Jedro

Tožnica ni bila primorana plačati vtoževanih 1.200.000 SIT zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Dolg postopek je bil namreč le motiv, da je tožnica sklenila sodno poravnavo v prvotnem pravdnem postopku. Tožnica torej ni izkazala relevantne vzročne zveze med trajanjem postopka in zatrjevano premoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 5.007,51 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2005 do plačila ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je pravno zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da je tožba nesklepčna. Pritožbeni ugovori toženke, s katerimi izpodbija višino škode, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ker višini škode pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala. Sojenje je nerazumno dolgo, ko natekle obresti dosežejo glavnico, zato zahteva povračilo razlike med 1.000.000 SIT (t. j. glavnico skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru sojenja v razumnem roku) in 2.200.000 SIT (t. j. znesek, ki ga je plačala po sodni poravnavi). Pritožbenemu stališču, da bi lahko dolg izpolnila s pridržkom, in se tako izognila plačilu zamudnih obresti, odgovarja, da bi bila lahko v osemletnem zastoju upnica izbrisana iz sodnega registra in tožnica nikoli ne bi dobila nazaj plačanega zneska. Sklicuje se na 21. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO, ki določa objektivno odgovornost toženke za povzročeno premoženjsko škodo. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker razlogi pritožbenega sodišča glede višine škode nasprotujejo trditvam tožnice in listinam v spisu. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožnica je v prvotnem pravdnem postopku zaradi skoraj 8 let dolgega zastoja v postopku sklenila sodno poravnavo, v kateri se je zavezala plačati 2.200.000 SIT, saj so zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice (512.980 SIT) na dan sklenitve poravnave 17.4.2002 znašale že 5.846.209,94 SIT. Meni, da bi bila dolžna plačati le znesek 1.000.000 SIT tudi, če bi bilo v razumnem roku razsojeno, da je dolžna plačati glavnico skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vtoževani znesek 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) predstavlja višino nateklih zakonskih zamudnih obresti nad zneskom 1.000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je zahtevek zavrnilo z razlogom, da tožba ni sklepčna glede višine škode.

7. Zaključek pritožbenega sodišča, da je tožba nesklepčna, je pravilen, vendar ne iz razloga, ker tožnica ni navedla, kdaj naj bi njen dolg dosegel 1.000.000 SIT, pač pa zato, ker ni zatrjevala pravno relevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nedopustno škodo.

8. Pravno zmoten je zaključek pritožbenega sodišča, da tožnica ni izkazala nedopustne škode. Vtoževana škoda je premoženjska in je pravno priznana. Tudi ravnanje, ki naj bi jo povzročilo, je protipravno (nedopustno), saj je pravdni postopek trajal nerazumno dolgo. Ni pa relevantne vzročne zveze, saj tožnica ni bila primorana plačati vtoževanih 1.200.000 SIT zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Dolg postopek je bil namreč le motiv, da je tožnica sklenila sodno poravnavo v prvotnem pravdnem postopku. Ker ni izkazana vzročna zveza med nerazumno dolgim trajanjem postopka in vtoževano škodo, se odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže za pravilno.

9. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi tožnica dolg lahko plačala s pridržkom in se tako izognila kopičenju zamudnih obresti. Če bi plačala s pridržkom, ji vtoževana škoda ne bi nastala tudi v primeru, če bi bila upnica kasneje izbrisana iz sodnega registra, saj tožnica zatrjuje, da ji je nastala škoda (le) zaradi plačila zamudnih obresti, ki presegajo upničino terjatev nad zneskom 1.000.000 SIT. Nadaljnje zamudne obresti v znesku 1.200.000 SIT pa se ne bi natekle, če bi glavnico in del obresti plačala s pridržkom. V nobenem primeru jih torej ne bi bila dolžan plačati. Če bi plačala 1.000.000 SIT, bi ob morebitnem prenehanju upnice in neutemeljenosti njenega zahtevka lahko izgubila le ta del terjatve, ki ga pa ne vtožuje, in še to samo, če ne bi pravočasno uveljavljala plačila v za to predvidenem postopku.

10. Upoštevanje pritožbene navedbe, ki predstavlja pritožbeno novoto, bi lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Vendar do nje ni prišlo, ker pritožbene navedbe toženke niso novota. Dokazno breme o nastanku škode je v odškodninskih sporih na tožeči stranki. Toženka je res šele v pritožbi ugovarjala višini škode. V odgovoru na tožbo je navedla le, da nasprotuje tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Vendar ker so trditve o pravno pomembnih dejstvih za (ne)ugotovitev višine škode na voljo (zatrjevala jih je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje), pritožbeni ugovor toženke (s katerimi povzema tožničine tožbene trditve glede višine škode in trdi, da jih je sodišče prve stopnje nekritično povzelo ter da ni obrazložilo, kaj je razumen rok sojenja) ni novota, ampak le njen nov pravni pogled na spor. Nova pravna stališča, ki ne zahtevajo dodatnega procesnega gradiva, ampak zadoščajo pred sodiščem prve stopnje pravočasno predložene trditve strank (pri čemer ni pomembno, katera stranka jih je zatrjevala), niso novote(1).

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da razlogi pritožbenega sodišča glede višine škode nasprotujejo trditvam tožnice in listinam v spisu. Tožnica se v bistvu ne strinja z materialnopravno presojo pritožbenega sodišča. Napačna pravna kvalifikacija ne more pomeniti kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotno bi pomenilo ukinitev pritožbenega in revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Zobec J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 229 in 230.