U-I-393/98

23. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ane Čuden iz Domžal na seji dne 23. marca 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 23/82, 41/87, 32/98 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica z vlogo z dne 5. 11. 1998 izpodbija 145.a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS), ki je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 - v nadaljevanju: ZIKS-G). Izpodbijani člen določa, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen).

2.Pobudnica je navedla, da pobudo vlaga v svojem imenu in v imenu drugih pravnih naslednikov upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja. Ker je vlogo podpisala sama in ker ni priložila pooblastila za zastopanje, jo je Ustavno sodišče pozvalo, naj predloži pooblastila. Pobudnica tega ni storila, zato je Ustavno sodišče štelo, da pobudo vlaga le v svojem imenu.

3.Pobudnica navaja, da je pravna naslednica po pokojnih starših, katerim je bila kazenska sodba iz leta 1949 s sodbo Vrhovnega sodišča leta 1991 spremenjena tako, da se kazen prisilnega dela in zaplemba celotnega premoženja ne izreče. S tem naj bi bilo zaplenjeno premoženje tudi vrnjeno. Vračanju po spremenjeni, tj. izpodbijani ureditvi nasprotuje, ker naj to ne bi bilo vračanje, temveč zavajanje, oblika vračanja premoženja v obveznicah pa naj bi bila prevara. Člen 145.a ZIKS naj bi pomenil načrtno zavlačevanje vrnitve krivično zaplenjenega premoženja. Tisti neupravičeno obsojeni oziroma njihovi pravni nasledniki, katerih postopki za vračilo neupravičeno zaplenjenega premoženja do uveljavitve izpodbijane ureditve še niso bili končani, pa naj bi bili v neenakopravnem položaju s tistimi, ki so zaplenjeno premoženje dobili vrnjeno po določbah 145. člena ZIKS pred njegovo spremembo. Zato naj bi bila določba 145.a člena ZIKS v nasprotju s 1., 2., 8., 14., 15. in 22. členom Ustave. Z zavlačevanjem sodnega postopka v zvezi z vračanjem neupravičeno zaplenjenega premoženja naj bi ji bile "kršene tudi človekove pravice Sveta Evrope" ter pravica do poštenega sojenja (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

B.

4.Pobudnica je vlogo naslovila kot ustavno pritožbo, vsebina vloge pa se nanaša na izpodbijanje zakonske ureditve. Zato je Ustavno sodišče njeno vlogo štelo kot pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene določbe ZIKS. Navedbe v zvezi s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin (22., 23. in 33. člen Ustave) v konkretnem postopku vračanja premoženja pa ne morejo biti predmet odločanja v postopku za oceno ustavnosti predpisa.

5.O ustavnosti določbe 145.a člena ZIKS je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150). Ugotovilo je, da je izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic primerno sredstvo, s katerim je zakonodajalec dosegel svoj namen. Gre namreč za samostojno posebno ureditev vračanja premoženja, ki je bilo neupravičeno zaplenjeno v obdobju do 31. 12. 1958, tj. v obdobju, v katerem so kazenske zaplembe premoženja, tako kot agrarna reforma in nacionalizacija, predstavljale proces podržavljenja. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi presodilo, da je zakonodajalec s sprejemom 145.a člena ZIKS omejil pravico do povrnitve škode in pravico do povračila za zaplenjeno premoženje v skladu z načelom sorazmernosti in da zato zatrjevane kršitve 2., 3., 14., 15., 30. in 33. člena Ustave niso podane.

6.V čem naj bi bila izpodbijana ureditev v nasprotju z 8. členom Ustave, pobudnica ni navedla. Prav tako ni navedla, iz česa naj bi izhajalo, da pomeni 145.a člen ZIKS načrtno zavlačevanje vrnitve krivično zaplenjenega premoženja. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da naj bi bil namen 145.a člena ZIKS tak, pa ne more pomeniti, da je izpodbijana ureditev nedemokratična (1. člen Ustave).

7.Za trditve, da je izpodbijana določba v nasprotju z 2., 14. in 15. členom Ustave, pobudnica ne navaja argumentov, ki jih Ustavno sodišče ne bi bilo upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o ustavnosti te določbe. Tudi pri utemeljevanju, da je izpodbijana določba v nasprotju z 22. členom Ustave, pobudnica ne zatrjuje ničesar novega. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je izpeljava ustavne določbe drugega odstavka 14. člena Ustave, ki opredeljuje pravico do enakosti pred zakonom. O skladnosti izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave pa je Ustavno sodišče že odločalo v zgoraj citirani zadevi. Zato je Ustavno sodišče v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pobudo za oceno ustavnosti 145.a člena ZIKS zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen