Jedro

Pomembno indikatorno dejstvo, ki v celoti potrjuje pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi, je tudi način življenja tožene stranke, ki kaže na večjo možnost preživninskega zavezanca za preživljanje od zatrjevane. Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi samega toženca stranke (na primer lastništvo konj, preživljanje počitnic), si je sodišče prve stopnje lahko ustvarilo trdno prepričanje, da uživa nadpovprečni življenjski standard. V načelu je res, da mora sodišče pri določanju preživnine upoštevati tudi potrebne stroške, ki nastajajo pri roditelju, kateremu otrok ni dodeljen, v času medsebojnih osebnih stikov. Ločiti je treba prispevke za različne nakupe in prostočasne dejavnosti, ki v odsotnosti soglasja staršev ne pomenijo preživnine, in stroške za običajne družinske izdatke (na primer za prehrano in bivanje), ki so prispevek k preživnini. Glede slednjih pa je trditveno gradivo tožene stranke v pritožbi tako skopo, da ne more vplivati na drugačno materialnopravno porazdelitev preživninske obveznosti med oba zavezanca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (2., 3., 4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka N. in M. dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa naložilo v plačevanje preživnine od 17.11.2000 do 31.6.2002 v višini 25.000,00 SIT za vsakega otroka, od 1.7.2002 dalje pa po 80.000,00 SIT za vsakega otroka, skupaj 160.000,00 SIT. Višji preživninski tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 5.000,00 SIT separatnih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2002 do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del odločitve o preživninskem zahtevku in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi preživnino za vsakega otroka po 100.000,00 SIT mesečno, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi vse stroške tega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo potreb otrok, ki ne morejo biti manjše, kot so bile v času trajanja zakonske skupnosti, saj se standard otrok zaradi razveze zakoncev ne sme zmanjšati. Toženec je direktor v podjetjih R., d.d. in S., d.o.o. Zaposlitev v O. si je gladko izmislil. Vozi se v najnovejših mercedesih, drugi avto Toyota Land Cruiser 90 vozi praktično samo pozimi. Je lastnik motorja, ki je vreden 10.000 EUR. Njegov standard je še bistveno višji od tistega v času trajanja zakonske zveze. Oldočitev glede stroškov postopka je nepravilna. Toženec je tisti, ki je družino zapustil in odšel z drugo žensko.

Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča glede dodelitve v varstvo in vzgojo obeh mladoletnih otrok, ugodilni del odločitve o preživninskem zahtevku in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi preživnino za vsakega otroka po 55.000,00 SIT, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Razumel bi odločitev sodišča, če bi bila določena višja preživnina za obdobje do 1.7.2002. Po navedenem obdobju se je premoženjsko stanje toženca bistveno poslabšalo. Dejstvo, da obstaja neka zastavna pravica na starem stanovanju v P., ne pomeni, da ima toženec možnost iz navedenega premoženja plačevati preživnino. Trenutno ima tožnica višje prejemke kot toženec. Poleg redne plače ima dodatne prejemke, saj na dvorišču skladišči več bivalnih prikolic. Na razpolago ima ogromno hišo, ki jo lahko oddaja podnajemnikom. V sodbi je brez vsakega argumenta navedeno, da toženec uporablja avtomobil, ki pripada družbi V., d.d., zaradi česar naj bi bili njegovi življenjski stroški nižji. Zaposlitve pri S., d.o.o. ni zapustil samoiniciativno. Nikoli ni bil direktor te družbe. V družbi R., d.d. je bil razrešen poslovodne funkcije. Ni šlo za prostovoljen umik, temveč za odločitev pristojnega organa družbe. V zamenjavo službe je bil torej prisiljen. Kar zadeva navedbe, da ima prejemke od oddajanja dela hiše, je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Mesečni prejemek iz tega naslova znaša neto 60.000,00 SIT, saj ima obveznosti vzdrževanja stavbe. Če je sodišče ugotovilo, da je prodal delnice, bi moralo upoštevati tudi, da je tožnica prodala nov avtomobil znamke Golf, starinsko pohištvo in delnice. Odpovedala je prehrano otrokoma v šoli, čeprav je sodišče prve stopnje ta strošek v sodbi priznalo. Otroka pri tožencu preživita najmanj 10 dni mesečno, zato bi moralo sodišče prve stopnje od preživnine odšteti znesek, ki ga otroka v desetih dneh porabita pri njem. Tožnica ima že pet mesecev novega partnerja, ki živi v hiši, zato bi moral tudi on prispevati svoj delež k skupnim stroškom za tekočo vzdrževanje hiše. Toženec se je med postopkom strinjal, naj se otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi. Žal se je njen odnos do otrok spremenil na slabše. V večernih urah pogosto odhaja od doma s svojim partnerjem. Toženec je prepričan, da bi se hčerka in sin pri njem počutila bolje. Stroški, o katerih je odločalo sodišče, niso nastali po krivdi toženca. Na dan obravnave je imel prometno nezgodo in je bil v bolnišnici.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede odločitve o varstvu in vzgoji otrok: Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi tožbe, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (1. odst. 78. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS št. 15/76 - Ur. l. RS št. 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, da se mladoletna otroka pravdnih strank dodelita v varstvo in vzgojo tožnici. Pritožbene navedbe zaključka, da je takšna odločitev v skladu s koristmi otrok, ne morejo omajati. Z njo se je izrecno strinjal tudi toženec, ko je bil zaslišan, čeprav mu je bilo že tedaj znano, "da otroka ponoči večkrat ostaneta sama". Ker v pritožbi to okoliščino ponovno izpostavlja, je treba pojasniti, da sama zase, ne da bi bila povezana z drugimi dejstvi, ki bi kazala na premajhno skrb tožnice do otrok, ne more omajati ocene o njeni primernosti za varstvo in vzgojo. Pravni standard primernosti starša po prepričanju pritožbenega sodišča ne vsebuje zahteve, da bi moral roditelj z otrokoma, starima 13 in 10 let, preživeti prav vsak trenutek svojega prostega časa.

Glede ocene preživninskih potreb obeh mladoletnih otrok: Sodišče prve stopnje je potrebe mladoletne N. in mladoletnega M. ugotovilo pravilno, ne pa v prenizkem znesku, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.

Prvo izhodišče za določitev preživnine ob razvezi zakonske zveze so otrokove potrebe (79. čl. ZZZDR). Treba jih je izraziti v denarju. Nekatere izdatke, katerih narava to seveda dopušča, je treba natančno ugotoviti (v konkretnem primeru na primer tečaj klavirja, ki ga obiskuje N., košarka, ki jo trenira M.). Tiste stroške, za katere ne prihajajo v poštev eksaktne dokazne metode, pa je treba ugotoviti na podlagi splošno znanih dejstev, ob uporabi 216. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opisano metodo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ki je natančno obrazložilo, katerih stroškov tožeči stranki ni mogoče priznati. Pritožbena graja tožeče stranke v tej smeri je nekonkretizirana, saj vsebuje le očitek, da potrebe otrok niso pravilno ocenjene.

Otrokove potrebe so odraz njegove starosti, okolja, v katerem živi in njegovih individualnih značilnosti. Vezane so tudi na zmožnosti staršev. Kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, se pritoženo sodišče sicer strinja z oceno sodišča prve stopnje o nadpovprečno ugodnem materialnem statusu tožene stranke. Materialnopravno izhodišče, da se mora to odraziti tudi v višini preživnine, pa vendarle ne pomeni, da bi bilo mogoče v obseg potreb otroka vključevati tudi tiste, ki niso koristne za njegov psiho-socialni razvoj. Sodišče prve stopnje iz tega razloga pravilno ni upoštevalo izdatkov za mobitel za otroka in njuno žepnino.

Tožena stranka se je v graji glede višine potreb mladoletnih preživninskih upravičencev omejila na trditev, da je tožnica v šoli odpovedala prehrano otrokoma. Četudi bi bilo to dejstvo resnično, na višino ocenjenih potreb ne more vplivati, saj N. in M. sedaj jesta kosilo doma namesto v šoli.

O možnosti za preživljanje tožene stranke: Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s podrobno analizo materialnega položaja tožene stranke, katere sklep predstavlja ugotovitev, da se njegovo premoženjsko stanje v letu 2002 ni v ničemer poslabšalo, in sicer ne glede na izkazano plačo za maj in junij 2002 (cca 136.000,00 SIT neto). Kakšen je njegov dohodek iz naslova oddajanja dveh stanovanj (300 + 800 DEM mesečno), je povedal sam toženec ob zaslišanju, pri čemer ni omenil nobene potrebe po investicijskem vzdrževanju nepremičnin. V zvezi s tem dejstvom tudi v pritožbi ni ponudil nobenega dokaza. Z vidika obveznosti plačevanja preživnine ni pomembno, ali je direktor družbe S., d.o.o. in s tem zakoniti zastopnik, ali pa le prokurist, kot izhaja iz podatkov sodnega registra (list. št. 27). Oboje namreč pod pogojem, da družba posluje uspešno, česar toženec ne zanika, predstavlja vir zaslužka. Tudi glede vožnje avtomobila, ki je last družbe V., d.d., velja, da ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na lastnih besedah tožene stranke (list. št. 53). Če so se razmere od 24.5.2001 spremenile, bi tožena stranka v pritožbi za to morala predlagati ali predložiti ustrezne dokaze. Zavarovanje denarne terjatve v višini 39.000 DEM z zastavno pravico na nepremičnini predstavlja v nasprotju s tistim, kar želi prikazati tožena stranka v pritožbi, zelo učinkovito garancijo upnika, da bo njegova terjatev poplačana. Ker je toženčeva terjatev zapadla v plačilo že 16.12.2000 (sklep Dn. št. ..., priloga A 8), ima takšno realno zavarovanje za posledico, da se lahko opravi izvršba na dolžnikovo nepremičnino tudi proti tistemu, ki jo je pridobil pozneje (245. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS št. 51/98 - 75/2002).

Pomembno indikatorno dejstvo, ki v celoti potrjuje pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi, je tudi način življenja tožene stranke, ki kaže na večjo možnost preživninskega zavezanca za preživljanje od zatrjevane. Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi samega toženca stranke (na primer lastništvo konj, preživljanje počitnic), si je sodišče prve stopnje lahko ustvarilo trdno prepričanje, da uživa nadpovprečni življenjski standard.

O možnosti za preživljanje tožeče stranke: Tožena stranka v pritožbi nakazuje, da tožničin dohodek ne izvira samo iz naslova plače, saj ima še dodatni zaslužek. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. čl. ZPP). Kljub pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza za naslednje svoje navedbe, zato so ostale nedokazane: - tožnica na dvorišču skladišči več bivalnih prikolic, s čimer zasluži najmanj 30.000,00 SIT mesečno; - na razpolago ima ogromno hišo, v kateri je imela in ima presojalo razmerje med temi stroški na strani enega oz. drugega zavezanca, upoštevajoč pri tem ravnovesje v življenjskem standardu otrok pri obeh starših, samo pod pogojem, če bi tožena stranka natančno opredelila, koliko in kakšne stroške krije v času osebnih stikov z otrokoma. Ker tega ni storila, pritožbeno sodišče njenim pritožbenim navedbam ni moglo slediti.

Glede odločitve o pravdnih stroških: Iz izvedenih dokazov, zlasti izpovedi pravdnih strank, ne izhaja, da bi bili razlogi za razvezo izključno na strani tožene stranke, zato je v skladu s 413. čl. ZPP pravilna odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške. V skladu s kriterijem krivde pri povrnitvi pravdnih stroškov (156. čl. ZPP) pa je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Za narok na glavno obravnavo 3.4.2001 se je namreč opravičil le pooblaščenec tožene stranke, ne pa tudi sama tožena stranka.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).