Jedro

Pod pogojem iz 1. a člena Zakona o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje opravlja Agencija RS za revidiranje postopke revizije do vpisa v sodni register. Namen teh postopkov je odpravljanje oškodovanj družbene lastnine. Dokler lastninsko preoblikovanje ni zaključeno, to pa je z vpisom v sodni register, je namreč podjetje še razpolagalo z družbeno lastnino. Utemeljen sum v smislu navedene zakonske določbe je podan, če so bila pri podjetju že ugotovljena oškodovanja družbene lastnine po 48. a členu ZLPP in so takšna, da kažejo na značilnost gospodarjenja, ki se je lahko nadaljevalo tudi po 31. 12. 1992.

Izrek

Tožbi se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala generalna direktorica, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 19. 4. 2001, s katerim je pooblaščena oseba tožene stranke odločila, da se pri tožeči stranki začne postopek revizije za obdobje od 1. 1. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register, katerega predmet je pregled vseh pravnih poslov in drugih pravnih dejanj v poslovanju in v zvezi z družbenim kapitalom pravne osebe za to obdobje. V izpodbijani odločbi je glede ugovora pritožnice, da je po odločbi z dne 18. 5. 1995, izvedla vse popravke knjiženja, navedla, da odprava ugotovljenega oškodovanja družbene lastnine po 48. a členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) ne pomeni, da se podobna oškodovanja ne bi mogla nadaljevati tudi po 1. 1. 1993. Prejšnji revizijski organ morebitnih oškodovanj po tem datumu ni mogel ugotavljati, ker je bil pristojen samo za opravljanje postopkov do 31. 12. 1992, za revidiranje postopkov po 1.1.1993 do vpisa v sodni register pa je bila ustanovljena tožena stranka. Postopek revizije je bil začet po tretjem odstavku 1 a. člena zakona o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in formiranje (v nadaljevanju: zakon o agenciji), ter je prvostopni organ po njeni oceni pravilno ugotovil, da sta izpolnjena oba z zakonom predpisana pogoja, in sicer že opravljena revizija do 31. 12. 1992, ter utemeljen sum, ki je bil izkazan z dejstvom, da so bila ob reviziji ugotovljena oškodovanja po 48. a členu ZLPP in to takšne vrste, ki bi se lahko nadaljevala tudi po 1. 1. 1993. Ta sum je oprt na podatke revizijskega poročila z dne 27. 3. 1995, iz katerega so razvidne oblike oškodovanja. "Utemeljen sum" je nedefiniran pravni pojem, pojasnjen z 2. stavkom tretjega odstavka 1 a. člena zakona o agenciji, po katerem je ugotavljanje suma omejeno le na obstoj pojavov in razlogov iz 48. in 48. a člena ZLPP. Prvostopni organ je po oceni tožene stranke ugotovitve revizijskega poročila pravilno štel za značilnost gospodarjenja, ki se po svoji naravi lahko nadaljuje tudi po 31. 12. 1992. Ali je od 1. 1. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register dejansko prišlo do zmanjšanja kapitala oziroma premoženja večje vrednosti ter višino zmanjšanja, pa lahko prvostopni organ ugotovi šele, ko opravi določena preiskovalna dejanja. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve materialnega prava. Meni da je "utemeljen sum" pravni standard, pri popolnjevanju katerega sta najpomembnejša kriterija konkretnost utemeljenega suma, kateremu je zadoščeno, ko se ugotovi, da je določen posameznik posegel v interese družbe na določen način, in kriterij specifičnosti, ki izvira iz prepovedi, da bi se utemeljen sum vzpostavil samo iz splošnih, verjetnostnih okoliščin. V upravnem pravu se je ta pravni pojem kot pravni standard razvil v uporabi načela materialne resnice. Glede na stopnjo resničnosti nekega dejstva, je utemeljen sum enačiti z verjetnostjo, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi bilo za izdajo sklepa o začetku postopka revizije treba izkazati take argumente, ki bi morali prevesiti nad argumenti, ki govore o neobstoju oškodovanja. Sklep bi moral obsegati konkretne razloge, utemeljene s specifično situacijo. Brez navajanja specifičnosti primera je namreč preveč nedoločen pojem v pravni normi in s tem v nasprotju z načelom pravne države o določenosti pravnih norm in zato protiustaven. Slovenska upravna teorija vztraja pri razlikovanju med diskrecijo in nedoločenimi pravnimi pojmi in pri slednjih vztraja pri polni presoji njihove zakonitosti. Tožena stranka pa je uporabila presojanje po prostem preudarku in njene obrazložitve ni mogoče preiskusiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi iz razlogov, ki jih je v odgovoru ponovno navedla.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo z dne 11. 9. 2001. Tožba ni utemeljena.

ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) je posebej uredil postopke ugotavljanja oškodovanj družbenega premoženja in njihove odprave. Varstvo družbene lastnine pred morebitnimi zlorabami v postopku lastninskega preoblikovanja je naložil več državnim organom. Ta zunanji nadzor je bil utemeljen v javnem interesu države, da zagotovi tak postopek, ki bo omogočal enakopravno in pravično preobrazbo družbene lastnine za upravičence do lastninjenja, in to upravičence v samem podjetju kot tudi za druge državljane. V izpolnitvi tega namena je treba razumeti in uporabiti določbe, ki v ZLPP operacionalizirajo predpisani nadzor.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno navaja, da je podlaga za opravljanje postopka revizije v obravnavanem primeru v 1 a. členu zakona o agenciji (Uradni list RS, št. 48/94, 18/95, 18/96, 27/96, 35/98 in 45/99), po katerem agencija za revidiranje opravlja postopke revizije po 49. oziroma 49 a. členu ZLPP tudi v podjetjih, v katerih je bil opravljen postopek revizije po 49. oziroma 49. a členu ZLPP, pa obstaja utemeljen sum, da je v teh podjetjih po 31. 12. 1992 pa do vpisa v sodni register prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala oziroma premoženja večje vrednosti zaradi pravnih poslov in drugih pravnih dejanj, navedenih v 48. in 48. a členu ZLPP. Na podlagi podatkov in listin v predloženih upravnih spisih sodišče ocenjuje, da je tožena stranka imela podlago za sklepanje, da sta v obravnavanem primeru oba pogoja za naknadno revizijo izpolnjena. Da je pri tožeči stranki Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje že opravila revizijo, med strankama ni sporno. V tem postopku je bilo ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine po 48. a členu ZLPP in ker tožeča stranka ni predložila dokazil o opravljenih naloženih uskladitvah, ji je bilo z odločbo naloženo, da odpravi ugotovljena oškodovanja ter uskladi lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja. Pravilno je tožena stranka štela, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za revizijo. Zakon o agenciji ne opredeljuje, kdaj je podan utemeljen sum, da je tudi po 31. 12. 1992 pa do vpisa v sodni register prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala oziroma premoženja večje vrednosti. Gre torej za nedoločen pravni pojem. Njegovo vsebino je po mnenju sodišča treba iskati v okviru določb ZLPP. V 48. a členu tega zakona je že zakonodajalec določil dejanske stanove, za katere se po samem zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine. Tožena stranka se je pri oceni, ali je tudi v obravnavanem primeru podan utemeljen sum, oprla na revizijsko poročilo z dne 27. 3. 1995, v katerem so opisane konkretne oblike pri tožeči stranki ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine v smislu 48. a člena ZLPP (neoblikovanje povečanja poslovnega sklada pri delitvi dobička, brezplačni prenos družbenega kapitala na A., d.o.o., nesorazmerna delitev revalorizacijskih rezerv, pokrivanje odhodkov financiranja, ki so nastali zaradi brezplačnega prenosa družbenega kapitala na A. in odkupa le-tega nazaj, nerazporeditev dobička, razporeditev revalorizacijske rezerve, pokrivanje odhodkov financiranja v letu 1992, ki so nastali zaradi brezplačnega prenosa družbenega kapitala in odkupa le-tega nazaj na dolgoročni kredit, v breme tekočega rezultata, neobračunane tečajne razlike na dolgoročno naložbo). Revizijsko poročilo je javna listina in dokazuje resničnost v njem ugotovljenih dejstev (164. člen ZUP/86), ki jih tožeča stranka ni izpodbijala. Tožena stranka je ocenila, da ugotovljena oškodovanja kažejo na značilnost gospodarjenja, ki se po svoji naravi lahko nadaljuje tudi po 31. 12. 1992. Tožena stranka je torej pogoje za uvedbo nadaljnjega revizijskega postopka presodila glede na konkretne ugotovite pri tožeči stranki in upoštevaje oblike njenega ravnanja z družbeno lastnino. Sodišče se strinja z njeno oceno, da je to zadostna podlaga za začetek postopka revizije, v kateri se ugotavljajo morebitne nepravilnosti do vpisa v sodni register. Z vpisom v sodni register se je lastninsko preoblikovanje zaključilo (drugi odstavek 20. člena ZLPP), podjetje z družbenim kapitalom se je spremenilo v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja (17. člen ZLPP). Dokler pa lastninsko preoblikovanje ni bilo izvedeno, je podjetje še razpolagalo z družbeno lastnino. Tudi pri naknadni reviziji gre torej za nadzor nad poslovanjem in zakonitostjo razpolaganja z družbeno lastnino, ki še ni imela znanega lastnika. Pravilnost izvajanja predpisov in razpolaganja z družbeno lastnino pa je v javnem interesu in v interesu bodočih lastnikov podjetja, katerim se z naknadno revizijo omogoči, da se seznanijo z morebitnimi nadaljnjimi, do vpisa v register, zmanjšanji premoženja. Na ta način se daje možnost, da lastniki podjetja ali družbeni pravobranilec uveljavljajo odpravo takih oškodovanj. Zato je po mnenju sodišča uporaba določbe 1. a člena zakona o agenciji, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe, skladna s ciljem zakonodajalca, da se zagotovi ustrezen način preobrazbe družbene lastnine. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore, da odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje argumentov in razlogov glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, ocenjuje za neutemeljene. Sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi pravilno pojasnila, da začetek postopka revizije ne prejudicira ugotovitve o oškodovanju, saj je to šele predmet samega postopka. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju:ZUS) tožbo zavrnilo.

Zavrnitev tožbe vsebuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka. Ta odločitev pa temelji na tretjem odstavku 23. člena ZUS, po katerem v primerih, če sodišče odloča samo o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem upravnem sporu, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.