Jedro

Revizijsko sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče , da pripadnik Slovenske vojske vrne celotni znesek prejete posebne denarne nagrade, če pogodbo o zaposlitvi prekine ali enostransko odpove pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, kar ne pomeni prekomernega posega v njegove pravice in s tem tudi ne kršitve splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati naravo posebne denarne nagrade, ki je ni možno enačiti s stroški obveznega vojaškega usposabljanja, ki jih je v primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi prav tako potrebno vrniti. Posebno denarno nagrado prejme pripadnik Slovenske vojske zgolj zato, ker je za določen čas petih oziroma desetih let sklenil pogodbo o zaposlitvi, zato je razumljiva zahteva, da vrne celoten prejeten znesek, če predčasno odpade razlog, zaradi katerega je bila posebna nagrada sploh izplačana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 4.628,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 514,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.555,65 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja - pred potekom 10 let, zahtevala od tožene stranke vrnitev celotne denarne nagrade, katero je prejela ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010. Delovno razmerje je toženi stranki pri delodajalcu prenehalo dne 20. 1. 2017, kar pomeni, da je bila pri tožeči stranki zaposlena 6 let, 7 mesecev in 20 dni. Po mnenju pritožbe je nedopustno, da je dolžna tožeči stranki vrniti celotno nagrado, katera je vezana na zaposlitveno dobo 10 let. Zagovarja stališče, da je dolžna vrniti zgolj sorazmerni del prejete nagrade, ne pa celotne. Sklicuje se na drugi odstavek 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pripadniku Slovenske vojske je ob sklepanju oziroma podaljšanju pogodbe o zaposlitvi dana možnost izbire sklenitve oziroma podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za dobo 5 oziroma 10 let ter glede na to izbiro, potem prejme tudi ustrezno nagrado. Nima pa možnosti izbire, da denarne nagrade ne prejme oziroma je ne vzame, da bi se na ta način lahko rešil morebitnega vračanja denarne nagrade. Vrnitev celotne denarne nagrade je določena zgolj in samo v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer predmetna določba glede na samo naravo ter način sklepanja pogodbe o zaposlitvi ne more in ne sme imeti za posledico vrnitve celotne nagrade, ampak zgolj samo sorazmerni del in sicer za čas, katerega delavec pri delodajalcu ni oddelal glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je toženec s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 1. 6. 2010 za obdobje 10 let in sicer od 8. 6. 2010 do 7. 6. 2020; - da je bila tožencu ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi obračunana posebna denarna nagrada v višini petih povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v višini 4.628,90 EUR (prvi odstavek 7. člena pogodbe - A1); - da je tožencu predčasno prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 20. 1. 2017, ki jo je sam podal (A2); - da je bilo v tretjem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, izrecno določeno, da je toženec dolžan posebno denarno nagrado v celoti vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v kolikor predčasno, pred iztekom desetih let, prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ali se mu v tem času odpove delovno razmerje zaradi tehtnih razlogov na njegovi strani.

7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je določba tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi jasno in nedvomno določa dolžnost toženca, da v celoti povrne prejeto denarno nagrado, ko pride do prenehanja delovnega razmerja zaradi prekinitve ali enostranske odpovedi s strani delavca.

8. Tretji odstavek 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 67/2008 - Uredba) določa, da se višina, pogoji in obveznosti v zvezi z izplačilom in vračilom posebne denarne nagrade ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski v skladu s to Uredbo uredijo v pogodbi o zaposlitvi. Na tej podlagi je bilo v tretjem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, izrecno določeno, da je toženec dolžan posebno nagrado v celoti vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v kolikor predčasno, pred iztekom 10 let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ali se mu v tem času odpove delo zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani.

9. V drugem odstavku 4. člena Uredbe je tudi določeno, kdaj pripadniku Slovenske vojske ni treba vrniti posebne denarne nagrade. Tega ni dolžan storiti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika. Nagrade mu tudi ni treba vrniti, če prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje pogojev za opravljanje vojaške službe. Na povsem enak način, kot je določeno v drugem odstavku 4. člena Uredbe, saj se je toženec k vračilu posebne nagrade zavezal tudi v 7. členu Pogodbe o zaposlitvi, zato ta njegova obveznost temelji tudi na pogodbenem določilu.

10. Glede na to, da zaveza temelji na obveznosti, ki izhaja iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, je zmotno stališče pritožbe, da gre za nedopusten dogovor, ki je tožencu v škodo glede na določila Uredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženec posebno denarno nagrado dolžan povrniti tako na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe, kot tudi na podlagi ustreznih določb pogodbe o zaposlitvi.

11. Revizijsko sodišče je v podobni zadevi1 zavzelo stališče, da pripadnik Slovenske vojske vrne celotni znesek prejete posebne denarne nagrade, če pogodbo o zaposlitvi prekine ali enostransko odpove pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, kar ne pomeni prekomernega posega v njegove pravice in s tem tudi ne kršitve splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati naravo posebne denarne nagrade, ki je ni možno enačiti s stroški obveznega vojaškega usposabljanja, ki jih je v primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi prav tako potrebno vrniti. Posebno denarno nagrado prejme pripadnik Slovenske vojske zgolj zato, ker je za določen čas petih oziroma desetih let sklenil pogodbo o zaposlitvi, zato je razumljiva zahteva, da vrne celoten prejeten znesek, če predčasno odpade razlog, zaradi katerega je bila posebna nagrada sploh izplačana, kot je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Glej VIII Ips 32/2017 z dne 19. 9. 2017.