Jedro

Kaznivo dejanje spolnega nasilja po 101. členu KZS je specialna ali hujša oblika prisiljenja, ki sama po sebi izključuje uporabo splošne določbe iz 61. člena KZS, to pa se upošteva tudi v primeru, če kaznivo dejanje v posebni obliki ni dokončano ter se opredeli kot kaznivo dejanje poskusa spolnega nasilja po 101. členu KZS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se dejanje obsojenca iz izreka sodbe sodišča prve stopnje pravno opredeli kot poskus kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 101. člena KZ RS v zvezi s 1. odstavkom 19. člena KZ SFRJ in se obsojencu izreče nižja kazen 10 (deset) mesecev zapora.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obt. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 101. člena KZ RS in obsojen na kazen 1 leta zapora. S sodbo sodišča druge stopnje je bila pritožba obsojenčevega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na kršitve kazenskega zakona po 4. točki 365. člena ZKP. Meni, da v pravnomočno končani zadevi ni podano kaznivo dejanje iz 1. odstavka 101. člena KZ RS, marveč kvečjemu kakšno drugo kaznivo dejanje - eventualno prisiljenje ali kaj podobnega. Predlaga, naj se prvostopna in drugostopna sodba razveljavita ter zadeva pošlje sodišču prve stopnje v ponovno postopanje in odločanje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je utemeljena.

Senat vrhovnega sodišča je ob preizkusu zadeve soglašal z zagovornikovo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, da ravnanje obsojenca ni bilo pravilno pravno opredeljeno kot dokončano kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 101. člena KZ RS, ni pa pritrdilo tej zahtevi glede ocene, da naj bi obsojenec storil kvečjemu kaznivo dejanje prisiljenja. Na splošno sicer ni mogoče nasprotovati taki razlagi kaznivega dejanja spolnega nasilja, da gre za tkim. nepravo sestavljeno kaznivo dejanje, katerega prvi člen je prisiljenje, ki samo po sebi pomeni kaznivo dejanje po 61. členu KZ RS, drugi člen pa spolno dejanje, ki samo po sebi ni kaznivo dejanje. Toda po spojitvi obeh navedenih členov nastane iz njiju posebno nova kvaliteta, katere ni mogoče več prosto razstavljati in sestavljati. Po tej plati je treba tudi kaznivo dejanje spolnega nasilja po 101. členu KZ RS opredeliti kot specialno in hujšo obliko prisiljenja, ki sama po sebi izključuje uporabo splošne določbe iz 61. člena KZ RS. To pravilo o izključitvi splošne oblike kaznivega dejanja s posebno obliko je treba tudi upoštevati v primeru, če kaznivo dejanje v posebni obliki ni dokončano, se pravi, če ostane pri poskusu. V takem primeru se storilčevo ravnanje ne prelevi v dokončano kaznivo dejanje prisiljenja po 61. členu KZ RS, ampak se vrednoti kot poskus spolnega nasilja po 101. členu KZ RS (v zvezi z 19. členom KZ SFRJ in 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije).

Kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 101. člena stori, kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da izvrši ali utrpi kakšno spolno dejanje, ki ni obseženo s 100. členom istega zakona. S to določbo so torej določena kot kaznivo dejanje različna z nasiljem storjena spolna dejanja ene osebe proti drugi osebi drugega ali istega spola, izvzeto je samo posilstvo po 100. členu KZ RS, to je dejanje, ko moški nasilno spolno občuje z žensko. Sočasno navajanje vseh teh dejanj v isti določbi je predvsem treba razumeti tako, da se kot spolna dejanja po 101. členu ne morejo šteti vsa dejanja na spolni podlagi, marveč samo tista, ki po svojem učinku bodisi za storilca bodisi proti žrtvi pomenijo enakovredno izživljanje spolnega nagona, kot se pojavlja pri posilstvu. Ustrezno enakovrednost je treba imeti v mislih tudi takrat, ko se presoja, ali je bilo spolno dejanje dokončano ali ne. Za posilstvo se šteje, da je dokončano s spolnim občevanjem, le-to pa nedvomno nastopi takrat, ko spolovilo moškega prodre v žensko spolovilo. Upoštevajoč ustrezno enakovrednost morajo seveda tudi druga nasilna spolna dejanja doseči podobno svojo sklepno fazo zadovoljitve spolnega nagona, da je pri tem mogoče govoriti o dokončanem kaznivem dejanju.

V danem primeru celo v samem izreku sodbe dejanje obsojenca ni opisano kot dokončano dejanje. Takega dogajanja, ko v nasilno telesno združevanje ni vključevalo funkcioniranje spolovil niti na strani žrtve niti na samega storilca, pač še ni moč oceniti kot dokončano spolno dejanje. V opisu dejanja je izrečno navedeno, da je bilo obsojenčevo ravnanje prekinjeno do takrat, ko ga je oškodovanka brcnila in padla na tla. Iz izpovedbe same oškodovanke, na katero se sicer pravnomočna sodba opira, izhaja, da je obsojenčevo ravnanje dojela tako, kot da jo namerava posiliti. Samo sodišče je sicer sklepalo drugače, upoštevalo je namreč možnost, da obsojenčevo ravnanje ni merilo na posilstvo po 1. odstavku 100. člena KZ RS, marveč na spolno nasilje po 1. odstavku 101. člena KZ RS, za katero pa je sicer predpisana v zakonu nekoliko blažja kazen. Toda, pri taki opredelitvi pa sodišče ni upoštevalo, da je treba tudi pri sprejeti pravni opredelitvi razločevati poskušena dejanja od dokončanih. V tej zvezi je treba še opozoriti, da pa sicer tako sodba sodišča prve stopnje kakor tudi sodba sodišča druge stopnje v svojih obrazložitvah prikazujeta, da se je obsojenec s svojim gledanjem spolovila oškodovanke in s stiskanjem k njej spolno vzburjal in dražil, le-to pa pomeni, da je šlo šele za neko povsem začetno fazo spolnega izživljanja, ki je bolj ali manj prisotna pri vsakem spolnem dejanju. Te navedbe v povezavi z izrekom sodbe, v kateri je dejanje obsojenca prikazano kot prekinjeno, nedvomno kažejo, da je spolno dejanje, ki je obseženo s 1. odstavkom 101. člena KZ RS, bilo kvečjemu šele začeto, nikakor pa še ne dokončano, se pravi, da je kaznivo dejanje ostalo le pri poskusu.

Sklicevanje zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 365. člena ZKP, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti, je vsekakor utemeljeno. Glede na to, da po oceni senata vrhovnega sodišča pri pravilni uporabi zakona iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhajajo znaki dokončanega kaznivega dejanja, je bilo utemeljeni zahtevi ugodeno tako, da se pravnomočna sodba spremeni in se dejanje iz obtožbe opredeli kot poskus kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 101. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ in v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije št. 1/91-I). Glede na to, da se po kazenskem zakonu poskušeno dejanje blažje vrednoti kot dokončano kaznivo dejanje, je bila ob spremembi pravne opredelitve tudi spremenjena odločba o kazni tako, da se je obsojencu izrekla primerno nižja kazen 10 mesecev zapora.