Jedro

Jasnost ali nejasnost pogodbenih določil ni merilo za potrebnost uporabe razlagalnih pravil, vsebovanih v 3. odseku II. poglavja OZ. Ta pravila mora sodišče uporabiti, če si stranki pogodbena določila različno razlagata. Jasnost ali nejasnost določil pisne pogodbe lahko vpliva zgolj na to, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da v veljavi ostaneta tudi prvi in četrti odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7.1.2010, s katerima je tožencu naložena obveznost, da tožniku v roku 8. dni plača 8.308,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2009 dalje do plačila in 55,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2010 dalje do plačila.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodbo razlaga tako, da je sklep o izvršbi VL 192685/2009 vzdržan v celoti v veljavi, pri čemer je posebej odločeno, da „tudi v prvem in četrtem odstavku izreka“. Pojasnjuje, da izrek sklepa o izvršbi vsebuje kondemnatorni del (1. in 4. točko izreka) in del, s katerim je dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Meni, da se pravni učinek izpodbijane sodbe razteza tudi na del, ki se nanaša na samo izvršbo. Odločitev, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi, označuje za nezakonito, ker ima pravdno sodišče pooblastilo le za odločanje o (ne)utemeljenosti plačilnega naloga, ne pa tudi, da odloča o veljavnosti druge in tretje točke (odstavka) sklepa o izvršbi. Ti dve točki sta bili že pravnomočno razveljavljeni in v tem delu sklepa o izvršbi ni mogoče oživiti. Takega razpolaganja z zahtevkom sodišče ne bi smelo dovoliti. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo pritožbenemu sodišču in ni ugotavljalo vsebine pravnega posla. Opozarja na 4. točko pristopnice, katere vsebino označuje za dvoumno, in zaključuje, da je toženčeva zaveza subsidiarna in ne solidarna. Meni, da je tožena stranka sestavila nejasno pogodbeno določilo in jo je zato treba razlagati v korist tožene stranke (kot milejšo obliko jamčevanja, subsidiarno poroštvo). Meni, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo navodilom višjega sodišča, saj se ni spustilo v razlaganje in ugotavljanje vsebine pogodbenega razmerja, upoštevajoč tudi pravila o razlaganju spornih in nejasnih določil, zlasti tudi ni uporabilo 120. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da dejansko stanje zato ni pravilno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena interpretacija izreka izpodbijanega sklepa tako, da vzdržuje v veljavi tudi tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, je nepravilna. Odločeno je, da v celoti ostaneta v veljavi prvi in četrti odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7.1.2010 in tako je odločitev tudi obrazložena. V tistem delu, s katerim je dovoljena izvršba in določen izvršitelj (v drugem in tretjem odstavku izreka), je sklep o izvršbi že razveljavljen – s sklepom izvršilnega sodišča z dne 7.5.2010 (list. št. 29). Izpodbijana sodba to pojasnjuje v prvem odstavku obrazložitve. Res je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odveč beseda „tudi“, saj, razen v prvem in četrtem odstavku, sklep o izvršbi ne ostane v veljavi v nobenem drugem delu. Kljub temu pritožbeno sodišče v izrek ne posega, saj zaradi te odvečne besede („tudi“) izrek ni nejasen.

6. Kljub temu, da prvostopenjsko sodišče to zanika (ni razumljivo zakaj), je sledilo pritožbenemu sodišču in uporabilo 82. čl. Obligacijskega zakonika, ki kot osnovno pravilo pri ugotavljanju vsebine pogodb predpisuje jezikovno razlago pogodbe. Ugotovilo je, da so določila pristopnice in pravil (dokaza A2 in A7) jasna. Zaradi jasnosti pogodbenih določil ni podlage za uporabo drugih razlagalnih pravil, zlasti tudi ne za uporabo 83. čl. OZ, ki predvideva razlago v korist šibkejše stranke v primeru, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini. Pritožbeno sodišče soglaša, da pristopnica in pravila jasno določajo toženčev položaj solidarnega plačnika obveznosti, nastalih z uporabo poslovne kartice. V izogib ponavljanju se sklicuje na argumentacijo na 7. strani prvostopenjske sodbe. Pritožnik opozarja na 4. točko pristopnice, ki določa, da se imetnik kartice kot solidarni obveznik s podpisom pristopnice in kartice obvezuje, da bo poravnal stroške, nastale z uporabo kartice, v kolikor tega ne stori družba ali podjetnik. Ni mu mogoče pritrditi, da to določilo ustvarja nejasnost, saj tudi to določilo poudarja, da je imetnik kartice solidarni plačnik – obveznosti, nastale z uporabo kartice, je dolžan plačati solidarno s članom (družbo ali podjetnikom). Dostavek „če tega ne stori družba ali podjetnik“ pojasnjuje, da je izdajatelj upravičen zgolj do enkratnega plačila in v primeru, ko obveznost izpolni družba ali podjetnik, od imetnika kartice ni upravičen ničesar terjati. V obravnavani zadevi član (družba E. d.o.o.) obveznosti ni poravnala, kar je nesporno, zato je odločitev, da je to dolžan storiti toženec – imetnik kartice – pravilna (395. čl. OZ).

7. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in ni uporabilo razlagalnih pravil. Prvostopenjskemu sodišču ni bila sugerirana uporaba kateregakoli od razlagalnih pravil in pritožba nepravilno navaja, da je bila prvostopenjskemu sodišču odrejena uporaba pravil o razlaganju spornih in nejasnih določil. Pritožbeno sodišče je izrecno opozorilo, da je v situaciji, ko si stranki vsebino pogodbe razlagata različno, uporaba razlagalnih pravil nujna. Jasnost ali nejasnost pogodbenih določil torej ni merilo za uporabo (ali neuporabo) razlagalnih pravil, ampak za to, katero pravilo bo sodišče uporabilo. Zaradi jasnosti pogodbenih določil je sodišče prve stopnje vsebino pravnega posla lahko ugotovilo z jezikovno razlago listin, ki so bile ob sklenitvi obligacijskega razmerja podpisane (uporabilo 1. odstavek 82. čl. OZ) in uporaba drugih razlagalnih pravil ter iskanje skupnega namena pogodbenikov ni bilo potrebno.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).