Jedro

Tožnik se je približeval izteku smučišča in vstopu na žičnico, zaradi česar bi moral v skladu s 24. členom ZVSmuč hitrost in način vožnje prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču. Če bi to storil, bi imel več možnosti izogniti se nevarnosti, ki jo lahko predstavljajo prihajajoči smučarji, med njimi tudi taki, ki so izvajali nepravilne premike po smučišču. Posebej je treba tudi poudariti, da odgovornosti za ravnanje neznane smučarke ni mogoče pripisati prvi toženki.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožnika in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, toženkama pa mora v 15 dneh povrniti 2.151,44 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik od toženk uveljavljal plačilo 36.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 7.981,78 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov toženk.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka z vmesno sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da obstaja odškodninska obveznost toženk za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 29. 12. 2007 utrpel tožnik v višini 70 %, tožnik pa je k škodnemu dogodku soprispeval v višini 30 %, pri čemer je odločitev o pravdnih stroških razveljavilo (I. točka izreka sodbe). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (II. točka izreka sodbe), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka sodbe).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 126/2017 z dne 1. 6. 2017 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da prva toženka in posledično druga toženka kot njena odgovornostna zavarovalnica krivdno odgovarjata za tožnikovo poškodbo iz razloga, ker prva toženka varovalne ograje ni zaščitila z blazinami.

4. Toženki sta na podlagi navedenega sklepa vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njuni oceni je napačna interpretacija sodišča druge stopnje, ki vodi do zaključka, da morajo biti tudi varovalne ograje na dostopnih poteh do smučarskih prog zavarovane z blazinami. Taka interpretacija 13. člena Pravilnika o tehničnih zahtevah za obratovanje smučišč (v nadaljevanju Pravilnika) nima opore niti v jezikovni niti v teleološki razlagi tega člena. Pravilnik v tem členu namreč omenja zgolj smučišče in smučarsko progo, ne pa tudi drugih smučarskih površin, kamor spada dostopna pot do smučarske proge. Pri tem je obveznost zavarovanja določena taksativno za nosilne stebre žičniških naprav, druge objekte, naravne ovire in strma pobočja znotraj smučišča ali smučarske proge v širini vplivnega območja od roba smučišča ali smučarske proge. Dostopna pot do smučarske proge ne spada v vplivno območje smučarske proge, kar je ugotovilo tudi drugostopenjsko sodišče. Poleg tega Pravilnik kot sredstva zaščite našteva ustrezne ograje, blazine ali mreže. Ustrezna ograja je torej zaščitno sredstvo in ne predmet, ki bi moral biti zaščiten, tako velja tudi po ZVSmuč. Jezikovna razlaga ne potrjuje, da naj bi bile tudi druge smučarske površine zajete v pojmu „znotraj smučišča“. Tudi smučarska proga se nahaja znotraj smučišča, pa je kljub temu dodana poleg smučišča. Da se pojem „drugi objekti“ znotraj smučišč oziroma znotraj smučarske proge ne nanaša na varovalne ograje na dostopnih poteh do smučarskih prog izkazuje tudi dejstvo, da je ograja po Pravilniku eno od zaščitnih sredstev. Namen zakonodajalca gotovo ni bil, da predpiše zavarovanje zaščitnih sredstev z zaščitnimi sredstvi. Tudi predložene fotografije dokazujejo, da gre za povsem običajen in normalen način ureditve vstopa na žičniško napravo, kar je potrdila tudi izvedenka. Z ograjo se doseže, da se uporabniki žičnic zvrstijo v kolono in tako ne ogrožajo drugih uporabnikov smučišča, ki se pripeljejo po smučarski progi. Ta ograja po oceni izvedenke ne stoji v vplivnem območju proge in ni predstavljala nepričakovane nevarnosti za uporabnike. V konkretnem primeru je škodni dogodek posledica neustreznega ravnanja neznane smučarke kot tudi tožnika samega. To, da je treba zaščititi vsak objekt (tudi zaščitne in varovalne ograje) je pretirana in neživljenjska zahteva. Smučanje bi na ta način spremenili v nekakšen „oblazinjen“ poligon, kar je v popolnem nasprotju s samim namenom rekreativnega smučanja. Sodne prakse, ki bi obravnavala identično dejansko stanje ni, odločitev v predmetni zadevi pa odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede subjektivne odgovornosti upravljavca v smislu namestitve zaščitnih sredstev (II Ips 267/2005, II Ips 143/2006 in II Ips 661/2007).

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja: − tožnik se je poškodoval 29. 12. 2007 okoli 20.00 ure na smučišču A. prve toženke oziroma zavarovanke druge toženke; − pred škodnim dogodkom je smučal po obeh nočnih progah, po progi, kjer se je poškodoval, pa približno štiri do petkrat; − pred dogodkom je vozil z normalno hitrostjo ob desnem robu, ko pa je prišlo do zoženja, je hotel na levo stran, da bi potem zavil desno proti vstopni postaji za žičnico; − tožnik se je umikal neznani smučarki v modrem kombinezonu, ki se je pripeljala za njim, posledično zavil stran od nje ter padel ob izteku smučišča, pri čemer je z nogo zadel lesen steber ograje (ta je bila iz lesenih stebrov in tramov); − do poškodbe tožnika verjetno ne bi prišlo, če bi lesena ograja oziroma steber bila zaščitena z blazinami po celotni dolžini lesene ograje oziroma vstopnega mesta na žičnico; − v času dogodka so bile razmere glede vremena, terena in števila uporabnikov pričakovane in običajne.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je leseni steber ob vstopni postaji na žičnico, v katerega se je zaletel tožnik, pričakovan pojav na smučišču, ki se posebej ne označuje in ne zavaruje; toženka v zvezi z zavarovanjem tega ni opustila nobene dolžne skrbnosti. Tožnikov padec je bil posledica ravnanja neznane smučarke v modrem kombinezonu, kateri se je tožnik želel iz previdnosti izogniti, kot tudi ravnanja tožnika samega, ki bi moral smučanje prilagoditi razmeram na smučišču in svojemu znanju. Sodišče druge stopnje je presodilo, da prva toženka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, upoštevaje, da so ji določbe 13. člena Pravilnika nalagale zaščito celotne ograje z blazinami. Pri tem je po njegovem mnenju relevantno, da je lesena ograja kot vstopno mesto na žičnico locirana na smučarski poti, ki v skladu s 5. točko 4. člena Zakona o varstvu na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč) pomeni druge smučarske površine znotraj smučišča. Do poškodbe tožnika pa ni prišlo le zaradi opustitve prve toženke, ampak tudi zaradi padca tožnika, ki je bil posledica tako ravnanja neznane smučarke v modrem kombinezonu, kot tudi ravnanja samega tožnika (pomanjkljivega opazovanja dogajanja na smučišču in neprilagojene hitrosti). S tem svojim ravnanjem je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, in sicer v 30 %.

10. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost. Po pravilu o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) povzročitelj za škodo odgovarja, če je v odnosu do nastale posledice ravnal namenoma ali malomarno (135. člen OZ). Malomarno ravna, kdor opusti skrbnost, kakršna se pričakuje od abstraktne osebe določenih povprečnih lastnosti. V primeru, ko je za abstraktno merilo določen standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti. To zbližanje oziroma v nekaterih primerih že kar prekrivanje protipravnosti in krivde pride zlasti do izraza pri opustitvah dolžnega ravnanja, ki so mnogokrat obravnavane tudi na področju odškodninskih razmerij v smučanju.1 Presoja, da je šlo za kršitev pravil ravnanja (protipravnost), pravzaprav pomeni tudi, da povzročitelj ni ravnal, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo (krivda).2

11. Revidentki utemeljeno opozarjata, da jima ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti ravnanja v zvezi z zavarovanjem sporne ograje; da torej v obravnavanem primeru nista podani predpostavki protipravnosti in krivde.

12. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je smučanje šport, ki je zaradi okoliščin, v katerih se odvija (hitrost, posebna, težka oprema, večja verjetnost nepredvidenih situacij, v katerih se smučar lahko znajde), že v svojem bistvu povezan s tveganjem oziroma nevarnostjo. Te rizike, ki so za smučarsko aktivnost normalni, mora zato prevzeti nase tisti, ki se z njo ukvarja (smučar), upravljavec smučišča pa je dolžan poskrbeti za opozarjanje in zaščito pred posebnimi (neobičajnimi) nevarnostmi. Na urejenem smučišču je obseg običajnih nevarnosti, ki jih mora nase prevzeti (rekreacijski) smučar, zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu smučišča v zvezi z urejanjem oziroma pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi ter pravila stroke in običaji.3

13. V skladu s prvim odstavkom v času škodnega dogodka veljavnega ZVSmuč mora upravljavec smučišča zagotoviti (med drugim) zaščito ob prepadnih in drugih nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih; ter zaščito ob stebrih žičniških naprav na smučišču, na drugih posebno nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih na njihovi trasi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pomeni pojem nevarnega mesta v smislu 5. člena ZVSmuč pravni standard, to je odprt pravni pojem, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolni sodišče. Ta pojem se v sodni praksi povezuje s posebnimi (neobičajnimi) nevarnostmi, ki se pojavljajo med smučanjem. Izmed dejanskih okoliščin konkretnega primera je po presoji Vrhovnega sodišča za odločitev ključna predvsem ta, da je bila lesena ograja, v katero se je zaletel tožnik, locirana pri vstopni postaji na žičnico, in sicer ob izteku proge, kjer so smučarji dolžni že pred tem postopno zmanjševati hitrost in se varno ter pravočasno ustaviti. Vrhovno sodišče zato soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da sporna lesena ograja ni pomenila neobičajne nevarnosti za smučarje, ki bi jo moral upravljavec posebej zaščititi. Pritrditi velja revidentkama, da prvi toženki zaščite lesene ograje z blazinami tudi niso nalagala pravila stroke. Poudariti je treba, da se dolžnost zaščite stebrov žičniških naprav in drugih objektov po določbi prvega odstavka 13. člena Pravilnika (na katero se je pri presoji sklicevalo drugostopenjsko sodišče) nanaša na vplivno območje od roba smučišča ali smučarske proge. Vplivno območje pa definira določba drugega odstavka 6. člena Pravilnika, in sicer kot pas ob smučarski progi, kjer so zaradi pričakovanih dejavnosti smučarjev ustrezno zaščiteni vsi objekti in naprave, ki jih je na tem mestu postavil človek, in druge ovire, ki jih samoodgovoren smučar ne more pričakovati. Predvsem upoštevaje izpostavljeno okoliščino glede lokacije sporne lesene ograje - na izteku proge, in z njo povezano dolžnostjo smučarjev, da tej prilagodijo svojo hitrost (za razliko od nekaterih drugih delov proge, kjer smučarji pričakovano razvijejo višje hitrosti), Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da sporna ograja v vplivno območje smučarske proge v smislu te določbe ne spada.

14. Vrhovno sodišče po povedanem pritrjuje revidentkama in sodišču prve stopnje, da je bil pravnorelevantni vzrok obravnavanemu škodnemu dogodku tožnikovo pomanjkljivo opazovanje dogajanja na smučišču in neprilagojena hitrost, ter nepravilno ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu. Velja, da mora (tudi) povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno in urejeno smučišče, smučati pazljivo ter storiti vse, da zaščiti lastno varnost in varnost drugih smučarjev.4 Tožnik se je v konkretnem primeru približeval izteku smučišča in vstopu na žičnico, zaradi česar bi moral svojo hitrost zmanjšati. V skladu s 24. členom ZVSmuč bi moral hitrost in način vožnje prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču. Če bi svojo hitrost tem okoliščinam ustrezno prilagodil, bi imel več možnosti izogniti se nevarnosti, ki jo lahko predstavljajo prihajajoči smučarji, med njimi tudi taki, ki so izvajali nepravilne premike po smučišču. Posebej je treba tudi poudariti, da odgovornosti za ravnanje neznane smučarke ni mogoče pripisati prvi toženki. Opozoriti namreč velja na ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov, ki jih upravljavcu nalagajo predpisi (ter pravila stroke in običaji)5. Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožnik trditev v smeri, da bi bilo ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu posledica opustitev dolžnih ravnanj prve toženke, ni postavil. Za škodljive posledice, ki jih je neznana smučarka v okviru svojega udejstvovanja povzročila tožniku, prvi toženec v konkretnem primeru torej ne more odgovarjati.

15. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče reviziji toženk ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, je odločeno v sodbi sodišča prve stopnje, ki je s to revizijsko sodbo v celoti vzpostavljena. Zato o teh pravdnih stroških ni treba znova odločati. Glede na spremembo sodbe sodišča druge stopnje (zavrnitev pritožbe tožnika), mora tožnik sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Upoštevaje, da sta toženki z revizijo v celoti uspeli, mora revizijske stroške toženk plačati tožnik, pri čemer mora stroške odgovora na revizijo nositi sam. Višina revizijskih stroškov toženk je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah.

1 Primerjaj II Ips 1129/2008 z dne 16. 2. 201 2 Potreba po razlikovanju teh dveh predpostavk odškodninske obveznosti se na področju športa pokaže v zvezi z razporeditvijo trditvenega in dokaznega bremena; ti sta glede protipravnosti (nedopustnosti) na oškodovancu, glede krivde pa na povzročitelju škode. 3 Primerjaj na primer II Ips 661/2007 z dne 10. 9. 2008 in II Ips 1029/2008 z dne 16. 2. 2012. 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 356/2001 z dne 21. 2. 2002, II Ips 116/2005 z dne 28. 4. 2005 idr. 5 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 297/1998 z dne 10. 2. 1999, II Ips 446/1999 z dne 15. 3. 2000, II Ips 1023/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 1129/2008 z dne 16. 2. 2012. Drugače odločba Vrhovnega sodišča II Ips 352/2003 z dne 3. 6. 2004 (primerjaj predzadnji odstavek).