Jedro

V primeru prenehanja plačevanja obrokov leasinga gre za neizpolnitev obveznosti leasingojemalca, kar povzroči leasingodajalcu poslovno škodo, skladno s 239. členom v zvezi s 243. členom OZ pa je ta upravičen do odškodnine, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, ki predstavlja premoženje, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108682/2009 z dne 4. 8. 2009 v prvem in četrtem odstavku razveljavi in se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 43.090,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2009 dalje, terjatev v višini 35.372,30 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2009 dalje in terjatev v višini 36.015,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2009 dalje, stroški izvršilnega postopka v višini 379,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2009 dalje ter stroški pravdnega postopka v višini 2.844,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108682/2009 z dne 4. 8. 2009 v veljavi v prvem in četrtem odstavku izreka in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.844,00 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili tri pogodbe o finančnem leasingu, da so bile terjatve, ki iz teh izhajajo, zavarovane s tremi oziroma štirimi bianco menicami, ki jih je podpisal toženec ter da vtoževana terjatev tožeče stranke izhaja iz treh menic, izdanih 29. 10. 2007 za znesek 43.090,65 EUR, 14. 12. 2007 za znesek 35.372,30 EUR in 14. 12. 2007 za znesek 36.015,40 EUR.

6. Obveznost tožeče stranke kot leasingodajalca po vsaki od sklenjenih pogodb o finančnem leasingu je bila nakup vozila, ki si ga je izbral toženec kot leasingojemalec in izročitev kupljenega vozila v uporabo za določen čas, dokler leasingojemalec redno plačuje mesečne obroke, ob poplačilu zadnjega obroka in vseh ostalih obveznosti po pogodbi pa se nanj prenese lastninska pravica na vozilu. Toženec v pritožbi pavšalno zanika, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, saj ne pove, v katerem delu naj pogodba s strani tožeče stranke ne bi bila izpolnjena, medtem ko dejstva, da je nabavila in ji v uporabo izročila vozila skladno s podpisanimi pogodbami, ne zanika, s tem da do prenosa lastninske pravice ni prišlo zaradi neizpolnitve vseh obveznosti s strani toženca. Ta se je s podpisom pogodb o finančnem leasingu, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu za pravne osebe (SPFLPO VIII/2007), odplačilni načrt, prevzemni zapisnik in obvestilo o sklenitvi pogodbe, strinjal z obveznostmi, ki jih je s podpisom prevzel, vključno z zatrjevanim zelo visokim pologom leasinga, zaradi njegove plačilne nediscipline, pa je tožeča stranka skladno s Splošnimi pogoji odstopila od pogodb.

7. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je toženec predložil potrdila o plačilu 9., 10. in 11. obroka plačila po pogodbi 235910/07, 7., 9. in 10. obroka plačila po pogodbi 236618/07 in 7., 9. in 10. obroka po pogodbi št. 236615/07 ter da tožeča stranka v predmetnem postopku ne zahteva plačila nobenega od navedenih obrokov. Glede na to, da se je plačilna nediscipilna toženca po navedbah tožeče stranke začela z zapadlostjo 14. obroka po pogodbi št. 235910/07 in 12. obroka po pogodbah št. 236615/07 in št. 235910/07, pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni izkazal plačil nobenega od obrokov leasinga, za katere tožeča stranka trdi, da še niso plačani.

8. Tožeča stranka je skladno s SPFLPO VIII/2007 zaradi zapadlih in neplačanih obrokov po vsaki od sklenjenih pogodb (ti so presegli število dva, ki je določeno kot meja za odstop od pogodbe s strani leasingodajalca v točki 5.3a SPFLPO VIII/2007) po pozivih k plačilu tožencu odpovedala sklenjene pogodbe in zahtevala vračilo vozil. Tožeča stranka je za vse tri sklenjene pogodbe predložila obračune in priložila tudi fotokopije vročilnic, s katerimi dokazuje, da jih je poslala tožencu priporočeno po pošti. Toženec vročilnic kot verodostojnih listin ne izpodbija, poleg tega pa tudi ne navede morebitne drugačne vsebine prejetih poštnih pošiljk, ki jih tožeča stranka dokazuje s fotokopijami vročilnic. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da je račune poslala tožencu ter da ta obračunov leasinga ni prejel. Poleg tega specifikacija dolga izhaja tudi iz opominov za plačilo zapadlih obveznosti za vsako od sklenjenih pogodb, ki so jim priloženi tudi računi.

9. Ne drži, da so navedbe tožeče stranke glede odškodnine, ki jo toženec dolguje iz naslova nezapadlih bodočih terjatev, pavšalne, saj je tožena stranka navedla postavke, ki jih je upoštevala pri izračunu, v dokaz pa je priložila obračune za vse tri sklenjene pogodbe o finančnem leasingu ter ponudbe za predčasna poplačila po navedenih pogodbah, iz katerih prav tako jasno in specificirano izhajajo obveznosti toženca (A9, A10, A48, A49, A83, A84). Dolžnost leasingojemalca pri pogodbi o finančnem leasingu je plačilo vseh obrokov leasinga, za razliko od operativnega leasinga, pri katerem bi obveznost plačevanja prenehala z vrnitvijo vozila. V primeru prenehanja plačevanja obrokov leasinga gre za neizpolnitev obveznosti leasingojemalca, kar povzroči leasingodajalcu poslovno škodo, skladno s 239. členom v zvezi s 243. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pa je ta upravičen do odškodnine, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, ki predstavlja premoženje, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. SPFLPO VIII/2007 v 5.5 točki določajo, da pogodbeno škodo v primeru odstopa od pogodbe leasingodajalca predstavlja razlika med denarnimi sredstvi, ki bi jih leasingodajalec prejel v primeru, da bi bila pogodba izpolnjena in sredstvi, ki jih je dejansko prejel. Navedena škoda se zmanjša za doseženo kupnino, ki jo leasingodajalec prejme iz naslova morebitne prodaje vozila ter za pogodbene obresti, ki bi tekle od dneva učinkovanja odstopa od pogodbe do dneva zapadlosti po pogodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženih obračunov tožeče stranke v prilogah A9, A48 in A83 izhaja, da je ta vse postavke skladno s 5.5 tč. SPFLPO VIII/2007 upoštevala pri izračunu toženčevih obveznosti, ta pa izračunom ni konkretizirano ugovarjal. 10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne in računovodske stroke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo zato, ker tožeča stranka obrokov leasinga, za katera je toženec predložil potrdila o plačilih, sploh ne terja ter da toženec za terjano obdobje ni predložil potrdil o plačilu, zato tudi izvedenec tega ne bi mogel upoštevati, toženec pa tudi ni obrazloženo izpodbijal obračunov tožeče stranke. Iz enakih razlogov sodišču prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo treba zaslišati toženca in zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj plačil ne more dokazovati z lastno izpovedbo, toženec pa tudi ni pojasnil, kaj naj bi izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke, ker toženec ni prerekal navedeni vrednosti vozila. Pritožbene navedbe glede večjega števila listinskih dokazov, ki niso zajete z dokaznim sklepom, so nekonkretizirane, saj toženec ne pove, katere listine naj bi to bile, iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje pa izhaja, da je vpogledalo v vse priloge tožeče stranke od A1 do A 113 in toženčeve listine, priložene ugovoru zoper sklep o izvršbi.

11. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh toženčevih pravno relevantnih ugovornih navedb. Poleg tega pa ta zgolj v pavšalnem zatrjevanju nasprotnega niti ne pove, katerih sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 301. člena Zakona finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pravočasno predlagala nadaljevanje predmetnega pravdnega postopka, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad tožencem. Skladno s četrtim odstavkom 301. člena ZFPPIPP velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, ki jo je v tem postopku vtoževala od toženca, ter priznane stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.