Jedro

Na podlagi določbe 78. člena CZS lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

V točki 1. izreka izpodbijane odločbe je carinski organ deklarantu A. d.d. določil carinski dolg za cevi, brezšivne, s krožnim prečnim prerezom iz nalegiranega jekla, z zunanjim premerom več kot 168,3 mm do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika (CEV) do vključno 0,86 v skladu s formulo in kemično analizo Mednarodnega instituta za varilstvo, v neto masi 1.315.991,00 kg (bruto masa 1.334.854,00 kg) in carinsko vrednostjo 251.232.930,40 SIT, iz tarifne oznake 7304 39 93 s TARIC kodo 20 in dodatno oznako A 743, sproščeno v prost promet po EUL K-31203 z dne 18. 10. 2006 v višini 290.471,82 EUR, od tega dokončne protidampinške dajatve v znesku 263.142,49 EUR in medbančne obresti v znesku 27.329,33 EUR, ki morajo biti plačane v roku 10 dni od vročitve te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in bodo zaračunane zamudne obresti. Iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da vsaka stranka trpi svoje stroški v zvezi s tem postopkom in da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant in posredni zastopnik (v svojem imenu in za račun prejemnika blaga B. iz Italije) pri carinskemu organu po EUL K-31203 z dne 18. 10. 2006 deklariral za sprostitev v prost promet blago, prijavljeno v polju 33 EUL pod tarifno oznako 7304 59 59 10 in TARIC kodo 00, v polju 31 EUL pa je prijavil blago kot brezšivne cevi iz legiranega jekla, neobdelane, ravne z enakomerno debelino sten, okrogle in različnih premerov. Po izvršenem pregledu blaga pa je bil opis v polju 31 EUL in tarifna oznaka popravljena v cevi iz nelegiranega jekla s tarifno oznako 7304 39 10 in TARIC kodo 00. V polju 31 ECL je deklarant ni navedel, da naj bi se predmetne cevi uporabile pri proizvodnji cevi z drugimi prečnimi prerezi in debelinami sten.

Opis blaga v polju 31 EUL in poimenovanje prijavljene tarifne oznake TARIC, ki jih je navedel tožnik niso bile skladne, saj v polju 31 EUL ni bil naveden namen uporabe predmetnih cevi in ni bilo podatkov o kemični sestavi jekla. Preverjanja pravilnosti uvrščenosti predmetnega blaga na podlagi prijavljenih podatkov v poljih 31 in 33 EUL carinski organ ni mogel izvesti, zato je uporabil priloge k deklaraciji K-31203 in pridobljene listine. Blago se v kombinirano nomenklaturo (v nadaljevanju KN) uvršča z uporabo splošnih pravil za razlago KN (Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. 7. 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi). V letu 2006 se je uporabljala skupna carinska tarifa objavljena v Uredbi Komisije (ES) št. 1719/2005 (Uradni list EU L 286, z dne 28. 10. 2005). Uvrščanje v tarifne podštevilke ureja pravilo 6 za razlago KN, ki ga prvostopni organ navaja. Kemično sestavo jekel definira opomba 1 k poglavju 72 KN, ki zajema železo in jeklo in jo prvostopni organ navaja. Predmetne cevi so izdelek iz jekla in sodijo v poglavje 73 KN. Pred sprostitvijo blaga v prost promet je bil opravljen pregled blaga. Ker je bilo ugotovljeno, da se standard EN 10210 uporablja za konstrukcijske profile iz nelegiranega jekla, je bila prijavljena tarifna oznaka 7304 59 10 00 po opravljenem fizičnem pregledu spremenjena v 7304 39 10 00. Z EUL K-31203 so bile sproščene v prost promet brezšivne nelegirane jeklene cevi, toplo oblikovane s krožnim prečnim prerezom z zunanjim premerom, od 219,1 mm do 368 mm, debelina sten od 7,1 mm do 60,0 mm. Na podlagi tehničnih podatkov in z uporabo splošnega pravila 1 za razlago KN je bilo predmetno blago uvrščeno v tarifno številko 7304, za razvrščanje v pod-številke pa je bilo uporabljeno pravilo 6 za razlago KN.

Uvozni deklaraciji je bilo priloženih 22 računov družbe C. z dne 8. 9. 2006 z navedbo, da gre za brezšivne vroče valjane jeklene cevi z carinsko označbo 7304 59 10. V EUL je bila kot prejemnik navedena družba B. iz Italije, ki je bila posredno zastopana s strani deklaranta A. d.d. Po podatkih iz računov so bile jeklene cevi od 219,1 mm do 368,3 mm. Glede na standardno kemično sestavo je bil narejen izračun ogljika CEV, ki je razviden iz strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Predmetne cevi pa so bile uvrščene pod tarifno oznako 7304 39 93 s TARIC kodo 20. Po poreklu so cevi iz Ukrajine, proizvajalec je podjetje D. Uredba Sveta (ES) št. 954/2006 z dne je za brezšivne cevi po poreklu iz Ukrajine uvedla dokončno protidampinško dajatev (točka 2.1.(17).

Deklaranta je prvostopni organ 30. 1. 2007 pozval, da predloži vso potrebno dokumentacijo, vendar je ni predložil. Na zapisnik, ki ga je tožnik prejel, je podal pripombe, ki pa jih je carinski organ zavrnil in so navedene na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Izračun dajatev je razviden iz strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri uvrščanju predmetnega blaga je carinski organ uporabil naslednje pravne podlage: Uredbo Sveta (EGS) št. 2658 z dne 23. 7. 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, Uredbo Komisije (ES) št. 1719/2005 z dne 27. 10. 2005 (Uradni list EU, L št. 286, z dne 28. 10. 2005), Pojasnjevalne opombe kombinirane nomenklature Evropske skupnosti (Uradni list EU C 50, z dne 28. 2. 2006) in Pojasnjevalne opombe HS, utemeljitev splošnih pravil 1 in razlago 6 za KN, opombo 1 k 72 poglavju, Pojasnjevalne opombe HS k poglavju 73 in Pojasnjevalne opombe HS k tarifi številka 7304. Tožnik je napačno uvrstil predmetno blago po carinski tarifi, kar je imelo za posledico premalo obračunan in plačan carinski dolg. Carinski dolg je nastal v skladu z določbo 201. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega Zakonika Skupnosti (Uradni list L. št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe, v nadaljevanju CZS) na dan sprostitve blaga v prost promet. Carinski dolžnik je na podlagi 3. točke 201. člena CZS deklarant, torej A. d.d.. V primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija. Zaradi spremembe tarifne oznake je carinski organ opravil ponovni obračun uvoznih dajatev ter obračunal obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni lit RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Carinski organ navaja 1. odstavek 220. člena CZS.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V zadevi ni sporna uvrstitev na prvi in drugi ravni, sporna je tarifna uvrstitev blaga na nadaljnjem nivoju v tarifno številko in TARIC kodo. Na pregledu blaga v skladu z 68. členom CZS je bilo ugotovljeno, da je prijavljena tarifna označba in TARIC koda nepravilna, saj ne gre za cevi iz legiranega jekla ampak za konstrukcijske profile iz nelegiranega jekla. Obstoj pogojev za uvrstitev po KN ni bilo možno preveriti v trenutku carinjenja, zato mora obstoj pogojev za uvrstitev v KN dokazati prejemnik blaga, torej oseba, ki je navedena v carinski deklaraciji. V danem primeru je nesporno, da so bile predmetne cevi izdelane po standardu EN 10210. Drugostopenjski organ se strinja, z uvrstitvijo v tarifno številko KN, kot jo je izvedel prvostopni organ in sicer v tarifno oznako 7304 39 93 KN s TARIC kodo 20. Same višine dajatve pa tožnik niti ne izpodbija.

Tožnik v tožbi zaradi navaja razloge iz 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj je v izreku izpodbijane odločbe naveden zakoniti zastopnik tožnika, kar pa je v nasprotju z vsebino carinskih deklaracij, na katerih je naveden drug zastopnik tožnika. Navaja razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem, saj gre v obravnavani zadevi za dve pravni osebi in bi carinski organ moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo. Tožniku ni jasno, kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje. Toženi stranki očita neupravičeno spuščanje v civilno razmerje med špedicijo in stranko, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP. Carinskemu organu tudi očita, da bi pri preverjanju carinske deklaracije moral preveriti podatke iz 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Navaja tudi določbe CZS, ki definirajo carinsko deklaracijo in določbe ZUP, ki vsebujejo pravila o zastopanju pravnih oseb. Tožnik meni, da je tožena stranka ignorirala vse pripombe in da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen ter tudi ni jasna vloga tožnika.

Carinskemu organu tožnik očita, da ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno. Carinski organ tudi ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno. Meni, da je carinski organ napačno uvrstil predmetno blago v KN. Očita neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom CZS (t.i. Schumannova formula). Evropska carinska upravna praksa je zavzela enotno stališče, da ni mogoče spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Tožnik navaja, da je carinski organ selektivno ugotavljal dejstva, saj ni sprejel nobenega dokaznega predloga tožnika ter je s tem kršil pravico do poštene obravnave in zahtevo po argumentirani odločbi. Predlaga, da se opravi ogled vzorcev, zasliši predstavnika carinskega laboratorija in ustreznega izvedenca. Carinski organ bi v skladu s 154. členom ZUP v zadevi moral razpisati ustno obravnavo. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi ter iz katere izhaja pravica do kontradiktornega postopka. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi in odloči tudi o stroških postopka, ki jih navaja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. V predmetni zadevi gre za konstitutivno in ne za ugotovitveno odločbo. V zvezi z razlago 78. člena CZS pa je izraz „netočni ali nepopolni podatki“ potrebno razlagati tako, da zajema tehnične napake in opustitve in nepravilno razlago veljavnega prava. Če se izkaže, da je bil knjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega je edini ukrep za ureditev stanja le naknadna vknjižba v skladu z določbo 220. člena CZS. Dolg pa je nastal v skladu z določbo 3. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo blaga v prost promet. Dolžnik je deklarant, iz šifre 3 polja 14 predmetne carinske deklaracije pa izhaja, da je bil tožnik posredni zastopnik in je tako kot deklarant dolžnik na podlagi 201. člena CZS.

V vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 21. 12. 2010 pa tožnik dodatno in obširno navaja razloge za razpis glavne obravnave in predlaga zaslišanje carinskega uslužbenca E.E. in italijanskega uslužbenca, ki je sestavil dopis „ugotovitev italijanskih carinskih organov“ ter navaja določbe 146. člena, 154. člena in 194. člena ZUP.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi carinskih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi je bilo izvedeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene carinske deklaracije na podlagi določbe 78. člena CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov (3. točka). Carinski organ je ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije s katerimi razpolaga. Tožnik je kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika, družbe B. iz Italije predmetno blago prijavil s tarifno oznako 7304 59 10 KN in TARIC kodo 00. Ni sporno, da se predmetne cevi uvrščajo v tarifno številko 7304, saj ni sporna uvrstitev na prvi in drugi ravni. Med strankama obstaja spor glede uvrstitve na nadaljnjem nivoju. Tožnik ugovarja, da ni nikjer navedeno, da bi moral predelavo cevi izvesti prejemnik blaga, v danem primeru pa so predelavo blaga izvedli kupci blaga in je bilo tako blago uporabljeno za namen, ki je bil naveden v poimenovanju. Ugovor tožnika ni utemeljen. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ že poimenovanje „za nadaljnjo uporabo zgolj pri izdelavi cevi z drugačnimi prečnimi prerezi in debelinami sten“ izhaja, da je edina možna dejavnost izdelovanje cevi z drugačnimi prerezi in debelinami sten, ne pa nadaljnja prodaja blaga. Obstoj pogojev za uvrstitev v določeno tarifo KN mora preveriti carinski organ ob izvedbi carinjenja. Oseba navedena v carinski deklaraciji pa mora izpolniti navedene pogoje. Zadevno blago je bilo izdelano po standardu EN 10210, to pa izključuje uvrstitev v tarifno številko 7304 39 10, saj imajo cevi v tej podštevilki v skladu s Pojasnjevalno opombo KN k navedeni podštevilki manjša dimenzijska odstopanja vendar so drugače neobdelane kar pomeni, da dimenzijsko niso usklajene s standardom. Tudi iz naslova standarda – konstrukcijsko jeklo izhaja namen uporabe. Po mnenju sodišča iz razlogov, ki jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ v predmetni zadevi uvrstitev blaga v omenjeno tarifno oznako pravilna.

Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je bilo treba na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prosti promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije. Dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek 201. člena CZS). Uvozne dajatve so po mnenju sodišča izračunane na pravilni pravni podlagi, tožnik pa sami višini niti ne oporeka, v zadevi pa tudi ni sporno, da gre za istovrstno blago, saj iz upravnih spisov izhaja, da tožnik niti prejemnik blaga temu v postopku nista oporekala. Sklicevanje tožnika, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka in da je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno, na drugačno odločitev ne vpliva, saj se z drugačno uvrstitvijo blaga v tarifno oznako trgovski naziv blaga ne spreminja, ker mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga, kar pravilno navaja tudi tožena stranka.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je bil neupravičeno pritegnjen v postopek. Tožnik se je sam vpisal v polje 14 carinske deklaracije kot carinski deklarant, v kateri se je z oznako 3 deklariral kot posredni zastopnik v smislu 2. alineje 2. odstavka 5. člena CZS. Deklaracijo pa vložil po osebi, ki je navedena v polju 54 in ki jo je tudi lastnoročno podpisala. Zato po mnenju sodišča carinski organ ni imel razlogov za preverjanje pooblastil, ker ni imel razlogov za dvom v osebo, ki je vložila deklaracijo. Tudi ne gre za nezakonito spreminjanje prvotne odločitve o carinskem dolgu in neustavno razlago 78. člena CZS, kot meni tožnik.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z zapisnikom in je tudi imel možnost podati ugovore, vendar pa drugačnih dokazil ni predložil. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila priložena k carinski deklaraciji. Očitki glede nepopolnega izreka niso utemeljeni. Izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine predpisane v določbi 213. člena in 214. člena ZUP. Kot je pravilno odgovorila že tožena stranka ugotovitev dejanskega stanja izhaja tudi iz same obrazložitve izpodbijane odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP kakor tudi ne kršitev, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.