Jedro

Ker zoper odločitev delodajalca o ugovoru delavca ZTPDR ne predvideva pritožbe, tako vložena pritožba ne prepreči teka roka za vložitev tožbe. Pri tem vprašanje, ali je o ugovoru delavca odločil pristojni ali nepristojni organ delodajalca, ne vpliva na drugačen zaključek.

Izrek

Glede odločitve o plačilu zneska 3.979,72 EUR (953.700,00 SIT) in zneska 2.967,07 EUR (711.029,00 SIT) se revizija zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 29.10.2001 in z dne 20.5.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika oziroma zavrženju ugovora, tožbo, vloženo dne 11.7.2002, kot prepozno zavrglo. Ugotovitveni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in reintegracijski zahtevek za vrnitev nazaj na delo, zahtevek za plačilo razlike plače za čas suspenza in podredni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepravočasne izročitve delovne knjižice v višini 711.029,00 SIT je sodišče kot neutemeljen zavrnilo. Hkrati pa je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da mora tožnik plačati toženi stranki iz naslova odškodnine 953.700,00 SIT.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in reintegracijo tožnika razveljavilo in tudi v tem delu tožbo kot prepozno zavrglo. Izrecno je ugodilo pritožbi le glede odločitve o plačilu razlike plače za čas suspenza in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo, ker disciplinski postopek, v zvezi s katerim je bil izrečen tožnikov suspenz, ni bil zaključen z izrekom disciplinskega ukrepa. V preostalem, to je glede zavrženja tožbe v zvezi s sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela, glede zavrnitve podrednega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nepravočasne izročitve delovne knjižice in v zvezi z ugoditvijo zahtevku iz nasprotne tožbe za plačilo odškodnine v znesku 953.700,00 SIT, pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, o zavrnitvi podrednega zahtevka za plačilo 711.029,00 SIT in o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe, da mora tožnik plačati 953.700,00 SIT, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje navedbe, da o njegovem ugovoru zoper sklep direktorja tožene stranke z dne 29.10.2001 ni bil pristojen odločati direktor. Zato je zoper njegov sklep z dne 20.5.2002 o zavrženju ugovora dne 30.5.2002 utemeljeno vložil pritožbo na komisijo za varstvo pravic. Ker ta o njegovi pritožbi ni odločala, je dne 10.7.2002 pravočasno vložil oziroma razširil tožbo tudi na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev nazaj na delo. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje na njegovo pritožbo tudi neutemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in glede priznanja pravic iz delovnega razmerja ter vrnitve nazaj na delo in v tem delu tožbo zavrglo. Sodišče druge stopnje ni imelo pooblastila za takšno zavrženje tožbe, saj v tem primeru ni šlo za upoštevanje materialnega prekluzivnega roka po uradni dolžnosti. Grajal je tudi odločitev o zavrnitvi podrednega odškodninskega zahtevka in o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija v zvezi z odločitvijo o denarnih zahtevkih ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

V premoženjskih delovnih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča ZPP (drugi odstavek 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS/94, Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98, ki je veljal v času izdaje prvostopne sodbe). Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT). Tožnikov podredni denarni zahtevek za plačilo 711.029,00 SIT in zahtevek iz nasprotne tožbe v znesku 953.700,00 SIT ne dosegata gornje revizijske meje. Zato je sodišče revizijo, kolikor se nanaša na odločitev o teh dveh zahtevkih, na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

V ostalem revizija ni utemeljena.

V okviru dovoljene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe oziroma odločbe sodišča druge stopnje, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pri izdaji izpodbijane odločbe sodišče ni bistveno kršilo določb 350. člena ZPP, kot se zatrjuje v reviziji. Ob ugotovitvi, da sta ostala sklepa direktorja tožene stranke z dne 20.5.2001 in 29.10.2001, o prenehanju delovnega razmerja tožnika in zavrženju njegovega ugovora pred vložitvijo tožbe že pravnomočna, ker tožnik ugovora ni vložil v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 80. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), oziroma zoper dokončni sklep o zavrženju ugovora ni vložil tožbe v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR, je sodišče druge stopnje na tožnikovo pritožbo ob razveljavitvi izpodbijane sodbe utemeljeno zavrglo tudi tožbo glede ugotovitvenega zahtevka, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, in glede zahtevka za priznanje nadaljnjih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnika nazaj na delo. Pravilno sodišče ugotavlja, da je bilo tudi uveljavljanje teh zahtevkov pred sodiščem vezano na vložitev tožbe v gornjem zakonskem roku, ki je prekluzivnega značaja in na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Smiselno je tako sodišče ravnalo v skladu z določbami drugega odstavka 350. člena ZPP, v zvezi z 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je tožnikovo stališče, da vložitev tožbe glede prenehanja delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja v posledici domnevno nezakonitega prenehanja ni bila vezana na 15-dnevni rok po seznanitvi s sklepom direktorja tožene stranke z dne 20.5.2002 o zavrženju njegovega ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 29.10.2001 in da rok za vložitev tožbe ni pričel teči, ker je 30.5.2002 zoper navedeni sklep vložil pritožbo na komisijo za varstvo pravic. Sklep o zavrženju ugovora z dne 20.5.2002, ki je vseboval pravilen pravni pouk o možnosti vložitve tožbe v 15-dneh in ga je po ugotovitvi sodišča tožnik prejel najkasneje 30.5.2002, je predstavljal odločitev o ugovoru zoper prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja iz prvega odstavka 81. člena ZTPDR, zoper katero bi lahko tožnik na podlagi prvega odstavka 83. člena ZTPDR zahteval varstvo pravic oziroma vložil tožbo pri delovnem sodišču. Vprašanje, ali je navedeni sklep izdal pristojni ali nepristojni organ, na gornji zaključek ne vpliva. Vlaganje pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja v zakonu ni predvideno in taka pritožba ne prepreči teka roka za vložitev tožbe. Zato je sodišče pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 83. člena ZTPDR, ko je tožbo glede spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja in glede tožnikovega reintegracijskega zahtevka, vloženo dne 11.7.2002, kot prepozno zavrglo, saj je bila vložena po izteku zakonskega 15-dnevnega roka.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v dovoljenem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo.