Jedro

Denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Gre za prejemek za pomoč k tožnikovemu preživljanju. Zato je pravilno stališče, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo v plačilo 6,234.193 SIT odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nemožnosti za delo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, zapadlih po posameznih mesecih, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. V presežku do vtoževanih 6,986.194 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 474.706 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo 6,809.227 SIT odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, zapadlih po posameznih mesecih, kot izhaja iz izreka drugostopenjske sodbe; v presežku do vtoževanih 6,986.194 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo toženke in v preostalem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 34.425 SIT.

3. Zoper to odločitev je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi se tožnik zaposlil kot voznik tovornjaka. Tožnik je delo izgubil zaradi stečaja, tri leta pred nesrečo je bil brezposeln, prijavil se je na delovno mesto voznika pri S. d.o.o., kamor so ga povabili na razgovor, a se je tik pred tem poškodoval v prometni nesreči. V letu 1994 je bilo iskalcev zaposlitve več kot prostih delovnih mest. Sodišče je tako ugotovilo le, da ni rečeno, da bi se tožnik v tem podjetju zaposlil. Nižji sodišči sta odločitev oprli na drugi odstavek 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, vendar določbo napačno razlagali, da pripada oškodovancu odškodnina tudi v primeru, ko je oškodovanec v času nastanka škodnega dogodka brezposeln, pod pogojem, da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve. Ne strinja se z ugotovitvijo, da bi tožnik ob rednem iskanju zaposlitve le-to tudi dobil, saj ugotovljene okoliščine z večjo verjetnostjo kažejo na nasprotno. Domneva o morebitni zaposlitvi za odškodninsko odgovornost ne zadostuje, nemožnost za delo pa sama zase ni podlaga za prisojo odškodnine. Tožnik bi moral dokazati, da je bil v času prometne nesreče zaposlen, prejemal zaslužek, ki ga je zaradi nesreče izgubil, oziroma da je imel druge dohodke, ki jih sedaj ne more pridobivati. Sodišče druge stopnje je materialno pravo napačno uporabilo tudi, ko je denarno socialno pomoč, ki jo je sodišče prve stopnje odštelo od odmerjene odškodnine, prištelo nazaj in prisodilo višjo odškodnino. Denarno pomoč je treba odšteti od odškodnine, saj tožnik te pomoči ne bi prejemal, če ne bi bilo prometne nesreče. Izpodbija tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti, ki sta jih sodišči prisodili od leta 1994 dalje. Vztraja pri pritožbeni trditvi, da je tožbo prejela šele 11. 11. 1997, pred tem pa ni vedela, da tožniku nastaja izguba na dohodku. Za pravi obseg škode je izvedela šele 16. 1. 2000, ko je prejela izvedensko mnenje, na podlagi katerega je lahko ugotovila, kakšni zneski bi tožniku pripadali iz naslova izgubljenega dohodka. Tožena ni mogla priti v zamudo še preden je vedela za višino nastale škode oziroma da se ta škoda od nje sploh zahteva. Obresti ne morejo teči pred vložitvijo tožbe.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), ki za primer, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, določa, da mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Bistvena značilnost te vrste odškodnine je, da pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Revizija sicer pravilno opozarja, da nezmožnost za delo sama zase ni podlaga za prisojo te vrste odškodnine, temveč je nujno, da se le-ta odraža v okrnitvi ali izgubi sposobnosti pridobivanja in posledično na premoženjskem področju oškodovanca - v izgubi zaslužka. To pa se ne zgodi le v primeru, ko je oškodovanec ob škodnem dogodku zaposlen in prejema določen dohodek, temveč tudi, ko ni zaposlen, pa sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera ugotovi, da bi se oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, po rednem (normalnem) teku stvari v prihodnosti gotovo zaposlil in gotovo prejemal dohodek(1). Tudi v slednjem primeru se namreč posledice poškodbe odražajo v premoženju oškodovanca - v njegovem bodočem zaslužku. Ob ugotovitvah, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposljiv kot poklicni voznik, prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve, da je zaposlitev iskal, bil vabljen na razgovor v podjetje S. d.o.o., ter dejstvu, da je bilo po podatkih Zavoda za zaposlovanje od leta 1995 dalje število iskalcev zaposlitve s kvalifikacijo poklicnega voznika manjše od povpraševanja, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da bi se tožnik, če ne bi bilo nezgode, zagotovo zaposlil. 7. Revizija izpostavlja vprašanje, ali je pri odmeri odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka treba upoštevati tudi denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal na podlagi Zakona o socialnem varstvu od Centra za socialno delo v času od 1. 12. 1994 do 31. 10. 1998. Pri odškodnini zaradi izgubljenega zaslužka gre za vzpostavitev stanja, kakršnega še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato oškodovancu pripada popolna odškodnina v smislu 190. člena ZOR, torej v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava, da odškodnina ne sme biti višja od oškodovančevega prikrajšanja, se koristi, ki jih je bil oškodovanec deležen zaradi škodnega dogodka, čeprav mu jih ne daje povzročitelj škode, upoštevajo pri odmeri odškodnine, tako da se obseg ugotovljene škode zmanjša za prejete koristi (načelo Compesatio lucri cum damno). Pri tem je pomembna pravna narava in namen koristi, ki jo je prejel oškodovanec.

8. Denarni dodatek je pravica do socialnega prejemka, katere namen je reševati socialno varnost upravičenca. Gre za pravico socialnega varstva, ki jo država dodeli upravičencem v okviru izvajanja socialno varstvene dejavnosti, tj. dejavnosti preprečevanja in reševanja socialne problematike. Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992, v nadaljevanju ZSV) že v 3. členu določa, da med pravice iz socialnega varstva sodijo tudi dajatve, namenjene tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati. V poglavju III. SOCIALNO VARSTVENE DAJATVE pa v določbah 19. in 20. člena ZSV denarni dodatek opredeljuje kot socialno varstveno dajatev, s katero se upravičencu zagotavljajo sredstva za preživetje. Do njega je upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje iz razlogov, na katere ne more vplivati (25. člen ZSV), za priznanje pravice do takega prejemka pa je odločilen premoženjski cenzus (26. člen ZSV).

9. Iz navedenega jasno izhaja, da ne gre za denarno dajatev, katere smisel bi bilo povračilo škode, saj denarni dodatek ni namenjen kritju tožnikove premoženjske škode, nastale zaradi izgube delovne zmožnosti(1), temveč je njegov namen zagotoviti sredstva za preživetje in s tem začasno odpraviti oziroma omiliti socialno stisko, v kateri se je tožnik zaradi spleta okoliščin znašel po prometni nesreči. Gre za prejemek za premagovanje finančne stiske, za pomoč k tožnikovemu preživljanju, država pa s to socialno varstveno dajatvijo vsekakor ni želela pomagati odgovorni osebi pri zmanjšanju njene obveznosti iz naslova plačila odškodnine. Prav tako bi bilo nepravično, da bi bila odgovorna oseba zaradi dajatve države, ki jo je ta iz socialnih razlogov izplačala samo v tožnikovo korist, razbremenjena plačila odškodnine. Poleg tega denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Tako je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

10. Neutemeljen je tudi očitek o začetku teka zamudnih obresti, ki po mnenju toženca tečejo od dne, ko je v pravdnem postopku izvedel za obseg škode. Že pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je bil toženec z obsegom premoženjske škode seznanjen že pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi, in sicer ob uveljavljanju predmetne terjatve v pravdnem postopku Okrožnega sodišča P 396/95. Obresti pa so prisojene od trenutka nastanka vsakega premoženjskega prikrajšanja posebej (186. člen ZOR).

11. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi toženčev zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Komentar obligacijskih razmerji, Veliki komentar ZOR dr. Stojana Cigoja, II. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, stran 750, ki navaja, da se zmanjšanje sposobnosti lahko odrazi v bodočem zaslužku v primeru, ko oškodovanec zaslužka še ne prejema, je pa bilo mogoče pričakovati, da bo sklenil delovno razmerje in dosegel dohodek.