Jedro

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, če drugostopna sodba nima razlogov o v pritožbi zatrjevani okoliščini, da je vtoževana razlika pri plači bila poravnana z delnicami.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnici in na ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo, zavrne kot neutemeljena.

V ostalem (točka 3. izreka prvostopne sodbe) se reviziji ugodi in v tem delu drugostopna sodba razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom tožnice in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 1.4.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnici in sklep komisije za ugovore z dne 19.5.1992 o zavrnitvi tožničinega ugovora. Posledično je sodišče ugotovilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje in toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo.

Toženi stranki je sodišče tudi naložilo, da tožnici plača razliko pri plači v znesku 116.483,00 SIT, za čas odpovednega roka, in da tožnici od 22.11.1992 dalje do vrnitve na delo izplača nadomestilo plače, ki bi jo imela, če bi delala. Sodišče je ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki in to na podlagi programa razreševanja trajno presežnih delavcev, ki ni bil sprejet v skladu z zakonom. Program je sprejel direktor, po zakonu pa bi ga lahko sprejel poslovodni organ tožene stranke.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da program razreševanja trajnih presežnih delavcev z dne 15.5.1991 ni bil veljavno sprejet po pristojnem organu. Program je sprejel predsednik, čeprav taka prisojnost s strani tožene stranke ni bila prenešena nanj. S tožnici prisojenim zneskom 116.483,00 SIT pa je prvostopno sodišče samo vzpostavilo stanje, kot bi bilo, če tožnici ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju prišlo do znižanja plač, iz razlogov, na način in po postopku kot določa 62. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91).

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker sta napačno razlagali določbe pogodbe o medsebojnih razmerjih podjetij K.L., kot tudi vsebino programa razreševanja trajno presežnih delavcev. Obe sodbi sta tudi plod bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku po 13. točki 2. odstavka 354. člena, saj izpovedbi dveh prič ne govorita v prid odločitvi sodišč. Razlogi obeh sodb so si v nasprotju ali so vsaj nejasni. Vlada je zahtevala izvedbo postopka določanja trajno presežnih delavcev in to na nivoju Holdinga. Vsebina programa potrjuje, da je takšen program lahko bil sprejet le na nivoju Holdinga. Soglasje k programu so dali tudi sindikati. Sodišči vsebine programa nista obravnavali, zato sta napačno uporabili določbe Zakona o delovnih razmerjih. Vse bistvene sestavine programa so bile prej sprejete pri toženi stranki, direktor Holdinga ga je samo podpisal. Direktor je za to bil pooblaščen tudi s sklepom Delavskega sveta Holdinga z dne 17.10.1990. Glede tožnici prisojene razlike pri nadomestilu plače, tožena stranka navaja, da tožnici toliko ne gre, saj je tožena stranka lahko izplačevala le zajamčene plače ker je imela blokiran žiro račun. Vezana pa je tudi bila na določene predpise. Tožnica pa je zaradi premalo izplačanih plač v letu 1991 in 1992 prejela štiri delnice v nominalni vrednosti 80.000,00 SIT.

Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja ni utemeljena, utemeljena pa je v delu, ki se nanaša na priznani denarni zahtevek.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, iz kakšnih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrečno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče ne sme presojati ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je nanj vezano. Pravilnost uporabe materialnega prava revizijsko sodišče preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek, podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba sicer ima vse potrebne sestavine, izrek sodbe pa tudi ni v nasprotju z razlogi, niti razlogi niso v medsebojnem nasprotju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka je med ostalim v pritožbi tudi navajala, da je tožnica za prikrajšano razliko pri plači dobila delnice v nominalni vrednosti 80.000,00 SIT. Če je tožnica to res dobila, potem je odločitev o denarnem zahtevku, vsaj glede višine vprašljiva. Ta pritožbena navedba je torej odločilnega pomena za odločitev o denarnem zahtevku, zato bi jo drugostopno sodišče v skladu s 375. členom ZPP moralo presoditi, se do nje opredeliti in za svojo opredelitev navesti razloge v sodbi. Ker tega ni storilo je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri ponovni presoji denarnega zahtevka je treba upoštevati tudi sporazum o izvajanju tarifnega dela kolektivne pogodbe podjetij K. L. z dne 30.7.1992 in presoditi, če s podpisom tega sporazuma s strani sindikatov ni zadovoljeno v Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (62. člen) predpisanemu postopku za znižanje plač. Kar se tiče značaja spora glede denarnega zahtevka se revizijsko sodišče strinja s stališčem nižjih sodišč, da gre v danem primeru za individualni in ne kolektivni delovni spor po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnica uveljavlja prikrajšanje pri plači zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tak spor pa ni opredeljen kot kolektivni spor.

Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo pravilno uporabljeno glede presoje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Po določbi 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je organ upravljanja pristojen za sprejem programa razreševanja presežkov delavcev. Pravilno ugotavljata nižji sodišči, da bi se ta pristojnost glede na takrat veljavni Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90, 46/90) v obravnavanem primeru lahko prenesla na organ upravljanja Holdinga. Prenos pristojnosti mora biti jasen in določen. To pristojnost bi lahko prenesel oziroma sklep o tem sprejel le organ upravljanja tožene stranke. Takega sklepa pa v spisu ni. Pogodbena določba 24. člena celo določa, da Holding daje samo smernice podjetjem, ne pa da v njihovem imenu oziroma za njih sprejema akte. Enako je določeno v sklepu delavskega sveta z dne 28.12.1990. Sklepi delavskega sveta z dne 17.10.1990, na katere se tožena stranka tudi sklicuje, pa obvezujejo TZ. L., ne pa tožene stranke. Iz zapisnika s sestanka vodstva L.-Holding in predstavnikov sindikata z dne 24.5.1991 jasno izhaja, da je program razreševanja presežkov delavcev sprejelo vodstvo Holdinga in da je to vodstvo direktorje posameznih podjetij zadolžilo, da delavcem izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Torej tudi ni nobenega dokaza, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da je program razreševanja trajno presežnih delavcev bil sprejet po organih upravljanja tožene stranke. Samo iz zatrjevanih konkludentnih ravnanj tožene stranke ni mogoče zaključevati, da je bil program zakonito sprejet. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 395. člena ZPP odločilo kot v izreku sodbe in sklepa.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvajanje temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/I/94).