Jedro

Sodišče organu za BPP pritrjuje, da je glede na 11. 9. 2015 vloženo prošnjo za BPP za vložitev tožbe zoper odločbo ZPIZ z dne 12. 1. 2015 mogel zaključiti, da je zadeva očitno nerazumna. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta (72. člen ZDSS in prvi odstavek 171. člena ZPIZ-2 v zvezi s 176. členom tega zakona). Prepozno vloženo tožbo sodišče zavrže (75. člen ZDSS). Tožniku pa je bila odločba vročena po pooblaščenki 15. 1. 2015, kot izhaja iz vročilnice, ter se je tako rok za tožbo iztekel 16. 2. 2015. Zamude roka za vložitev tožbe pa v času vložitve prošnje za BPP tudi ni bilo mogoče več preprečiti s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj sta do tedaj pretekla tako subjektivni kot tudi objektivni rok.

Iz 32. člena ZUS-1 izhaja, da je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe vložena tožba, o kateri sodišče še ni pravnomočno odločilo, ker je v obravnavani zadevi sodišče o tožbi izdalo predmetno sodbo, s katero je v zadevi pravnomočno odločeno, je moralo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči (ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 11. 9. 2015 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) v zvezi z odločbo z dne 12. 1. 2015. Po določbi 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS) in prvega odstavka 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ-2) se tožba lahko vloži v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tožnik odločbo ZPIZ z dne 12. 1. 2015, zoper katero želi vložiti tožbo, prejel 15. 1. 2015, kar pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 16. 2. 2015. Tožnik pa je prošnjo za BPP vložil šele 11. 9. 2015, kar je že po poteku roka za vložitev tožbe, zato njegova prošnja za dodelitev BPP ni razumna, saj bi sodišče morebitno tožbo zavrglo kot prepozno. Ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je organ tožnikovo prošnjo na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je v prošnji za BPP navedel, da mu odločba ZPIZ z dne 12. 1. 2015 ni bila vročena v skladu z zakonom. Odločba je bila vročena na naslov njegovega stalnega prebivališča, tožnik pa se je v tistem času nahajal v ZPKZ Novo mesto. Tožnik je organ za BPP v dopolnitvi prošnje z dne 10. 10. 2015 tudi izrecno opozoril na nepravilno vročitev odločbe ZPIZ. Ob stališču organa za BPP mu je kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter sodišču predlaga, naj odločbo spremeni tako, da se prošnji tožnika za dodelitev BPP ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe. V njej navaja, da mu zaradi vlog, ki jih je prisiljen vlagati sam, čeprav nima pravniškega znanja, nastaja materialna in nematerialna škoda. Tožnik je v varovanju svojih pravic aktiven ter pogosto vodi različne upravne postopke in s tem rešuje svojo življenjsko situacijo ter se pripravlja za življenje po prestani kazni, pri čemer pa, ker nima pravniškega znanja, nujno potrebuje strokovno pomoč. Glede na to sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, in sicer da tožniku odobri pravnega svetovalca za zastopanje v socialnem sporu zoper ZPIZ.

4. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je na prestajanju zaporne kazni ter nima premoženja in ima le minimalne prihodke iz naslova nagrade za delo v zavodu.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Dodaja, da je na ZPIZ bila opravljena poizvedba glede vročitve tožniku odločbe z dne 12. 1. 2015 ter da je ZPIZ 14. 10. 2015 sporočil, da je bila odločba tožniku vročena po njegovi pooblaščenki A.A. 15. 1. 2015. Poleg tega je tožnik v svoji vlogi z dne 10. 10. 2015 sam navedel, da je odločbo prejel z osebnimi stvarmi v mesecu maju 2015. Prošnjo za BPP pa je tožnik vložil 11. 9. 2015 in torej tudi po preteku roka 30 dni od prejema odločbe, kot ga sam navaja. Toženka pa tudi meni, da tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe. Zato sodišču predlaga, naj tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

K točki I. izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ tožniku mogel zavrniti prošnjo za BPP za vložitev tožbe ter pravno zastopanje v socialnem sporu zoper ZPIZ v zvezi z odločbo tega organa z dne 12. 1. 2015. 8. Sodišče organu za BPP pritrjuje, da je glede na 11. 9. 2015 vloženo prošnjo za BPP za vložitev tožbe zoper odločbo ZPIZ z dne 12. 1. 2015 mogel zaključiti, da je zadeva očitno nerazumna (prva alinea prvega odstavka 24. člena ZUS-1). Rok za vložitev tožbe je (namreč) 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta (72. člen ZDSS in prvi odstavek 171. člena ZPIZ-2 v zvezi s 176. členom tega zakona); prepozno vloženo tožbo sodišče zavrže (75. člen ZDSS). Tožniku pa je bila odločba vročena po pooblaščenki (ženi) 15. 1. 2015, kot izhaja iz vročilnice, ter se je tako rok za tožbo iztekel 16. 2. 2015. Zamude roka za vložitev tožbe pa v času vložitve prošnje za BPP tudi ni bilo mogoče več preprečiti s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj sta do tedaj pretekla tako subjektivni 15-dnevni rok (kajti tožnik sam navaja, da je odločbo prejel v maju 2015 in je torej najkasneje takrat izvedel zanjo ter za zamudo) kot tudi objektivni rok (šest mesecev od zamude) za vložitev predloga (117. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 19. členom ZDSS). Če pa bi mu bila odločba v maju 2015 izročena po upravi zavoda (glede česar se sicer ni jasno izjavil), se je rok za vložitev tožbe tudi iztekel pred vložitvijo prošnje za BPP, že v juniju 2015. 9. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da tožniku odločba ni bila vročena v skladu z zakonom, ker mu je bila vročena na naslov njegovega stalnega prebivališča, tožnik pa se je v tistem času nahajal v ZPKZ Novo mesto. Iz tožnikove vloge z dne 10. 10. 2015 v upravnem spisu, s katero je na poziv organa dopolnil prošnjo za BPP, sicer izhaja, da je bila odločba ZPIZ z dne 12. 1. 2015 vročena tožnikovi ženi, s katero pa tedaj ni imel stikov (ter jo je prvič, odkar je bil od 3. 12. 2014 v priporu, videl šele na obravnavi za razvezo zakonske zveze 4. 2. 2015), in da je odločbo prejel po prihodu v ZPKZ Dob v maju 2015 (ob tem ko je bil v priporu do 30. 4. 2015). Vendar pa se po presoji sodišča tožnik časovno neomejeno ne more sklicevati na nezakonitost vročitve, ker ni bila opravljena po upravi zavoda, v katerem se je nahajal zaradi odvzema prostosti. Sam navaja, da je odločbo vsaj prejel (če mu že ni bila izročena po upravi zavoda, o čemer jasnih navedb ni podal) v maju 2015. Po tem času pa tožnik v 30 dneh ni vložil tožbe (s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka) oziroma prosil za BPP za predmetni postopek socialnega spora. Očitno pa pri ZPIZ tudi ni zahteval (ponovne) vročitve odločbe po upravi zavoda, v katerem se nahaja (93. člen ZUP). Zato se v tožbi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da vročitev odločbe ni bila skladna z zakonom. Po presoji sodišča tako z zavrnitvijo prošnje za BPP tožniku tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

10. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

11. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki III. izreka:

12. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

13. Iz citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe vložena tožba, o kateri sodišče še ni pravnomočno odločilo. V obravnavani zadevi pa je sodišče o tožbi izdalo predmetno sodbo, s katero je v zadevi pravnomočno odločeno. Zato je moralo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči (ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

14. O predlogu za taksno oprostitev sodišče kot nepotrebno ni odločalo, ker se v zadevah brezplačne pravne pomoči taksa ne plača (10. člen Zakona o sodnih taksah).