Jedro

Tožnica je v postopku na prvi stopnji le zanikala razlastitev, čeprav je upravni organ v obrazložitvi gradbenega dovoljenja z dne 9. 1. 2012, na katerega se je nanašal njen predlog za obnovo, izkazanost pravice graditi oprl na odločbo za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine z dne 14. 7. 1961. Upravni organ je zato tudi v tem postopku s sklicevanjem na odločbo pravilno zavrnil njene trditve, da razlastitve ni bilo, posledično pa tudi njeno stališče, da je zato še vedno solastnica celotnega zemljišča parc. št. 385/2.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Upravne enote Tolmin št. 351-261/2012 z dne 9. 12. 2013 (1. točka izreka sklepa in odločbe) se zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom in odločbo ugodila tožničinemu predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z gradbenim dovoljenjem istega upravnega organa št. 351-223/2011 z dne 9. 1. 2012, in sicer v obsegu, da se postopka kot stranka udeležuje tudi predlagateljica (1. točka izreka). Odločila je, da ostane v veljavi gradbeno dovoljenje Upravne enote Tolmin št. 351-223/2011 z dne 25. 7. 2012 (gre za očitno pomoto v zapisu dneva in meseca gradbenega dovoljenja, op. sodišča) za legalizacijo rekonstrukcije objekta nekdanje stražnice Robidišče in za spremembo namembnosti v stanovanjske namene, ki je bilo izdano Republiki Sloveniji, zastopano po upravljavcu Ministrstvu za obrambo RS (2. točka), ter da stroškov postopka ni bilo (3. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila obnova postopka v navedenem obsegu dovoljena, ker tožnica, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica zemljišča gradnje parc. št. 385/2 k.o. ..., v prvem postopku ni sodelovala, čeprav ima za to pravni interes. Zavrnjeno pa je bilo njeno stališče, da bi morala kot solastnica soglašati s predmetno gradnjo. V konkretnem primeru je pravica graditi izkazana v smislu 3. alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) s fotokopijo odločbe Okrajnega ljudskega odbora Gorica, Komisije za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine, Gorica, št. 01/7-33-22/4-8v z dne 14. 7. 1961 ter s prenosom nepremičnine na Republiko Slovenijo kot pravno naslednico SFRJ – Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki je imel podlago v Temeljni listini o samostojnosti in neodvisnosti RS ter v 6. in 9. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Iz te odločbe izhaja, da je odločba o razlastitvi postala pravnomočna, tožničine pripombe, ki se nanašajo na odškodnino za razlaščeno nepremičnino, pa niso stvar tega postopka.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v odločbi med drugim poudaril, da predstavlja odločba o razlastitvi št. 02/3-4721/4 z dne 8. 1. 1960, o kateri govori predložena odločba za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine z dne 14. 7. 1961 in na katero se sklicuje prvostopenjski organ, način pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa, to je na originaren način. V takem primeru je vknjižba v zemljiški knjigi le deklaratorne narave. Poudarja, da tožnica samemu dejstvu razlastitve dela zemljišča ne oporeka, ampak trdi, da bi morala investitorica za poseg pridobiti njeno soglasje.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da investitor svoji vlogi ni predložil pravnomočne odločbe, ki izkazuje pravico graditi na predmetni nepremičnini. Po njenem odločba, iz katere naj bi bilo razvidno, da je odločba o razlastitvi zemljišča parc. št. 385/2 k.o. ... pravnomočna, za tako sklepanje ne zadostuje. Tudi če je investitor oziroma njegov pravni prednik postal lastnik nepremičnine na podlagi odločbe o razlastitvi z dne 8. 1. 1960, ki sicer ni bila doslej izvedena v zemljiški knjigi, bi morala toženka upoštevati, da predmet razlastitve ni bila celotna parcelna številka 385/2, ampak le njen del v izmeri 2378 m2, to je 62,96 % od celotne površine omenjene parcele, ki znaša 3777 m2. Zato meni, da je odločba o razlastitvi na predmetni nepremičnini vzpostavila skupnost lastnikov (solastnino na idealnih deležih in ne izključne lastninske pravice na strani investorjevega pravnega prednika). Tudi iz tega razloga bi moral investitor pridobiti soglasje vseh solastnikov nepremičnine, ki pa zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo predloženo.

Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep in odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ministrstvo za obrambo v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim stališčem in med drugim navaja, da je iz zapisnika (v rokopisu) z dne 6. 4. 1960 razvidno, da je pristopila A.A., ki je predlagala dodelitev nadomestnega zemljišča, katerega je že uživala od začetka razlastitvenega postopka, in da ji je bilo ugodeno. Poudarja, da je bil vpis v javne knjige po ODZ potreben le za nepremičnine, ki so prešle na drugega lastnika na podlagi pravnega posla. Tudi kasnejši ZTLR je določil, da se lastninska pravica pridobi z odločbo državnega organa. Poudarja, da je nekdanja JLA zgradila objekte in z njimi upravljala skladno s takrat veljavno zakonodajo. Ker parcelacija iz neznanih razlogov ni bila izvedena, tudi ni bilo mogoče realizirati vpisa v zemljiško knjigo. Ne strinja se, da bi šlo za solastništvo parcele. Res da je bil razlaščen njen del, vendar namen ni bil solastništvo in kot tako ne bi bilo vpisano v zemljiško knjigo. Ker je šlo za vojaški objekt, zgrajen za izvajanje obrambne dejavnosti, je bilo solastništvo v nasprotju z vsemi predpisi na področju obrambe. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka Tožba delno ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj.

Tožnica izpodbija upravni akt z dne 9. 12. 2013 tudi v delu, v katerem je bilo njenemu predlogu za obnovo postopka ugodeno oz. izrecno predlaga odpravo sklepa o dovolitvi obnove postopka. To pomeni, da izpodbija odločitev, s katero ni bilo poseženo v njen pravni položaj, zato s tožbo ne more doseči njegovega izboljšanja.

Navedeno pomeni, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo zoper sklep, s katerim je bila na njen predlog dovoljena obnova postopka. Sodišče je zato tožbo v tem delu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka V preostalem delu je tožba neutemeljena.

Sodišče se glede vprašanja, ali je investitor izkazal pravico graditi za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti nekdanje stražnice na Robidišču, strinja s stališči izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta ter stališči pritožbene odločbe, iz katerih izhaja, da je bila v obravnavanem primeru pravica graditi za posege na objektu, stoječem na zemljišču parc. št. 385/2 k.o. ..., izkazana z odločbo za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine z dne 14. 7. 1961, na kar dejstvo, da navedeno ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, ne more imeti vpliva. Na te razloge se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Drži sicer, na kar opozarja tožba, da odločba o razlastitvi v postopku ni bila predložena, vendar pa je upravni organ na njen obstoj in vsebino sklepal na podlagi predložene fotokopije omenjene odločbe za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine, na podlagi tega pa sprejel sklep, da ima investitor pravico graditi. Sodišče meni, da navedeno ni v nasprotju s 3. alinejo prvega odstavka 56. člena ZGO-1, ki določa, da za dokazilo o pravici graditi velja tudi upravna odločba, ki izkazuje to pravico oziroma izvajati dela na nepremičnini.

Poleg tega iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica v predlogu za obnovo postopka zatrjevala, da njeni pravni predniki niso bili nikoli razlaščeni in niso izgubili lastninske pravice na površini 2378 m2 travnika na parceli 385/2 k.o. ..., na kateri stoji objekt bivše stražnice. Tudi na ustni obravnavi 7. 2. 2013 je navajala le, da postopek razlastitve njenih pravnih prednikov ni bil nikoli izveden in je tako z ostalimi solastniki še vedno edina in izključna solastnica predmetnega zemljišča. Navedeno pomeni, da je tožnica v postopku na prvi stopnji le zanikala razlastitev, čeprav je upravni organ v obrazložitvi gradbenega dovoljenja z dne 9. 1. 2012, na katerega se je nanašal njen predlog za obnovo, izkazanost pravice graditi oprl na omenjeno odločbo za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine z dne 14. 7. 1961. Upravni organ je zato tudi v tem postopku s sklicevanjem na omenjeno odločbo pravilno zavrnil njene trditve, da razlastitve ni bilo, posledično pa tudi njeno stališče, da je zato še vedno solastnica celotnega zemljišča parc. št. 385/2 k.o. ...

Neupoštevne so tožbene navedbe, da je bilo razlaščene le 62,96% celotne parc. št. 385/2 k.o. ... Tožnica namreč ne izpodbija navedbe v drugostopenjski odločbi, da je bilo v odločbi za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine ugotovljeno, da je bil z odločbo o razlastitvi OLO Gorica – Tajništvo za finance št. 02/3-4721/4 z dne 8. 1. 1960 razlaščen del zemljišča parc. št. 385/2, travnik v izmeri 2378 m2, za potrebe Državnega sekretariata za narodno obrambo FLRJ, niti ne trdi, da nekdanja stražnica, na katero se nanaša gradbeni poseg, stoji na delu zemljišča, ki ni bil predmet razlastitve zaradi obrambnih potreb tedanje države. Če navedena površina v naravi nato ni bila odmerjena in izvedena parcelacija, pa še ne pomeni, da je šlo za razlastitev idealnih deležev v določenem odstotku (tega je tožnica izračunala glede na površino parcele, ki je bila predmet razlastitve), prav tako ne, da je tožnica ostala solastnica na celotni parceli in da mora zato soglašati z gradnjo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba v tem delu ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj med strankama dejstvo razlastitve ni sporno, pač pa le, ali je bil o tem predložen ustrezen dokaz.

K III. točki izreka Kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).