Jedro

S procesnega vidika med strankama pogodbe pravnomočna ugotovitev, da je pogodba nična, neposredno učinkuje tudi na položaj tretjih oseb. Pravilno pritožba opozori na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, ko gre za razlog, ki preprečuje izvršbo, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako vsekakor drži, da se bo v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v izvršbi, v kateri zavarovalnica, ki je poplačala tožnikovo obveznost do tožene stranke iz naslova kreditnega pogodbe, od tožnika na podlagi pravnomočne sodbe zahteva poplačilo, tožnik lahko v ugovoru skliceval na pravnomočno ugotovljenost ničnost kreditne pogodbe.

Prvi odstavek 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla, a vendar je za uveljavljanje potreben ugovor sočasne izpolnitve.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se:

1.sklep v 1. točki razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek,

2.delna sodba v 2. točki razveljavi v delu, ki se nanaša na glavnico 45.638,58 EUR, ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V preostalem delu (glede kumuliranih zakonskih zamudnih obresti od plačane posamezne anuitete do vložitve tožbe 30.924,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje) se pritožba zavrne in delna sodba potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.S sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje (1.) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe št. 110678 z dne 5. 7. 2005 in (2.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati na podlagi navedene pogodbe tožniku 76.563,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga spremembo odločbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

O razlogih za zavrženje ugotovitvenega dela tožbe

4.Sodišče prve stopnje je najprej obravnavalo vrnitveni zahtevek in ugotovilo, da ta ni utemeljen, zato tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe. Ugotovilo je, da je tožnik prenehal izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti aprila 2012, zato je tožena stranka predčasno odstopila od kreditne pogodbe, ki od takrat ne ustanavlja za nobeno stranko več nobenih pravic in obveznosti razen tistih, ki so bile dogovorjene za odstop od pogodbe, to pa je, da takrat zapadejo v plačilo vse tožnikove obveznosti. Ta svojih obveznosti iz pogodbe ni poravnal, zato je tožena stranka unovčila zavarovanje pri zavarovalnici X. d. d., ki je obveznost po zavarovalni pogodbi izpolnila, tožena stranka pa do tožnika iz kreditne pogodbe nima več nobene terjatve. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da tožnik do tožene stranke ni več v nobeni negotovosti in njegov pravni položaj ne bi bil v ničemer drugačen, če bi odločalo o ničnosti kreditne pogodbe. Na podlagi odstopa od kreditne pogodbe in unovčenja zavarovanja kredita je zavarovalnica pridobila regresno pravico, da od tožnika terja, kar je izplačala toženi stranki (prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika2 - v nadaljevanju: OZ). Zavarovalnica je zoper tožnika začela izvršbo za plačilo 70.380,56 EUR, ki še vedno teče. Po prepričanju sodišča prve stopnje regresno razmerje ne daje podlage za ugotovitev, da bi imel tožnik pravno korist od ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe, saj bi se učinki sodbe omejili zgolj na razmerje med tožnikom in toženo stranko, na zavarovalnico pa ne bi imeli učinka. O regresnem razmerju med tožnikom in zavarovalnico je že odločeno s pravnomočno sodbo.3 V tej pravdi bi tožnik lahko uveljavljal okoliščine iz temeljnega posla (ničnost kreditne pogodbe), ki vplivajo na subrogacijo, pa tega ni storil. Posledica teh ugotovitev je zaključek, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (274. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep (1. točka Sklepa in delne sodbe)

5.Tožnik v pritožbi meni, da je postopanje sodišča prve stopnje, ki je najprej presojalo utemeljenost zahtevka na plačilo zamudnih obresti od mesečno plačanih auitet in šele zatem obravnavalo tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe, v nasprotju s pravili postopka in sodno prakso. Sodišče mora namreč procesne predpostavke ugotoviti v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Pravni interes je predpostavka vsake tožbe in je podan, če tožnik zatrjuje, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če je verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena korist, ki je brez sodbe ne bi mogel ustvariti. Če sodišče ugotovi, da procesne predpostavke niso izpolnjene, tožbo zavrže in se ne spušča v vprašanje njene utemeljenosti. V tej zadevi pa se je sodišče prve stopnje kot razlog za pomanjkanje pravnega interesa sklicevalo na neutemeljenost dajatvenega tožbenega zahtevka, kar po prepričanju tožnika ni dopustno.

Tožnik meni, da obstoj pravnega interesa očitno izhaja iz dajatvenega zahtevka. Tudi dejstvo, da teče izvršba zavarovalnice zoper tožnika, potrjuje pravni interes tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe. Brez ugotovitve ničnosti se namreč tožnik ne more uspešno braniti v izvršbi, ki temelji na nični pogodbi. Z ugotovitvijo ničnosti bi se zato njegov pravni položaj izboljšal. Ugotovitev ničnosti bi učinkovala erga omnes in bi se nanjo lahko tožnik skliceval tudi v razmerju do zavarovalnice. Eden od ugovornih razlogov v izvršbi je, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov: ničnost kreditne pogodbe je tak razlog.

6.Pritožba zoper sklep je utemeljena.

7.Pritožba sicer nima prav, ko navaja, da je bilo postopanje sodišča v nasprotju s pravili postopka. Zakon namreč ne določa vrstnega reda reševanja posameznih zahtevkov, zato dejstvo, da se je sodišče prve stopnje najprej lotilo dajatvenega zahtevka in šele nato ugotavljalo obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ne pomeni procesne kršitve. Vseeno pa je pritožba v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da zavarovalnica X. d. d., zoper tožnika na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 78/2013 z dne 17. 3. 2015 vodi izvršbo.4 V zvezi s tem tožnik v pritožbi opozarja na odločbo VS RS II Ips 239/2018, ki poudarja, da s procesnega vidika med strankama pogodbe pravnomočna ugotovitev, da je pogodba nična, neposredno učinkuje tudi na položaj tretjih oseb. Pravilno pritožba tudi opozori na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ko gre za razlog, ki preprečuje izvršbo, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako vsekakor drži, da se bo v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v izvršbi, v kateri zavarovalnica, ki je poplačala tožnikovo obveznost do tožene stranke iz naslova kreditnega pogodbe, od tožnika na podlagi pravnomočne sodbe zahteva poplačilo, tožnik lahko v ugovoru skliceval na pravnomočno ugotovljenost ničnost kreditne pogodbe. Končno bi bila, če še ne bi bila v teku izvršba, ugotovljena ničnost kreditne pogodbe lahko razlog za obnovo postopka (P 78/2013) po 10. točki 394. člena ZPP, ki pravi, da je razlog za obnovo tudi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

9.Vse to zadošča za ugotovitev, da ima tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe. Pritožba je v tem delu zato utemeljena, kar terja razveljavitev sklepa o zavrženju ugotovitvene tožbe (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišča namreč ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve neobstoja procesne predpostavke ni vsebinsko presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano ničnost kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo to opraviti v novem postopku. Če bi se vsa pravno relevantna dejstva glede presoje ničnosti kreditne pogodbe prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, bi bila strankama odvzeta pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS).

O pritožbi zoper delno sodbo (2. točka Sklepa in delne sodbe)

10.Dajatveni zahtevek obsega vsoto plačanih anuitet 45.638,58 EUR in kumulirane zakonske zamudne obresti od plačane posamezne anuitete do vložitve tožbe 30.924,85 EUR.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nakazala kredit 13.624.690,85 SIT (tolarska protivrednost 56.871,44 EUR) in da je tožnik do vložitve tožbe plačal 45.638,58 EUR anuitet. Nadalje je ugotovilo, da bi bila, če bi bila kreditna pogodba nična, dolžna vsaka pogodbena stranka drugi vrniti, kar je iz nje prejela (87. člen OZ), kar pomeni, da bi bil tožnik dolžan toženi stranki vrniti prejetih 56.871,44 EUR, tožena stranka pa njemu 45.638,58 EUR. Ker velja načelo sočasne izpolnitve vzajemne obveznosti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dolguje toženi stranki več, kot ta njemu, zato vrnitveni zahtevek ni utemeljen (tožnik z vrnjenimi anuitetami ni poravnal niti glavnice).

12.Tožnik je v pritožbi opozoril, da se za vračanje koristi in stroškov uporabljajo splošna pravila neupravičene obogatitve (193. OZ), saj 87. člen OZ ne vsebuje nobenih dodatnih pravil o obsegu vrnitve izpolnjenega. Glede na stališče pravne teorije ni dvoma, da se ob uporabi 87. člena OZ glede koristi in stroškov uporabi 193. člen OZ. Tožnik meni, da je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od plačila posamezne anuitete, saj je bila tožena stranka nepoštena že od sklenitve pogodbe, sodišče prve stopnje pa se do zatrjevane slabe vere ni opredelilo, prav tako ni utemeljilo odmika od sodne prakse VSRS. Po prepričanju pritožbe je tožena stranka zaradi nepoštenosti dolžna vrniti anuitete in zakonske zamudne obresti, kar skupaj tvori glavnico, tožnik pa toženi stranki (zaradi njene nepoštenosti) le prejeto iz kreditne pogodbe. Zato je sodba v zavrnilnem delu materialno pravno zmotna, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Tožnik meni tudi, da je napačna odločitev, da mu ne pripadajo procesne obresti od vložitve tožbe.

13.Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na zahtevek na vrnitev plačanih anuitet 45.638,58 EUR, neutemeljena pa v delu, ki se nanaša za zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti 30.924,85 EUR s procesnimi obrestmi.

14.Res je, da prvi odstavek 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla, a vendar je za uveljavljanje potreben ugovor sočasne izpolnitve. Tega tožena stranka ni podala, prav tako ni vložila nasprotne tožbe ali pobotnega ugovora. Tožena stranka tako zoper tožnika ni podala nobenega ugovora, ki bi bil kot tak materialno pravna podlaga za apriorno zavrnitev zahtevka na vrnitev plačanih anuitet. Zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in delno sodbo v tem obsegu razveljaviti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo zatrjevano ničnost kreditne pogodbe, ponovno presoditi tudi utemeljenost zahtevka na vrnitev plačanih anuitet in pri tem upoštevati uveljavljane ugovore tožene stranke. Ta razveljavitev v ničemer ne bo podaljšala postopka, saj je bila odločba razveljavljena že zaradi zavrženja tožbe na ugotovitev ničnosti, ki jo bo sodišče v novem postopku ponovno (tokrat vsebinsko) obravnavalo.

15.Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka na plačilo kumuliranih zamudnih obresti od plačila vsake anuitete do vložitve tožbe in za nadaljnje procesne obresti.

16.87. člen OZ za primer ugotovljene ničnosti pogodbe določa le splošno obveznost vrnitve prejetega, obseg vrnitve pa določa 193. člen OZ, zato kondikcijski zahtevek, tudi kadar je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu, kar seveda pomeni, da se uporabi tudi določba 193. člena OZ.

17.V zvezi s tem je VS RS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024 pojasnilo, da iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu vestnosti in poštenja in je zato ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot) je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere, v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot, je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.

18.Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da do leta 2012, ko je tožnik prenehal plačevati anuitete, niso bili sproženi nobeni postopki, ki bi problematizirali veljavnost kreditnih pogodb v CHF; da do aprila 2023 večinska sodna praksa ni potrjevala ničnosti takih kreditnih pogodb in da tudi iz drugih tožnikovih trditev ni mogoče razbrati okoliščin, ki bi pri toženi stranki pred letom 2012 morale sprožiti vsaj resen dvom o veljavnosti kreditne pogodbe. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vsaj do leta 2012 tožene stranke ni mogoče šteti za nepošteno prejemnico anuitet, ki jih je tožnik plačeval skladno s sklenjeno kreditno pogodbo. Ker poleg tega rok za plačilo anuitet ni bil vnaprej določen, po drugi strani pa tožnik ni niti zatrjeval, da bi že kdaj pred vložitvijo tožbe pozval toženo stranko na vračilo plačanih anuitet, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo kumuliranih zamudnih obresti. Posledica zavrnitve zahtevka za plačilo neplačanih zamudnih obresti je zavrnitev zahtevka za plačilo procesnih obresti, saj gre pri tem za zamudne obresti, ki jih tožnik uveljavlja od vložitve tožbe od zahtevka za plačilo neplačanih zamudnih obresti.

19.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št 83/2001, s spremembami.

3Sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 78/2013 z dne 17. 3. 2015.

4Zoper tožnika je uveljavljala regresni zahtevek za plačilo zneska, ki ga je iz naslova zavarovanja kredita izplačala toženi stranki.

5Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

6Uradni list RS, št. 98/2004 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji.

7Karmen Lutman v: Neupravičena obogatitev v slovenskem in primerjalnem pravu, str. 383.

8VSL sodba in sklep II Cp 1253/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 101, 101/1, 193, 963, 963/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 355, 355/1, 394, 394-10 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 55, 55/1, 55/1-8 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.