Jedro

Tožnik je vložil pritožbo po izteku 15-dnevnega roka, zato jo je potrebno zavreči (352. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2012 in št. ... z dne 13. 4. 2011, ter da se preveč plačani prispevki upoštevajo kot dodana pokojninska doba oziroma vrnejo tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta o priznanju in odmeri starostne pokojnine od 1. 4. 2010 dalje v višini 623,14 EUR mesečno, pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Uvodoma poudarja, da ni imel pooblaščenih odvetnikov za zastopanje, in da v obravnavanem primeru ne gre za sodno varstvo pravic iz invalidskega, temveč iz pokojninskega zavarovanja. Na obravnavi, ki je 4. 6. 2014 trajala zgolj dve minuti, je uspel le pritrditi predsednici senata, da bo vložil pritožbo. Ne drži, da je zahteval vračilo preveč plačanih prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlagal je zgolj, da se mu vrne denar, obrestovan po isti stopnji, kot ga je obrestoval DURS.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni se opredelilo do njegove prošnje za uskladitev delovne dobe in plačilo prispevkov. Ni bila sporna samo njegova delovna doba, temveč tudi delovna doba njegovih šestih sodelavcev, zaposlenih v predstavništvu A.. Sodišče tudi ni upoštevalo dokazov iz njegovih vlog, temveč zgolj navedbe tožene stranke, za katere meni, da so neverodostojne. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj sta na izpisu obrazca matične evidence zavarovancev pod VP št. ... in ... za obdobje 1995 navedena dva M-4 obrazca, niti ni obrazložila, kako je bilo za to obdobje upoštevano nadomestilo za bolniški stalež od 15. 9. 1995 do 31. 12. 1995. Tudi za obdobje od 1. 1. 1996 do 15. 3. 1996 ni pojasnila, od kod dvakratno plačilo prispevkov.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne bi smelo uporabiti ZPIZ-1, ker se je plačilo prispevkov za obdobje od 1. 1. 1995 do 15. 3. 1996 izvršilo 11. 11. 1996, 12. 11. 1996 in 13. 11. 1996. Iz potrdila tožene stranke, nedvoumno izhaja, da je podjetje B. d.o.o. 11. 11. 1996, 12. 11. 1996 in 13. 11. 1996 plačalo prispevke za tri zaposlene za obdobje od 1. 1. 1995 do 15. 3. 1996. Zato bi sodišče moralo ugotoviti, da mu je DURS z odločbo z dne 15. 5. 2000 neupravičeno ponovno zaračunal v letu 1996 že plačane prispevke. Ni upoštevalo potrdila DURS-a z dne 22. 12. 2003, iz katerega izhaja, da so bili prispevki za leto 1995 plačani v letu 1996, prispevki za sporno obdobje v letu 1996 pa so bili plačani 12. 11. 1996 in 13. 11. 1996 preko SDK, kar je razvidno iz potrdil SDK. Izpostavlja, da je iz obrazca M-4, št. ... razvidno, za katere tri osebe so bili plačani prispevki. Uslužbenci SDK niso nikdar žigosali in podpisovali potrdil o plačilih in izplačilih, razen če so bili za to izrecno zaprošeni. Navedbe tožene stranke o višini njegove plače za leto 1995 torej niso resnične. Prav tako ne drži trditev tožene stranke, da je bil v letu 1995 v bolniškem staležu 848 ur. Sodišče prve stopnje je zgolj pritrjevalo toženi stranki, ne da bi preverilo resničnost njenih navedb. Prispevke je plačeval tudi v letih 1997 in 1998, kar izhaja tudi iz potrdila DURS-a z dne 31. 12. 2003. Res pa je, da so uslužbenci tožene stranke plačane prispevke iz obeh let združili in v matično evidenco zavarovancev zapisali, da so bili prispevki plačani v letu 1998. Pritožba je prepozna.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) v 333. členu določa, da se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe. Po 2. odstavku 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka.

V skladu s 1. odstavkom 343. člena ZPP prepozno pritožbo s sklepom zavrže že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Če tega ne stori, mora v skladu s 352. členom ZPP na enak način postopati pritožbeno sodišče. Torej je dolžno prepozno vloženo pritožbo zavreči. Za prav takšno postopanje sodišča je podano procesno stanje tudi v predmetni zadevi. Iz listin sodnega spisa namreč nedvomno izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje tožniku vročena 1. 7. 2014. Vsebovala je pravilen pravni pouk o 15-dnevnem roku za vložitev pritožbe. Glede na to, da je bil tek pritožbenega roka prekinjen zaradi sodnih počitnic, se je pritožbeni rok v predmetni zadevi iztekel 18. 8. 2014. Pritožba bi bila vložena pravočasno, če bi bila najpozneje 18. 8. 2014 oddana priporočeno na pošto. Vendar pa je bila v obravnavani zadevi priporočeno na pošto oddana šele 23. 9. 2014. Torej potem, ko je pritožbeni rok že zdavnaj potekel. Dne 15. 7. 2014 vložene prošnje za podaljšanje pritožbenega roka ni mogoče šteti za pritožbo. Pri navedeni vlogi gre izključno za zaprosilo tožnika za podaljšanje pritožbenega roka zaradi zdravstvenih razlogov, za kar ni nobene zakonske podlage.

Podaljševanje zakonskih rokov, tj. rokov, ki so neposredno določeni v zakonu in med katere spada tudi 15-dnevni pritožbeni rok, ni dopustno.(1) V skladu s 116. členom ZPP je morebitno zamudo tega roka iz upravičenih razlogov mogoče sanirati le z uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa v obravnavani zadevi sploh ni bil podan.

Glede na to, da je v obravnavani zadevi pritožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, in ker je ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je v skladu s 352. členom ZPP zavrglo pritožbeno sodišče. (1) V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZPP so na predlog stranke in ob obstoju opravičljivih razlogov podaljšljivi zgolj sodni roki (tj. roki, ki jih določi sodišče).