Jedro

Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je namen pogodbene kazni sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zahtevek ne temelji na zapisniku, temveč na računu, ki ga je tožeča stranka izdala na podlagi pogodbe. Pravna narava zapisnika ni pomembna, saj je prav upravičenost do zaračunavanja pogodbene kazni (ali je tožena stranka kršila Pogodbo) predmet te pravde. Tožena stranka pa ni podala nobenih trditev o tem, da svojih pogodbenih obveznosti ni kršila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v sporu majhne vrednosti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 26929/2014 z dne 5.3.2014, tako da mora tožena stranka plačati 1.000 EUR s pripadajočimi obrestmi, vse iz naslova pogodbene kazni zaradi kršitve Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2013 (v nadaljevanju Pogodba).

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Bistvo pritožbenih navedb je, da je dogovor o pogodbeni kazni v Pogodbi ničen in da je zato zahtevek neutemeljen. Če pa je tožeča stranka uveljavljala odškodnino, pa je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka ni podala ustreznih trditev. Dogovor o pogodbeni kazni je po mnenju tožene stranke ničen iz več razlogov. Prvi je ta, da ima dogovor v pogodbi naravo splošnih pogojev, saj je bil toženi stranki vsiljen s strani tožeče stranke in Vlade, ne da bi lahko karkoli vplivala na vsebino Pogodbe. Določilo o pogodbeni kazni je pretirano strogo in v nasprotju z namenom Pogodbe, zato je po določbi 121. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nično. Tako je tudi Pravno mnenje prof. Juharta in Grilca, ki je bilo priloženo že ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče se ni opredelilo do materialnega ugovora glede pristojnosti za izvajanje nadzora s strani tožeče stranke (ki predstavlja drugi razlog za ničnost pogodbene kazni). Pristojnost tožeče stranke je namreč le posredovati pristojnemu ministrstvu ugotovitve nadzora, ne more pa voditi samostojnega postopka. Zoper zapisnik ni možno pravno sredstvo, zato zapisnik ne more uživati objektivnih in subjektivnih meja pravnomočnosti. Izrek pogodbene kazni je vezan na predhodno ugotovljene kršitve v postopku nadzora, določila o izvajanju nadzora pa so nezakonita. Izrazita pavšalizacija pogodbene kazni lahko privede do absurdnih situacij, ko tožeča stranka kljub povrnjeni škodi zahteva še plačilo pogodbene kazni. V enakem sporu je Vrhovno sodišče RS že dopustilo revizijo glede vprašanj, kakšna je pravna narava zapisnika o nadzoru in ali ima splošni dogovor naravo splošnih pogodbenih določil v smislu 120 in 121. člena OZ.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica sodišču očita predvsem napačno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodna praksa je doslej razlagala določbo 247. člena OZ na način, da je mogoče pogodbeno kazen dogovoriti tudi za nepravilno izpolnitev(1), za kar v bistvu v predmetni zadevi gre. Tožeča stranka je toženi očitala, da ni pravilno izpolnjevala svoje obveznosti, to je evidentirala in zaračunavala svojih storitev. Za pogodbeno kazen ni pomembno, ali je tožeči stranki nastala kakšna škoda in ali je bila ta škoda povrnjena. Po prvem odstavku 253. člena OZ ima namreč upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi, če škoda presega dogovorjeno pogodbeno kazen in celo če mu ni nastala nobena škoda. Po mnenju pritožbenega sodišča za predmetno zadevo ni odločilno, ali je dogovor o pogodbeni kazni šteti za splošne pogoje ali za pogodbeni dogovor, saj tudi splošni pogoji zavezujejo. V čem je nasprotovanje namenu Pogodbe pa tožena stranka konkretno ne pojasni, temveč ostaja na ravni pavšalnih očitkov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je namen pogodbene kazni sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti(2). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zahtevek ne temelji na zapisniku, temveč na računu, ki ga je tožeča stranka izdala na podlagi pogodbe. Pravna narava zapisnika ni pomembna(3), saj je prav upravičenost do zaračunavanja pogodbene kazni (ali je tožena stranka kršila Pogodbo) predmet te pravde. Tožena stranka pa ni podala nobenih trditev o tem, da svojih pogodbenih obveznosti ni kršila. Sodišče prve stopnje se je zato opredelilo do vseh odločilnih vprašanj.

Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko. Glede na vsebino sodbe, pritožbe in odgovora na pritožbo ter glede na stanje stvari v zadevi namreč ni šlo za potreben strošek postopka.

op. št. 1: odločba VS RS, II Ips 50/2010, odločba VSL I Cpg 349/2015,...

op. št. 2: Glede na vsebino obveznosti je tak dogovor tudi v javnem interesu, saj bi pretirano zaračunavanje storitev poseglo v razpoložljiva sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva in s tem vplivala na obseg zagotavljanja zdravstvenega varstva.

op. št. 3: Sodišču prve stopnje se do materialnih ugovorov tožene v zvezi s pristojnostmi tožeče stranke ni bilo treba ukvarjati.