Jedro

Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) šteli, da sporno stanovanje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker ni bilo kupljeno iz premoženja, ki bi ga bila zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Revidentka sicer opozarja, da je tedaj, ko je toženec kupil stanovanje, zakonska zveza še trajala, čeprav sama priznava, da je življenjska skupnost že razpadla. Ker torej ni bilo več življenjske skupnosti in ker sta sodišči ugotovili, da je bilo stanovanje kupljeno iz toženčevih sredstev (odškodnina za nepremoženjsko škodo in dve posojili, ki jih je sam v pretežni meri že vrnil), je pravilno razsodilo, da je sporno stanovanje toženčevo premoženje in je zavrnilo zahtevek, da bi stanovanje spadalo v skupno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank premične stvari kot pohištvo, razni električni aparati, posoda in steklenina, posteljnina in hrana, orodje in avtoprikolica, ki se nahajajo v stanovanju in ki jih je v izreku sodbe posamično opredelilo. Zahtevek, da spada v skupno premoženje tudi stanovanje v K., P., je zavrnilo. Na skupnem premoženju je opredelilo delež tožnice 32/100 in toženca 68/100, medtem ko je tožbeni zahtevek za višji delež zavrnilo. Pod 2. je po nasprotni tožbi tožečo stranko obsodilo na plačilo 37.679,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.6.1992 do plačila. Poleg tega je še ugotovilo, da spada v skupno premoženje 20.000 nemških mark, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pod 3. je zavrnilo tudi predlog toženca, da se polovica ocenjene vrednosti pobota z zneskom 10.000 nemških mark, za katerega je tožnica priznala, da ga je odnesla v Š. Pod 4. je glede pravdnih stroškov odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu, to je glede tožbenega zahtevka na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanje v K., P., in zahtevka, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 1/2, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po njenem bi se morali spori v vseh primerih reševati na enak način, toda drugostopenjsko sodišče je v zadevi Cp 736/96 drugače odločilo, ker je upoštevalo, da je bilo stanovanje dodeljeno družini za rešitev stanovanjskega problema. Pri tem ni bilo pomembno, če je obstajala zakonska ali izvenzakonska skupnost. Če je katerakoli skupnost obstajala, potem je bilo mogoče kupiti stanovanje le v korist skupnega premoženja obeh partnerjev, ne glede na čas prenehanja skupnosti in ne glede na to, s čigavimi sredstvi je bila plačana kupnina. Tožnica se zavzema za tako stališče, saj je bil po določilih Zakona o stanovanjskih razmerjih le eden lahko imetnik stanovanjske pravice in to je bil po neki grdi navadi skoraj vedno mož. Ko je stanovanjski zakon omogočil nakup stanovanja imetniku stanovanjske pravice, ni imel namena diskriminirati drugega partnerja, marveč je omogočil nakup v korist skupnega premoženja partnerjev. Revidentka očita pritožbenemu sodišču, da se je v njeni zadevi odločilo drugače. Pri tem navaja, da je bila vložena tožba na razvezo zakonske zveze 2.9.1991, zakonska zveza je bila razvezana 9.4.1992, stanovanje pa je bilo kupljeno že 14.2.1992, torej v času, ko je skupnost pravdnih strank dejansko sicer že prenehala, toda zakonska zveza je formalno še trajala. Zato tožnica ni mogla izpodbijati kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil imetnik stanovanjske pravice, ona pa tedaj še ni mogla zahtevati, da se jo določi za imetnico stanovanjske pravice na tujem stanovanju. Napada tudi ugotovitev, da je toženec kupil stanovanje z lastnimi sredstvi. To ob doslej navedenem naziranju ne more biti pomembno za lastninsko pravico in bi lahko povzročilo le obveznost do plačila določenega deleža kupnine. Ob tem navaja, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi 20.000 nemških mark in če je ta denar obstojal ob nakupu stanovanja, potem ni razloga, da bi toženec plačal kupnino iz prejete odškodnine in da bi jemal posojilo. Pojasnjuje, da sama ni zahtevala plačila 20.000 nemških mark, ker je zahtevala stanovanje; toženec pa ni mogel zahtevati plačila 20.000 nemških mark, ker so devize ostale pri njemu. Sprva je to tajil, kasneje pa je priznal obstoj denarja in začel neresnično navajati, da je tožnica dala polovico zneska skupni hčerki, polovico pa ga je obdržala zase. Opisuje, kako jo je vrgel iz stanovanja in mu je iztrgala list papirja oziroma njegov del, ki se nahaja v spisu.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo dne 15.1.1966 v G., da sta se leta 1971 preselili v K., kjer sta se obe zaposlili in pridobivali skupno premoženje dokler sta živeli skupaj, to je nesporno do marca 1991. Razvezali sta se 9.4.1992. - sodišči sta še ugotovili, da je 14.2.1992 kupil stanovanje samo toženec in sicer za 555.504,00 tolarjev. Stanovanje je kupil iz lastnih sredstev, ki jih je dobil kot odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 200.709,70 tolarjev, iz posojilne pogodbe z D. Č. v znesku 2.800,00 nemških mark oziroma 126.504,00 takratnih tolarjev in iz posojilne pogodbe s S. Š. v znesku 5.000 nemških mark oziroma 225.900,00 takratnih tolarjev. Navedena sredstva, ki so toženčevo lastno premoženje, so torej zadostovala za plačilo celotne kupnine za stanovanje.

- glede zneska 20.000 nemških mark sta sodišči ugotovili, da ta znesek ni imel vpliva na vir sredstev, ki so bila porabljena za kupnino stanovanja (tretji odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe), oziroma da je bila polovica tega zneska podarjena vnukom, druga polovica pa se nahaja v hrambi pri hčeri (prvi odstavek na zadnji strani prvostopenjske sodbe).

Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) šteli, da sporno stanovanje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker ni bilo kupljeno iz premoženja, ki bi ga bila zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Revidentka sicer opozarja, da je tedaj, ko je toženec kupil stanovanje, zakonska zveza še trajala, čeprav sama priznava, da je življenjska skupnost že razpadla. Ker torej ni bilo več življenjske skupnosti in ker sta sodišči ugotovili, da je bilo stanovanje kupljeno iz toženčevih sredstev (odškodnina za nepremoženjsko škodo in dve posojili, ki jih je sam v pretežni meri že vrnil), je pravilno razsodilo, da je sporno stanovanje toženčevo premoženje in je zavrnilo zahtevek, da bi stanovanje spadalo v skupno premoženje.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na določila ZZZDR, ki se dokaj enotno uporabljajo v sodni praksi. Posamičen primer, ki ga navaja revidentka kot primer za kršitev načela enakosti, še ne izkazuje dejstva, da izpodbijana sodba odstopa od utečene sodne prakse in da za ta odstop sodišče ni izkazalo nobenih prepričljivih pravnih argumentov. Poleg tega gre v citirani sodbi Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 736/96 za drugačen primer, saj se tožbeni zahtevek nanaša na izpraznitev stanovanja in gre torej za drugačen dejanski stan kot v tej zadevi. V sodbi se res izenačuje obstoj zakonske in zunajzakonske skupnosti in čas nakupa stanovanja, a ni razvidno, da bi kdo od zakoncev dokazal nakup stanovanja iz lastnih sredstev.

Revizijska trditev, češ da je bilo stanovanje družinsko in da toženka ni mogla zahtevati ugotovitve pravice do stanovanja v nepravdnem postopku in nato uveljavljati pravice do nakupa, je zmotno. Toženec je bil tedaj formalno sicer imetnik stanovanjske pravice, toda prav zaradi tega, ker je stanovanje namenjeno družini, je bilo v sodni praksi uveljavljeno stališče, da sta do odločitve nepravdnega sodišča oba zakonca potencialna imetnika stanovanjske pravice. Za delitev skupnega premoženja razveza ni pogoj.

Revizijske navedbe, češ da toženec ni kupil stanovanja s kupnino iz lastnih sredstev in da je imel tedaj 20.000 nemških mark skupnega denarja, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker torej ni podan niti v reviziji zatrjevani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zatrjevani razlog kršitve materialnega prava in ker vrhovno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke na povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila utemeljena (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).