Jedro

Tožnica je v spornem obdobju odobravala in odrejala sporne in nedopustne visoke popuste za prodane izdelke in je odobrila predhodni odvoz izdelkov strankam še pred izdajo računov ter nedopusten zamik plačila fizičnim osebam, s tem da je ta popust odobrila predvsem svojim znancem, sebi in nekaterim podrejenim delavcem. Na podlagi tožničine zahteve oziroma naloga pristojnemu delavcu v komerciali je prišlo do tega, da so se za določeno pohištvo neutemeljeno odprle napačne šifre (za police), to pohištvo pa je bilo odpravljeno iz skladišča tožene stranke, ne da bi bilo ustrezno plačano. Nekatere dele tega pohištva, ki se je dejansko prodajalo pod šifro polic (in tudi za takšno ceno), je tožnica plačala sama, deli tega pohištva pa so bili montirani pri tožničinem znancu (s tem, da je tožnica montažo naročila osebno in jo s skupaj s prevozom pohištva plačala). Tožnica je s svojim ravnanjem (odredba podrejenemu delavcu za odprtje napačnih šifer za nekatere izdelke, kar je imelo za posledico odpravo teh izdelkov od tožene stranke brez ustreznega plačila, s čimer je bila toženi stranki povzročena premoženjska škoda) izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Tožničine kršitve predstavljajo zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi oziroma prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2013, ki jo je tožnica prejela 6. 1. 2014, prav tako pa je zavrnilo njen reintegracijski in reparacijski zahtevek, ki ga je uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti pojasnila, še manj dokazala. Tekom sodnega postopka sploh ni zatrjevala, da naj bi tožnica nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti, temveč je tožnici očitala zgolj odobritev previsokih popustov. Prav tako tožena stranka ni dokazala očitka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem, da naj bi tožnica v obdobju od 25. 8. 2013 do 30. 8. 2013 izdajala račune za nazaj in da naj bi samovoljno odobrila zamik plačila fizičnim osebam. Vse to je namreč tožnica v svoji izpovedbi tudi zanikala. Prav tako tožnica ni nikoli od delavca v komerciali zahtevala, da se namesto šifre za pohištvo odprejo šifre za hrast police, kar naj bi imelo za posledico, da naj bi bilo iz A. dejansko odpeljano pohištvo in sicer spalnica, elementi dnevne sobe in štirje knjižni regali, kar nikoli ni bilo plačano oziroma je bilo plačano le v višini 96,77 EUR. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da naj bi tožnica večkrat huje kršila svoje obveznosti s tem, ko je nalagala odobravanje previsokih popustov strankam, čeprav ji je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica računov ni nikoli izdajala. Ker je bila tožnica v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zaposlena na drugem delovnem mestu, kot v času domnevnih kršitev in je tako imela tudi povsem drugačna pooblastila (bila je zaposlena celo pri drugem delodajalcu) za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen niti pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu odločalo že tretjič. Prvič je s sklepom opr. št. Pd 51/2014 z dne 1. 4. 2014 tožbo kot prepozno zavrglo. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi zoper navedeni sklep ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 580/2014 z dne 4. 9. 2014 prvostopenjski sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Pd 342/2014 z dne 5. 2. 2015 v celoti zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper to sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se je pritožila tožnica. Njeni pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 409/2015 z dne 11. 6. 2015 ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo napotila iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 409/2015 z dne 11. 6. 2015 in odpravilo pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, prav tako pa pri ponovnem odločanju ni storilo nobene od bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica od leta 1999 do leta 2013 zaposlena v družbi „B.“ v C., s tem, da je delo na delovnem mestu „vodja enote“ opravljala v PC D. S 1. 9. 2013 je bil izveden prenos maloprodajne dejavnosti in zaposlenih delavcev na novoustanovljeno družbo (toženo stranko), tožnica pa je do 23. 10. 2013 ohranila vse pravice in obveznosti iz njene dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Dne 23. 10. 2013 je s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi in od 1. 11. 2013 dalje opravljala delo na delovnem mestu „prodajalec I“ v organizacijski enoti E. Nadalje je ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je bil tožnici omogočen zagovor (teh ugotovitev tožnica v pritožbi ne izpodbija). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala več hujših kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih tožnica storila v obdobju veljavnosti njene prejšnje pogodbe o zaposlitvi (ko je delala na delovnem mestu „vodja enote“ v PC D.). Tožena stranka je tožnici podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker naj bi v obdobju od 25. do 30. 8. 2013 nepooblaščeno izdala več računov na podlagi izdelkov z visokimi popusti brez odobritve vodstva družbe. Te popuste (od 15 % do 90 %) je tožnica samovoljno odobravala. Poleg tega naj bi tožnica v istem obdobju izdajala račune „za nazaj“ z visokimi popusti brez odobritve vodstva družbe in to za izdelke, ki so bili od tožene stranke odpeljani k strankam že v aprilu 2013. Tem strankam je dodatno zamaknila obročno plačilo s čeki na datum 28. 5. 2014. Prav tako je v navedenem obdobju po ugotovitvi tožene stranke izdala račune s samovoljno odobritvijo visokih popustov brez odobritve vodstva družbe, pri čemer je tudi samovoljno odobrila zamik plačila fizičnim osebam do 30 dni. Poleg tega je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno tudi, da je tožnica 4. 4. 2013 od pristojnega delavca v komerciali pisno zahtevala, da se namesto šifre za pohištvo neutemeljeno odprejo šifre za hrast police oziroma bukev police, kar je bilo tudi izvedeno. Pod temi šiframi je bilo od tožene stranke dejansko odpeljano pohištvo (in ne police), in sicer spalnica, elementi dnevne sobe in štirje knjižni regali, kar ni bilo nikoli plačano oziroma je bilo plačano le v višini 96,77 EUR. Police v skladišču pa so bile opremljene s šiframi, ki so dejansko pripadale odpeljanemu pohištvu.

8. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 409/2015 z dne 11. 6. 2015 izvedlo dokazni postopek za ugotovitev, če je tožnica storila kršitve, ki so ji bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je sicer, da tožnica v spornem obdobju ni sama izdajala konkretno navedenih računov za prodajo izdelkov z visokimi popusti (ti računi so bili navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do njih pa se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi podobno opredelilo), vendar pa je ugotovilo, da je izdajo teh računov tožnica naročala podrejenim delavcem. Ugotovilo je tudi, da je tožnica odobravala in odrejala sporne in nedopustne visoke popuste za prodane izdelke, da je odobrila predhodni odvoz izdelkov strankam še pred izdajo računov in da je odredila nedopusten zamik plačila fizičnim osebam, s tem da je ta popust odobrila predvsem svojim znancem, sebi in nekaterim podrejenim delavcem. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je prišlo na podlagi tožničine zahteve oziroma naloga pristojnemu delavcu v komerciali do tega, da so se za določeno pohištvo neutemeljeno odprle napačne šifre (za police), to pohištvo pa je bilo odpravljeno iz skladišča tožene stranke, ne da bi bilo ustrezno plačano. Nekatere dele tega pohištva, ki se je dejansko prodajalo pod šifro polic (in tudi za takšno ceno), je tožnica plačala sama, deli tega pohištva pa so bili montirani pri tožničinem znancu (s tem, da je tožnica montažo naročila osebno in jo s skupaj s prevozom pohištva plačala). Sodišče prve stopnje je v zvezi s to zadnjo kršitvijo (dejanskih ugotovitev glede te kršitve tožnica v pritožbi ne izpodbija) zaključilo, da ima to njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica v zvezi s to kršitvijo spravila koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pustila v zmoti in ga s tem zapeljala, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, tako da vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 niso bili podani. Ravnanje tožnice v zvezi z zadnjo očitano (in ugotovljeno) kršitvijo pa pomeni po ugotovitvi pritožbenega sodišča kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Po tej določbi stori to kaznivo dejanje, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Tožnica je s svojim ravnanjem (odredba podrejenemu delavcu za odprtje napačnih šifer za nekatere izdelke, kar je imelo za posledico odpravo teh izdelkov od tožene stranke brez ustreznega plačila, s čimer je bila toženi stranki povzročena premoženjska škoda) izpolnila vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ-1. 9. Kljub temu, da tožnica spornih računov ni izdajala sama (temveč je podrejenim delavcev odrejala izdajo teh računov), izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni nezakonita. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnica samovoljno odobravala nedopustno visoke popuste (brez odobritve vodstva družbe) in da je samovoljno odobrila zamike plačil določenim fizičnim osebam, kar ji je bilo prav tako očitano v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedene ugotovljene hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja pa skupaj s kršitvijo v zvezi z neutemeljenim odprtjem napačnih šifer za police tudi po zaključku pritožbenega sodišča predstavljajo zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi oziroma prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da 2. odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, obstoj dejanskega razloga za odpoved pa je predmet sodne presoje v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to dejstvo, da se tožena stranka v izredni odpovedi ni izrecno sklicevala na prvo alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1, na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima odločilnega vpliva.

10. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnica nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da tožena stranka ni dokazala obstoja pogoja iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka). Tožena stranka je že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, da je zaradi ravnanj tožnice (ki je ugotovljene kršitve storila kot vodja enote) popolnoma izgubila zaupanje vanjo. Od tožnice je pričakovala visoko stopnjo odgovornega, zakonitega in moralnega izvrševanja delovnih obveznosti, predvsem ob dejstvu, da je bila kot vodja enote odgovorna za zakonito poslovanje, vendar pa tožnica teh pričakovanj ni izpolnila (celo nasprotno, s svojim ravnanjem je toženi stranki povzročila škodo, nepravilno poslovanje pa je zahtevala tudi od podrejenih delavcev). Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem pogoja iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 ugotovilo že, da je tožnica tudi sama kupila kuhinjo pri toženi stranki, izdala čeke, ki zapadejo šele po enem letu, pri čemer kljub njihovi zapadlosti ni plačala še nobenega obroka. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ni bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka. Na ugotovitev o popolni izgubi zaupanja tožene stranke v tožnico pa nima odločilnega vpliva dejstvo, da so bile ugotovljene hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjene v času prej veljavne pogodbe o zaposlitvi (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 185/2012 z dne 14. 1. 2013).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.