Jedro

Podlaga zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo inovacije ni le v tem, ali gre za tehnično izboljšavo, temveč tudi v ugotovitvi, ali je uporaba tehnične izboljšave toženi stranki prinašala gospodarsko korist. Ker sodišče slednjega ni ugotavljalo, ni bilo podlage za izdajo vmesne sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (z vmesno sodbo) ugotovilo, da je tožnik soavtor (80%) tehnične izboljšave na papirnem stroju, kot jo je opisalo v izreku sodbe. Odločilo je tudi, da je tehnična izboljšava prinašala gospodarsko korist in v izreku navedlo, v čem je ta gospodarska korist. Končno je odločilo tudi, da se tožniku prizna ustrezno nadomestilo za leta 1993, 1994 in 1995, o katerem bo sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe. Da je izboljšava v sistemu delovanja vrvi na sušilnem stroju tehnična izboljšava, je priznala tudi tožena stranka sama s tem, ko je prijavljeno izboljšavo kot tako s sklepom priznal generalni direktor in je bila za prvo leto uporabe izračunana gospodarska korist. Tožnik je denarno nadomestilo za leto 1991 prejel na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, zahtevek za leto 1992 pa je zastaral. V čem je šlo za izboljšavo pri delovanju sušilnega stroja in kako je to vplivalo na njegovo delovanje, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja. Sodišče pa ni sledilo mnenju izvedenca, da ne gre za tehnično izboljšavo, temveč le za koristen predlog. Izvedenec je razpolagal le s pomanjkljivo dokumentacijo in ni upošteval pravilnika tožene stranke ter ZVIT, temveč je le ugotavljal gospodarsko korist po pravilih tehnične stroke. Tožnik je upravičen do nadomestila, v kolikor je v letih 1993 do 1995 toženi stranki zaradi njegove tehnične izboljšave nastala gospodarska korist. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da ni bilo pogojev za izdajo vmesne sodbe. Sodišče prve stopnje je v sporu o tožnikovem zahtevku za plačilo nadomestila za ustvarjeno inovacijo ugotovilo, da je šlo za tehnično izboljšavo, zaradi katere je tožena stranka imela gospodarsko korist (tudi) v letih 1993 do 1995. Navedeno predstavlja podlago za upravičenost tožnika do plačila nadomestila tudi po višini.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obstaja medsebojna povezanost glede odločitve o podlagi in višini tožbenega zahtevka, kot je bil postavljen, zato lahko sodišče o njem odloči le s končno sodbo. Podlago tožbenega zahtevka predstavlja kumulativna ugotovitev dveh pravnorelevantnih dejstev: da je zaradi predelave toženi stranki nastala gospodarska korist in da je predelavo mogoče šteti za tehnično izboljšavo. Kot take je ni mogoče šteti, če gospodarska korist ni nastala. Ker je višina gospodarske koristi sestavni del podlage tožbenega zahtevka, je sodišče nepravilno uporabilo določbe 315. člena ZPP. Ugotovitev prvostopnega sodišča v čem je tehnična izboljšava, je tehnično neizvedljiva, tak izrek je tudi v nasprotju z listinami v spisu, pritožbeno sodišče pa se do pritožbenih navedb v zvezi s tem in tudi drugih pritožbenih navedb o odločilnih dejstvih, ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje odločitve o tem, da je toženi stranki nastala gospodarska korist, ne opira na ugotovljeno dejansko stanje, saj tega sodišče sploh ni ugotavljalo. Obstoj gospodarske koristi zgolj predpostavlja, zaradi česar je materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Najprej je treba ugotoviti, da precej nejasnosti povzroči izrek prvostopne sodbe - potrjen s strani sodišča druge stopnje - saj vsebuje navedbe dejanskih okoliščin (dejstev), ki v izrek ne sodijo. Tehnični opis tožnikovega posega v papirni stroj in posledice tega posega na njegovo delovanje so dejanske okoliščine, ki so podlaga za presojo, ali gre za tehnično izboljšavo in ali je toženi stranki z njeno uporabo nastala gospodarska korist. Izrek prvostopne sodbe sicer vsebuje tudi odločitev o tem: gre za tehnično izboljšavo, ki je prinašala gospodarsko korist, zaradi česar tožniku pripada tudi ustrezno denarno nadomestilo.

Za presojo o tem, da gre za tehnično izboljšavo, so odločilne že ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik svojo inovacijo prijavil pri toženi stranki na podlagi njenega Pravilnika o inovativni dejavnosti, da je tožena stranka njegovo prijavo obravnavala in jo priznala kot tehnično izboljšavo (sklep direktorja z dne 14. 5. 1992) in je tožena stranka sama izračunala gospodarsko korist zaradi njene uporabe v letu 1991. ZVIT je v drugem odstavku 160. člena določal, da se tehnična izboljšava zavaruje z odločbo o sprejetju tehnične izboljšave. ZVIT je v prvem odstavku 159. člena določal, kaj se šteje za tehnično izboljšavo. To je vsaka racionalizacija dela, ki nastane z uporabo znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov v vseh fazah delovnega procesa, s katero se dosega: povečanje dohodka organizacije, povečanje produktivnosti dela, izboljšanje kakovosti proizvodov, prihranek materiala, prihranek energije, boljše izkoriščanje strojev in inštalacij, izboljšanje tehnične kontrole proizvodov, izboljšanje varstva pri delu ali izboljšanje varstva in napredek človekovega okolja. Pogoji niso določeni kumulativno temveč primeroma. Kateregakoli od njih predlog izboljšave izpolnjuje pomeni, da ga je mogoče šteti za tehnično izboljšavo.

Po določbi 166. člena ZVIT (povzeti tudi v 9. in 33. členu Pravilnika) gre avtorju tehnične izboljšave posebno plačilo za uporabo tehnične izboljšave, odvisno od tega, koliko prispeva k povečanju dohodka ali zmanjšanju stroškov oziroma izgub v organizaciji, ki jo uporablja. Gre za nadomestilo avtorju tehnične izboljšave, ki se uporablja in prinaša neko "gospodarsko korist". Po določbi 34. člena Pravilnika se je ta bodisi ugotavljala, bodisi ocenila. Pravilnik ima podrobne določbe o postopku in merilih za ugotavljanje oziroma oceno gospodarske koristi. V tem delu ima revizija prav, da sodišči nista ugotovili - in dejansko tudi ugotavljali ne - gospodarske koristi, ki je lahko podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišči sta po eni strani zmotno šteli, da je že na podlagi ugotovitve, kakšne (tehnične) izboljšave je prinesel tožnikov poseg v delovanje sušilnega stroja, izkazan tudi obstoj gospodarske koristi. Za tako presojo ne v zakonu, predvsem pa ne v Pravilniku, ni pravne podlage. Obstoji pa tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo: v izreku sodišče ugotavlja, da je tehnična izboljšava "prinašala gospodarsko korist", v obrazložitvi pa navaja, da je tožnik upravičen do nadomestila "v kolikor je toženi stranki nastala gospodarska korist" oziroma, da bo podlaga za ugotovitev denarnega nadomestila gospodarska korist, ki se (šele bo) ugotovila na podlagi 35. člena Pravilnika.

Po določbi 315. člena ZPP lahko izda sodišče vmesno sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka, če je glede tega stvar zrela za odločbo, s končno sodbo pa nato odloči le še o višini. Revizija ima prav, da sta sodišči nepravilno uporabili to določbo in izdali vmesno sodbo, čeprav pogojev za njeno izdajo ni bilo. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila za uporabo njegove inovacije. Podlaga takega zahtevka ni samo, ali gre za tehnično izboljšavo (kar je tožniku priznala že tožena stranka sama), temveč tudi in predvsem ugotovitev, ali je uporaba tehnične izboljšave toženi stranki prinašala gospodarsko korist. Ker pa tega sodišče sploh ni ugotavljalo, ni bilo podlage za izdajo vmesne sodbe.

Glede na navedeno je bilo že zaradi navedenih (in uveljavljanih) bistvenih kršitev določb postopka treba razveljaviti obe sodbi nižjih sodišč in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je in kakšno gospodarsko korist prinašala uporaba tožnikove tehnične izboljšave v še spornih letih. Pri tem bo moralo upoštevati določbe Pravilnika tožene stranke o tem, kaj se šteje za gospodarsko korist, ki je podlaga za priznanje nadomestila avtorju.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.