Jedro

Izvršilni naslov predstavlja izvršljiva odločba davčnega organa, ki je bila sicer kasneje odpravljena, vendar pa ta okoliščina na zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi ne vpliva, saj je v času izdaje spornega sklepa navedeni izvršilni naslov obstajal.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen dne 4. 4. 2011 se nadaljuje z dnem 20. 6. 2012. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Maribor odločil, da se opravi davčna izvršba na tožnikova denarna sredstva za poravnavo dolžnega zneska obveznosti po odločbi št. DT 42914-87/2010-7 (09071-04) z dne 19. 3. 2010, ki je postala izvršljiva dne 7. 4. 2010, v skupnem znesku 46.288,53 EUR. V obrazložitvi sklepa davčni organ navaja, da je v postopku davčne izvršbe zoper davčnega zavezanca podjetje A. d.o.o. dne 8. 3. 2010 izdal sklep o davčni izvršbi na terjatve davčnega zavezanca do podjetja B. d.d., (tožnika). Navedeni sklep je bil tožniku vročen 9. 3. 2010. Ker tožnik ni ravnal po tem sklepu, je davčni organ dne 19. 3. 2010 izdal odločbo, s katero je tožniku naložil, da v roku 15 dni plača znesek zarubljenih terjatev. V skladu z določbo 145. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru odločba davčnega organa št. DT-42914-87/2010-7 (09071-04) z dne 19. 3. 2010. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 499-29-199/2010 z dne 10. 2. 2011. V obrazložitvi odločbe navaja, da v obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja izvršljiva odločba z dne 19. 3. 2010, s katero je bilo tožniku naloženo, da plača znesek 46.267,67 EUR na račun davčnega organa. Po preteku roka za izpolnitev naložene obveznosti je odločba postala izvršljiva. Izvršilni naslov je v izpodbijanem sklepu pravilno naveden, prav tako so pravilno navedene ostale sestavine, ki jih mora vsebovati sklep o izvršbi na podlagi 151. člena ZDavP-2. V tem postopku se presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času njegove izdaje, ne more pa se presojati zakonitost in pravilnost odločbe, ki se je s tem sklepom izvrševala. V zadevi pa je nesporno, da tožnik po navedenem sklepu ni ravnal. Tožnik v tožbi navaja, da obravnavani postopek temelji na odločbi, ki je nezakonita. Z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je davčni organ odločil o obveznosti tožnika do davčnega dolžnika, ki pa izvira iz obligacijskega razmerja. O obligacijski pravici je tako presodil kar davčni organ. Takšno odločanje pa je v nasprotju z določili Ustave RS. V skladu z Zakonom o sodiščih je o obveznostih tožnika pristojno odločati okrožno sodišče, nikakor pa ne davčni organ. Gre za protiustavnost, zaradi katere se odločba ne sme izvršiti, ker je nična. Tudi izvršilni naslov - odločba z dne 19. 3. 2010 je bila z odločbo tožene stranke z dne 29. 7. 2010 odpravljena, kar pa ni bilo upoštevano v tem postopku. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila odločba z dne 19. 3. 2010 odpravljena, ker je bila izdana preuranjeno oz. v nasprotju z Zakonom o davčnem postopku. Vendar pa je bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, odpravljena po izdaji spornega prvostopnega sklepa, kar pomeni, da je v času izdaje tega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil zoper tožnika družbo B. d.d. dne 4. 4. 2011 uveden stečajni postopek, zato je sodišče z navedenim dnem postopek v upravnem sporu prekinilo ter pozvalo stečajnega upravitelja C.C., da prevzame postopek. V skladu z določbo 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se postopek, ki je bil prekinjen zaradi nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko sodnik stranke povabi, naj to storijo. Glede na navedeno je zato sodišče upravni spor nadaljevalo zoper B. – v stečaju in sicer z dnem 20. 6. 2012, ko je sprejelo sklep o nadaljevanju postopka. Iz podatkov predloženega upravnega spisa je nadalje tudi razvidno, da je bil postopek obravnavane davčne izvršbe začet in tudi realiziran že pred začetkom stečajnega postopka. Glede na tako ugotovljeno stanje izvršilnega postopka uvedba stečajnega postopka na obravnavani davčni izvršilni postopek nima vpliva, kar pomeni, da je sodišče v skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta – sklepa o davčni izvršbi na denarna sredstva tožnika.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakonit iz razlogov, ki jih navajata oba upravna organa, zato se sodišče v svoji obrazložitvi sklicuje na razloge v odločbah organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov, ki se izvršuje s sklepom, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, odločba davčnega organa izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik kot dolžnik davčnega zavezanca družbe A. d.o.o. dolžan plačati neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarne terjatve davčnega dolžnika z dne 8. 3. 2010. Ker tožnik ni ravnal v skladu z navedenim sklepom z dne 8. 3. 2010, niti z odločbo z dne 19. 3. 2010, je davčni organ zoper tožnika z izpodbijanim sklepom pričel davčno izvršbo na njegova denarna sredstva na računih pri bankah.

O izvršbi na terjatve davčnega zavezanca do njegovega dolžnika (v konkretnem primeru tožnika) je pristojen odločati davčni organ v skladu z določbami ZDavP-2 ne pa sodišče splošne pristojnosti, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. V postopku namreč gre za izterjavo davčnih obveznosti zoper davčnega dolžnika, ki pa se lahko izvršuje z različnimi izvršilnimi sredstvi, med drugim tudi z rubežem terjatev, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika (v konkretnem primeru je to tožnik). Prisilna izterjava davkov pa sodi v pristojnost davčnega organa, ne pa sodišča. Tako tudi o ugovorih v izvršilnem postopku, ki se nanašajo na obstoj zarubljene terjatve (da je dolg pogojen, da še ni dospel v plačilo, da ne obstaja), odloča davčni organ (člen 174. ZDavP-2). Sodišče zato zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da obravnavani postopek temelji na odločbi, ki je nična.

Tudi sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ima izpodbijani sklep vse sestavine v skladu s 151. členom ZdavP-2. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo oz. tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost spornega akta glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja izvršljiva odločba davčnega organa z dne 19. 3. 2010. Navedeno odločbo je sicer tožena stranka kasneje z odločbo z dne 29. 7. 2010 odpravila, vendar ta okoliščina na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je v času izdaje spornega sklepa navedeni izvršilni naslov obstajal. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.