvu, da je bila stara komaj 19 let, nudi zadostno podlago za prisojeno višino odškodnine. V zadevah, na katere se sklicuje toženka v pritožbi v dokaz trditev o previsoko odmerjeni odškodnini, je bila sicer odškodnina prisojena v višini do dvajset povprečnih mesečnih neto plač, vendar novejša sodna praksa omogoča v primerih prizadetosti, ki presega običajne primere, tudi višjo odškodnino, do trideset povprečnih mesečnih neto plač. Pritrditi je toženkini pritožbi, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Dor 384/2012 (presojalo je pravilnost prisojene odškodnine v zadevi VSL I Cp 643/2012 z dne 18. 3. 2015)(8) zavzelo stališče, da slednja predstavlja odstop od sodne prakse. Izpostavilo je, da je bila revizija vložena le na predlog tožeče stranke in da gre za škodo, ki meji že na katastrofalno. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno stališče, da je priznana odškodnina nesprejemljivo nizka (primerna bi bila 5.000,00 EUR višja odškodnina), pri čemer tožnik niti ne izpostavlja nobenega primera iz sodne prakse. Nasprotno pa toženka navaja številne primere iz sodne prakse, v katerih je bila ugotovljena huda prizadetost staršev, prisojenih pa je bilo le do 20 povprečnih mesečnih neto plač. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sicer ne soglaša s stališčem toženke, da v pritožbi navedeni primeri odkazujejo na hujši primer od predmetnega, saj, kot je že obrazložilo, ocenjuje, da dejstvo, da starša nista iskala pomoči strokovnjakov, ne pomeni, da njuna prizadetost ne presega običajne prizadetosti staršev ob smrti otroka. Zmotno je tudi pritožbeno stališče toženke, da sodba ni v zadostni meri upoštevala, da je bila K. ob smrti že polnoletna (stara je bila komaj 19 let), kot tudi ne, da ni bila edini otrok. V zadevi II Cp 657/2015, na katero se toženka sklicuje v dokaz trditvam, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je treba razlikovati med starši, ki so izgubili mladoletnega otroka, in tistimi, ki so otroka izgubili v njegovem odraslem obdobju, je bilo ugotovljeno, da gre za zgodnje odraslo obdobje, da sin ni več živel s tožnico, da je k njej prihajal občasno in si je urejal svoj dom (prisojenih je bilo 20 povprečnih plač). Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da sodba utemeljuje nižjo odškodnino z argumentom, da tožnik ni več vsakodnevno skrbel za K. Sodba tega na navaja, nasprotno, izrecno poudarja (17., 18. točka obrazložitve), da je bila K. v času smrti stara 19 let, da je bila komaj leto dni polnoletna in je bila šele na začetku svoje osamosvojitve in še vedno močno navezana na starša ter starši nanjo. Neupravičen je zato pritožbeni očitek tožnika, da sodba ne pojasni, „v čem naj bi se delna osamosvojenost kazala“.

14. Po navedenem se izkaže, da nobena od pritožb ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti prisojene višine odškodnine.

15. Tožnik, ki v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper zavrnilni del, konkretizirano ne nasprotuje razlogom sodbe (25. točka obrazložitve) za nepriznanje obresti od zneska 9.000,00 EUR za čas od 27. 8. 2013 do 20. 12. 2013. Materialnopravni preizkus pa je pokazal, da je odločitev pravilna.

16. Nepravilnost stroškovne odločitve oba pritožnika vežeta na nepravilnost odločitve o glavni stvari. Sodba v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP pri odločitvi o stroških upošteva uspeh pravdnih strank, odmeri pa noben od pritožnikov konkretizirano ne nasprotuje.

17. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

18. Pritožnika do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, ker s pritožbama nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnice za odgovor na pritožbo, glede na njeno vsebino, niso potrebni stroški (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške postopka.

Op. št. (1): Ob zaključku glavne obravnave 1.082,34 EUR.

Op. št. (2): Odločbe I Cp 643/2012 (na predlog tožeče stranke je bila dopuščena revizija, o kateri je bilo odločeno s sodbo II Dor 384/2012), II Cp 657/2015, II Ips 954/2008, II Ips 1132/2008, II Ips 248/2008. Op. št. (3): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 954/2008 z dne 9. 9. 2010, VS RS II Ips 102/2003 z dne 5. 6. 2003, II Cp 657/2015 z dne 18. 3. 2015. Op. št. (4): Odškodnina priznana materi (stari 48 let), ki je imela dva sinova, za izgubo sina starega 24 let, ki je bil sicer redno zaposlen, vendar je bil materi v vsestransko pomoč.

Op. št. (5): Odškodnina priznana materi za izgubo sina, umrlega v prometni nesreči, starega 18 let, ki je stanoval doma. Oba starša sta bila s sinom tesno povezana. Mati se je kljub jemanju pomirjeval celo onesveščala.

Op. št. (6): Primerjaj VSK sodba Cp 3/1999 z dne 26. 10. 1999. Op. št. (7): Noben od pritožnikov ne uveljavlja procesne kršitve zaradi opustitve zaslišanja tožnikov.

Op. št. (8): V njej je bilo staršema, ki sta izgubila enajstletnega sina (enega od dvojčkov, ki se je kot učenec petega razreda osnovne šole poškodoval na šolskem izletu v hribe) in sta po njegovi smrti potrebovala psihiatrično pomoč (oče se je zdravil in delno opomogel po treh mesecih, mati je bila zaradi hude depresije upokojena in nesposobna skrbeti za družino), prisojenih 30 povprečnih mesečnih neto plač.