Jedro

Glede na to, da v konkretnem primeru zadnja modifikacija zahtevka v primerjavi z zahtevkom iz tožbe po višini ni bila presežena, ni šlo za odločitev o prekoračenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova prikrajšanja pri plači za čas od dne 3.3.1992 do dne 3.9.1993 neto znesek 350.000,00 SIT, ji nadalje plačati stroške za sodno takso kot potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je tožnica najprej vtoževala zahtevek za prikrajšanje pri plači tako v bruto kot neto višini. V nadaljevanju je modificirala zahtevek plače v znesku, ki bi ji pripadal po kolektivni pogodbi za negospodarstvo. V takšno spremembo ni privolila. Glede na to, da je tožnica na zadnjem naroku obravnave ponovno znižala zahtevek na neto znesek 350.000,00 SIT, meni, da se je v tej zvezi odpovedala tudi delu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar bi sicer moral obračunati in ustrezno odvesti delodajalec. Ker navedeno predstavlja tožničino nedopustno razpolaganje in s tem kršitev določbe 3. odst. 3. čl. ZPP, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ugotovilo je, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica najprej vtoževala prikrajšanje pri plači kot razliko med prejetim nadomestilom zavoda za zaposlovanje ter plačo, ki bi jo v spornem obdobju dejansko prejemala in zahtevek določila v bruto znesku 570.328,00 SIT oz. neto 359.624,00 SIT. Nato je v nadaljevanju postopka s pripravljalno vlogo modificirala zahtevek prikrajšanja pri plači samo v neto višini 474.829,40 SIT v skladu z višino po kolektivni pogodbi za negospodarstvo, ki pa ga je na zadnjem naroku glavne obravnave še znižala na neto znesek 350.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zadnjega prikrajšanja mesečne plače, to je od dne 19.10.1993 dalje. Tožena stranka tako modificiranemu končnemu zahtevku takrat ni ugovarjala. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporu ni odločilno, iz katere pravne podlage je izhajala tožnica pri opredelitvi višine zahtevka prikrajšanja pri plači. Pomembno je, da je ostala narava zahtevka ves čas nespremenjena. Glede na to, da v konkretnem primeru zadnja modifikacija zahtevka v primerjavi z zahtevkom iz tožbe po višini ni bila presežena, navedeno pomeni, da v zadevi ni šlo za odločitev o prekoračenem zahtevku. Zato ne more biti sprejemljivo opozarjanje pritožbe, da je šlo pri tožnici za kakršnokoli nedopustno razpolaganje, določeno v 3. odst. 3. čl. ZPP. Nadalje navedena modifikacija zahtevka v nižjem znesku, ob tem, da je delavec upravičen do izplačila plače samo v neto višini, nima za posledico oprostitve plačila ustreznih davkov in prispevkov iz socialnega zavarovanja, kar sicer v skladu z zakonskimi predpisi po izplačilu neto zneska plače bremeni delodajalca. Zato tudi pritožbeno sklicevanje, da se je tožnica v zvezi z znižanjem tožbenega zahtevka odpovedala ustreznim prispevkom za socialno zavarovanje, ne more biti upoštevno. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Tudi ni ugotovilo kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).