Jedro

Na podlagi povzetega je na dlani, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, saj Vrhovno sodišče ne rešuje predhodnega vprašanja, ampak v okviru dopuščene revizije odgovarja na vprašanje, ali je to vprašanje predhodno vprašanje. Opomniti kaže, da je revizija izredno pravno sredstvo, torej sredstvo zoper pravnomočno odločitev sodišča. Odločitev o reviziji tako ne bi bila niti prekinitveni razlog v primeru, če bi Vrhovno sodišče odločalo o predhodnem vprašanju.

Ustavno načelo pravne varnosti narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa za enotno sodno prakso po zakonu skrbi Vrhovno sodišče RS (prvi odstavek 109. člena ZS). To ima pred seboj revizijo v zadevi, podobni pričujoči (II Ips 41/2022, dopuščeni po sklepu II DoR 520/2021), zato je brez dvoma pomembno, da se v razumnem času reši, stranki pa so na voljo pospešitvena sredstva. Vendar to presega odločanje o prekinitvi postopka v tej zadevi. Omeniti velja zgolj, da je revizija kot pravno sredstvo v dispoziciji stranke (kar pomeni, da jo lahko tudi umakne). Ob tem kaže še dodati, da je negotovo tudi to, ali bo Vrhovno sodišče RS sploh vsebinsko odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji v zadevi II Ips 41/2022. 2. Zoper sklep je pritožuje tožena stranka, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom za njegovo razveljavitev. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da ni pogojev za prekinitev postopka, saj Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 41/2022 ne bo odločalo o predhodnem vprašanju, torej o obstoju pravice ali pravnega razmerja, pač pa bo odločalo o podobnem primeru. Ni dopustno instituta prekinitve uporabljati na ta način, da se čaka oblikovanje sodne prakse. Revizija v podobni zadevi ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Tožba je bila vložena decembra 2016, sodišče pa še ni izvedlo prvega naroka. Odsotnost razlogov za prekinitev postopka ogroža pravno varnost in predvidljivost. Sodišče mora samo znati odločiti o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, ni tako zapleteno, da nanj sodišče ne bi moglo samo odgovoriti. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. čl. Zakona o bančništvu (ZBan-1). Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350a. čl. ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper toženo stranko zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen. Ravnanje sodišča je tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Tožba je bila vložena leta 2016, nanaša pa se na javno ponudbo za vpis obveznic X, ki je potekala v letu 2010. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, je glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja (glede na zadržanje izvajanje ZPSVIKOB) povsem negotov, ter z vidika pravice tožene stranke do sojenja v razumnem roku nevzdržen.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 1. odst. 206. čl. ZPP, po katerem odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen). To določilo pravi: Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno

6. Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu naj bi nastala zaradi izbrisa njegovih podrejenih obveznic z odločbo Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 (v nadaljevanju odločba BS), toženka pa je obstoj svoje odškodninske odgovornosti zanikala.

7. Vrhovno sodišče bo zadevi II Ips 41/2022 odločalo o reviziji, dopuščeni po sklepu II DoR 520/2021. Revizijo je dopustilo glede pravnih vprašanj:1) ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice X, ki jo je tožnik zatrjeval in dokazoval v postopkih pred nižjima sodiščema; 2) v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti.

8. Na podlagi povzetega je na dlani, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s določbo 1. tč. 1. odst. 206. čl. ZPP, saj Vrhovno sodišče ne rešuje predhodnega vprašanja, ampak v okviru dopuščene revizije odgovarja na vprašanje, ali je to vprašanje predhodno vprašanje. Opomniti kaže, da je revizija izredno pravno sredstvo, torej sredstvo zoper _pravnomočno_ odločitev sodišča. Odločitev o reviziji tako ne bi bila niti prekinitveni razlog v primeru, če bi Vrhovno sodišče odločalo o predhodnem vprašanju.

9. Nobenega dvoma sicer ni, da ustavno načelo pravne varnosti narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa za enotno sodno prakso po zakonu skrbi Vrhovno sodišče RS (1. odst. 109. čl. Zakona o sodiščih). To ima pred seboj revizijo v zadevi, podobni pričujoči (II Ips 41/2022, dopuščeni po sklepu II DoR 520/2021), zato je brez dvoma pomembno, da se v razumnem času reši, stranki pa so na voljo pospešitvena sredstva. Vendar to presega odločanje o prekinitvi postopka v tej zadevi. Omeniti velja zgolj, da je revizija kot pravno sredstvo v dispoziciji stranke (kar pomeni, da jo lahko tudi umakne). Ob tem kaže še dodati, da je negotovo tudi to, ali bo Vrhovno sodišče RS sploh vsebinsko odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

11. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo, in ga v primeru pozitivnega odgovora tudi razrešiti.

12. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odst. 163. čl. ZPP, 3. odst. 165. čl. ZPP).