Jedro

V obravnavanem primeru je tožniku utemeljeno očitati, da ni deloval skrbno, kakor se lahko zahteva od subjektov, ki delujejo v poslovnem prometu in da iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ navedel, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje marec 2008 v skupnem znesku 22.258,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1. izreka), z rokom plačila 30 dni, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik. Gre za obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2008. Tožnik je na zapisnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Davčni organ ugotavlja neupravičenost odbitka vstopnega DDV po računu 2008/20 z dne 3. 3. 2008, dobavitelja A. d.o.o. za tovorno vozilo znamke Mercedes Benz. Tožnik je dal vlogo za izdajo potrdila o skladnosti vozila 30. 9. 2008 in priložil tudi račun 20/2008 z dne 3.3.2008 dobavitelja B. d.o.o. kupcu A. d.o.o.. Iz podatkov baze motornih vozil (MRLV) izhaja, da je dejanski uporabnik tožnik od 17. 10. 2008. Iz DIN pri obeh družbah izhaja, da gre za družbi tipa „missing trader“. Družba B. d.o.o. naj bi vozilo pridobila iz Belgije. Tožnik je pojasnil, da vozila ni pridobil od družbe B. d.o.o. Slednje ne vodi med dobavitelji v svojih poslovnih knjigah. Prodajo vozila mu je zaračunala družba A. d.o.o. Davčni organ navede objektivne okoliščine, zaradi katerih tožniku očita, da je pri dobavi vozila vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV, izvedene z goljufijo. Nepriznavanje odbitka sloni na prvem odstavku 63. člena in 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Davčni organ navaja stališče iz sodb SEU v zadevi C-342/87 (Genius Holding) in v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Davčni organ tudi ni priznal odbitka vstopnega DDV po računu 901081 z dne 12. 3. 2008, dobavitelja C. d.o.o. za tovorno vozilo znamke Mercedes Benz tip 4143 Daimler Chraysler (kiper) s št. šasije WDB9523141K764724, letnik 2002. Tožnik je izvedel nakup, prodajo in ponovni odkup tovornega vozila s strani družbe C. d.o.o., v višini 83.148,00 EUR. Prvi nakup 12. 3. 2008 je evidentiral v knjigah kot trgovsko blago (upošteval je odbitek vstopnega DDV). Isti dan je vozilo prodal nazaj lizing hiši, izkazal obračunani DDV in prihodke od prodaje. Dne 18. 3. 2008 je ponovno izvedel nakup vozila od lizing hiše. Vozilo do 31. 12. 2008 ni bilo aktivirano. Tožnik je pojasnil, da je bilo ves čas v okvari. Junija 2010 ga je prodal kupcu v Nemčijo za 7.580,00 EUR, nemški pridobitelj pridobitve blaga ni evidentiral. Vozilo ni bilo registrirano. Razknjiženo je bilo v knjigah tožnika delno pod rezervni deli, delno kot vzdrževanje ostalih kamionov. Razlika predstavlja izgubo pri prodaji kamiona (52.840,00 EUR). Iz uradnih podatkov je davčni organ ugotovil, da je uporabnik vozila, družba D. d.o.o., kot lastnik pa družba E. d.o.o. V bazi MRVL je opomba, da je vozilo ukradeno in odjavljeno. Tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker gre za fiktivne listine. Dejstvo je, da tožnik tovornega vozila ni nikoli uporabljal za potrebe opravljanja dejavnosti.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja.

Tožnik je vložil tožbo v kateri zavrača očitke, da naj bi vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Utemeljitve davčnega organa so brez pravne in dejanske podlage. Ni običajno, da bi potencialni kupec moral zahtevati identifikacijo osebe, ki nastopa na računu in v imenu družbe in zanjo prodaja vozilo. Relevantna je zgolj ugotovitev, ali je vozilo v lasti družbe prodajalca. Kupec nima zakonske podlage zahtevati dokazila o istovetnosti osebe, ki zastopa družbo. Tožniku je bilo pri nakupu pomembno, da prevzame vozilo ter prejme verodostojne listine, ki dokazujejo, da je bil prodajalec lastnik in da prejme račun, ki mu omogoča prepis lastništva ter odbitek DDV. V konkretnem primeru so bili ti pogoji izpolnjeni. Tožnik ni bil dolžan ugotavljati razlogov ter ozadja, zakaj je družba B. d.o.o. kot uvoznik prodala vozilo svoji povezani družbi A. d.o.o., ta pa nato tožniku. Ta prodaja ni v ničemer nenavadna. Gre za stvar njune poslovne odločitve. Izmišljena je navedba, da tožnik ni vedel, kdo prodaja vozilo. Tožnik je bil pri ogledu vozila seznanjen z vsemi pogoji nakupa in tudi o prodajalcu vozila. Plačilo je nakazal na TRR prodajalca. Neresnična je trditev, da je vozilo plačal pred prejemom računa. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil račun datiran 3. 3. 2008, plačilo pa je bilo izvršeno 6. 3. 2008. Pogodbe ni sklenil z neznano osebo, temveč z zastopnikom prodajalca. Ne gre za nenavadno okoliščino, če se je vozilo prodajalo preko Salomonovega oglasnika. Preko tega medija je tožnik kupil pretežno večino vozil. Tožena stranka je bila dolžna izterjati DDV od prodajalca. Gre za kršitev davčne nevtralnosti. Tožnik uporablja vozilo za obdavčeno dejavnost. V konkretnem primeru ne gre za fiktivno oz. navidezno nabavo. Navaja sodbo sodišča SEU v zadevi C-255/02. Tožena stranka ni dokazala obstoj objektivnih dejavnikov. Navaja določbo 2. člena in 147. člena Ustave RS in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V zvezi z računom 901081 z dne 12. 3. 2008 v povezavi z računom 08030010078 z dne 18. 3. 2008 tožnik navaja, da je vozilo nabavil že 22. 3. 2007 od družbe F. d.o.o., in ne v letu 2008. To pomeni, da ga je nabavil pred datumom, ko naj bi ga pridobila družba D. d.o.o.. Posledično družba D. d.o.o. ni mogla posedovati vozila z isto ID številko. Je malo verjetnosti, da si je tožnik ID številko, ki je enaka, kot številka vozila, ki ga je kasneje nabavila družba D. d.o.o., izmislil. Mogoča je napaka v izpisku bodisi s strani kupca ali prodajalca. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka izvesti zaslišanje odgovorne osebe prvotnega prodajalca, tj. družbe F. d.o.o.. Tožnik je pomoto ugotovil šele ob uvedbi tega postopka, ko je vozilo že prodal. Pomota ne vpliva na prodajo vozila. Lastništvo je preneseno na kupca. Ne strinja se, da vozila ni nabavil za opravljanje obdavčljive dejavnosti. Kupljeno je bilo izključno s tem namenom. Šele kasneje se je izkazalo, da je bolj smiselno, da se uporabi za rezervne dele. Ostanek je bil prodan nemškemu kupcu. Tožena stranka operira s tem, da je bilo vozilo kupljeno za 83.148,00 EUR, prodano pa za 7.580,00 EUR, kar naj bi dokazovalo ustvarjeno izgubo v višini 52.840,00 EUR, kar naj bi bilo brez ekonomske logike in dokazovalo fiktivnost transakcije. Opozori, da del vrednosti predstavlja izplen nadomestnih delov, ki jih je uporabil ob servisiranju lastnih vozil. Dejansko ne gre za izgubo v takšni višini. Podrejeno opozarja, da če je bil prejeti račun C. d.o.o. fiktiven, da se mora odpraviti davčno obveznost (izhodni DDV) kot tudi davčno terjatev (vhodni DDV) iz naslova te transakcije. Do tega se tožena stranka ni opredelila. Lizingodajalec je od te transakcije plačal DDV. Glede očitka organa druge stopnje, da je razlog za sum za sodelovanje tožnika pri davčni goljufiji dejstvo, da je prvotni dobavitelj nabavil vozilo v Belgiji za 19.500,00 EUR, tožniku pa je bilo vozilo prodano za 42.000,00 EUR. Tožnik poudarja, da je vozilo nabavil po tedaj veljavni tržni ceni v Sloveniji. Tudi ne razume, zakaj se mu očita sodelovanje pri davčni goljufiji, če je posredoval oba računa povezanih oseb. Prav na podlagi obeh računov (uvoznika ter prodajalca) je preveril lastništvo vozila. Tudi čas registracije vozila ni pomemben. Resničnost transakcije s prodajalcem, družbo A. d.o.o. je razvidna iz dejstva, da je vozilo med tožnikovimi osnovnimi sredstvi. Na toženi stranki je breme dokazovanja, če trdi, da je vozilo nabavljeno od drugega prodajalca (drugi odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik o izvršeni transakcij poseduje vse predpisane knjigovodske listine - račun, dokazilo o plačilu, prevzem vozila. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se v izogib ponavljanju strinja z razlog, ki jih navajata oba davčna organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Pravica do odbitka vstopnega DDV je v primeru, kot je obravnavani, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska zakonodaja (ZDDV-1)1 in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verig ( subjektivni element).2 V zvezi z izpolnjevanjem prvega pogoja sodišče ocenjuje, da zgolj pomanjkanje verodostojnih listin ne more biti ključni in edini razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse SEU, tako npr. v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében in Dávid), C -324/11 (Toth).

V obravnavani zadevi sta sporna dva računa, ki se nanašata na tovorni vozili znamke Mercedes Benz. V prvem primeru gre za račun, ki ga je tožnik pridobil s strani družbe A. d.o.o., ki mu je vozilo prodala 3. 3. 2008 (št. računa 2008/20). Račun je bil izdan istega dne, kot je njej izdala račun družba B. d.o.o. (št. 20/2008) za navedeno vozilo, ki ga je slednja nabavila 5 dni prej v Belgiji (račun z dne 26. 2. 2008 za znesek 19.500,00 EUR). Davčni organ je v zvezi s to nabavo ugotovil številne objektivne okoliščine, ki jih je tudi podrobno pojasnil. Med drugim ugotavlja, da družba A. d.o.o. ni oglaševala, da je tožnik opravil ogled na bivši cestninski postaji, da je tožnik v telefonskem komuniciranju in na ogledu ni preveril, kdo je dejanski prodajalec vozila in da je sklenil posel z neznano osebo. Da je tožnik dva dni po ogledu vozila (6. 3. 2008) plačal kupnino v znesku 50.040,00 EUR na TRR, izhaja iz izjave, ki jo je tožnik dal v postopku. To pa pomeni da je kupnino plačal pred prevzemom vozila in pred izdajo računa, kar pomeni, da se tudi ni pozanimal o dejanskem prodajalcu. Tožnik v postopku tudi ni pojasnil kdaj in na kakšen način je prejel račun, niti se ne spomni, ali je bilo vozilo potrebno popravila ali ne. Na ta način je tožnik izvedel ime dejanskega izdajatelja računa šele, ko je listino prejel, torej po tem, ko je bil posel že sklenjen. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik za nakup istega tovornega vozila razpolagal z obema računoma, saj ju je priložil v postopku za izdajo potrdila o skladnosti, preden je vozilo registriral. Torej je imel računa od dveh različnih dobaviteljev, družbe B. d.o.o. in A. d.o.o.. Tožnik je v postopku izjavil, da z družbo B. d.o.o. ni sodeloval in da je sodeloval le z družbo A. d.o.o. Tudi v svoji poslovni dokumentaciji je ni imel med dobavitelji, kljub temu pa je predlogu za registracijo vozila 17. 10. 2008 priložil poleg drugih dokumentov, tudi račun tujega dobavitelja iz Belgije kupcu B. d.o.o. in račun št. 20/2008 z dne 3. 3. 2008 dobavitelja B. d.o.o. kupcu A. d.o.o.. Tudi po mnenju sodišča davčni organ pravilno oceni navedene okoliščine in ugotavlja neposredno povezanost tožnika z obema družbama, ki sta poslovali le na papirju oz. tožnikovo nedobrovernost, kar je davčni organ prve stopnje tudi v zadostni meri pojasnil. S tem se strinja tudi sodišče. Tudi po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru tožniku utemeljeno očitati, da ni deloval skrbno, kakor se lahko zahteva od subjektov, ki delujejo v poslovnem prometu in da iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ navedel, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo. Zato po mnenju sodišča v obravnavanem primeru glede navedenega računa, izdanega s strani družbe A. d.o.o. ni izpolnjen četrti pogoj iz točke 10 obrazložitve te sodbe, za priznanje odbitka vstopnega DDV. Slednje pa je skladno tudi z že zgoraj navedenimi sodbami SEU v zadevi Gabor Tóth in Mahagében3. Sodišče ocenjuje, da je davčni organ prve stopnje pravilno ocenil tudi okoliščine v zvezi z računom 901081 z dne 12. 3. 2008 družbe C. d.o.o. za nakup tovornega vozila (kiper) znamke Mercedes Benz, tip 4143 Daimler Chraysler s številko šasije, kot jo navaja davčni organ organ. V postopku je namreč ugotovljeno, da tožnik vozila od dneva nakupa v marcu 2008 do prodaje v juniju 2010 ni aktiviral. Kot izhaja iz uradnih evidenc ga tudi ni registriral ter ga je imel ves čas kot osnovno sredstvo v pripravi oz. izgradnji. Na kopijah računov o nakupu kot tudi v prevzemnem zapisniku, ki so priloga lizing pogodbe št. 4111139071 z dne 13. 3. 2008, pa je pripisano, da je vozilo v okvari, da ni v voznem stanju in da bo registrirano naknadno. Davčni organ ugotavlja, da lizingodajalec takšnega stanja ni mogel potrditi, ker je tožnik nastopal kot dobavitelj in lizingojemalec hkrati. Sodišče sledi oceni davčnega organa prve stopnje, s katero se strinja tudi tožena stranka, da navedena pogodba ne predstavlja finančnega lizinga. Tudi po mnenju sodišča je šlo v tem primeru za običajno kreditiranje, saj je vozilo, kot predmet sklenitve lizing pogodbe, obstajalo dejansko le na papirju. Razlog za to pa so bile finančne ugodnosti, ki jih tovrstna pogodba prinaša za tožnika glede pravice do odbitka vstopnega DDV, kar pri običajnem kreditiranju ni mogoče. Iz navzkrižne kontrole pa je nedvomno ugotovljeno, da je bil dejanski uporabnik navedenega kiperja od dneva nakupa 23. 5. 2007 družba D. d.o.o. oz. je bil lastnik E. d.o.o.. Ugotovljeno je, da tožnik tega vozila ni nikoli posedoval. Zato gre tudi po presoji sodišča za fiktivno dobavo tovornega vozila zgolj za potrebe financiranja in zlorabo pravice odbitka vstopnega DDV. Tožnik tudi nikoli ni predložil lizingodajalcu, družbi C. d.o.o. prometnega dovoljenja, odjavljenega ali izdanega na ime tožnika. Davčni organ zato utemeljeno navaja, da je bila navedena lizing pogodba z dne 14. 3. 2008 sklenjena na podlagi neverodostojnih listin, saj ni bilo podanega predmeta lizinga. Na podlagi fiktivne dobave tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen pogoj za obstoj finančnega najema tovornega vozila oz. predmeta lizinga. Glede na okoliščine, ki jih je natančno pojasnil organ prve stopnje, je ugotovitev, da kljub evidentiranju navedenega tovornega vozila, tožnik ni nikoli uporabljal za potrebe opravljanja dejavnosti, pravilna. Zato v tem primeru ni izpolnjen tretji pogoj za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV iz točke 10 obrazložitve te sodbe. Očitke tožnika, da je nekaj rezervnih delov manjše vrednosti od tega vozila uporabil pri drugih tovornih vozilih, sodišče zavrača, tako kot sta jih zavrnila tudi prvostopenjski organ in tožena stranka, saj tožnik za to nima nikakršnih dokazil. Ob takem stanju stvari so neutemeljeni tožnikovi očitki, da je šlo zgolj za napako v številki šasije in da je bilo vozilo nabavljeno za namene opravljanja tožnikove obdavčljive dejavnosti. Davčni organ je pojasnil, da je opravil preveritve pri vseh organih, ki so imeli kakršenkoli stik z navedenim vozilom. Sodišče ne vidi razloga za dvom v ugotovitve, ki jih je pridobil na ta način in iz katerih izhaja, kdo je bil dejanski lastnik oz. uporabnik vozila. To pa ni bil tožnik. Zato sodišče vse očitke v zvezi z datumom, da je bilo vozilo pri tožniku nabavljeno, preden ga je imela v uporabi družba D. d.o.o., in da je šlo za napako v številki šasije, kot neutemeljene zavrača. Tožnik z nikakršnimi dokazili v tej zvezi ne razpolaga na način, da bi ovrgel dokazila, ki jih je davčni organ natančno pojasnil. Glede na povedano tudi po mnenju sodišča v tem primeru tožnik ni dokazal, da je navedeno vozilo uporabil za namene svojih obdavčljivih dejavnosti.

Tožnik v zvezi z računom 2008/20 izdajatelja A. d.o.o. navaja, da ne držijo trditve davčnega organa, da je prejel račun potem, ko je znesek že plačal. Pri tem se sklicuje na datum računa in datum plačila, ki izhaja iz TRR, vendar pa iz zapisnika in njegove izjave v DIN izhaja, da je račun plačal pred prejemom računa oz. dva dni po tem, ko si je vozilo ogledal na stari cestninski postaji pri Celju oz. na tem parkirišču, zato so njegove tožbene navedbe protispisne. Tožbene navedbe, da je lizingodajalec od transakcije plačal DDV, pa nimajo nikakršnega vpliva na tožnikovo obveznost, ki mu je naložena v tem postopku. DDV mora namreč plačati vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV (9. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1).

Po mnenju sodišča so relevantne okoliščine v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljene in je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.