Jedro

Odvetnikov privilegij iz 236. člena ZKP ni absoluten. Odvetnik je po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena ZOdv določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica in ne tudi okoliščina ali ima oziroma nima s svojo stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja.

Za izrek sodnega opomina sta določena dva pogoja. S prvim (formalnim pogojem) se zahteva, da je kaznivo dejanje že po samem zakonu lahko glede na predpisano kazen. Z drugim pogojem pa se dodatno zahteva, da je bilo konkretno storilčevo ravnanje glede na okoliščine še posebno lahko.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi A. A. (osebni podatki v prvostopenjski sodbi) na podlagi drugega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 68. člena KZ-1 izreče

sodni opomin,

ker je o kom trdila kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu s tem,

da je preko odvetnika E. E., v dopisu zasebni tožilki z zadevo „opozorilo in izjava prepovedi“ z dne 17. 8. 2016 ter v dopisu Domu starejših občanov v X. z zadevo „obvestilo in predlog za posredovanje“ z dne 12. 8. 2016, o zasebni tožilki B. B. zatrjevala, da nadleguje in protipravno vpliva na njenega moža g. C. C., da naj bi ji slednji zaupal, da ga v Domu starejših občanov v X. pogosto oziroma prepogosto obiskuje, obiske pri njem pa ne izkorišča za druženje in pogovore, ampak izključno za druge namene, to je za prepričevanje, da naj premoženje, katerega lastnik je, prepiše na zasebno tožilko ter da brata sili naj se preseli v Dom upokojencev Y., kjer bi lahko glede na bližino stalnega prebivanja zasebne tožilke, brata še bolj pogosto obiskovala in ob teh še pogostejših obiskih še stopnjevala svoje nedopustno vplivanje nanj,

kar predstavlja negativno vrednostno sodbo o zasebni tožilki B. B., ki je bila zaradi teh zatrjevanj po prejemu zgoraj navedenega dopisa obdolženke dne 18. 8. 2016 tudi zelo prizadeta.

S tem je obdolžena A. A. storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ- 1).

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o stroških kazenskega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora in enoletno preizkusno dobo. Odločilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso, odmerjeno na 60,00 EUR ter potrebne izdatke zasebne tožilke in nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca.

2.Zoper sodbo se je iz razlogov kršitve določb zakona o kazenskem postopku, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe kazenskega zakona pritožil obdolženkin zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Predlagal je, naj višje sodišče zagovornika in obdolženko obvesti o seji na kateri bo odločalo o pritožbi.

3.Na pritožbo je po pooblaščencu, odvetniku Č. Č. iz Ljubljane, odgovorila zasebna tožilka B. B. Predlaga, da višje sodišče pritožbo zagovornika obdolženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prosi, da se zasebno tožilko in njenega pooblaščenca obvesti o seji pritožbenega senata.

Glede obveščanja strank o seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku

4.V zvezi s prošnjama strank glede obveščanja o seji senata, na kateri je višje sodišče odločalo o zagovornikovi pritožbi, sodišče druge stopnje opozarja na zakonsko ureditev udeležbe na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku, ki se razlikuje od ureditve le-te v rednem postopku. Predmetna kazenska zadeva se obravnava po določbah ZKP, ki urejajo skrajšani postopek. Vprašanje udeležbe na pritožbeni seji v skrajšanem postopku je urejeno v 445. členu ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Z drugimi besedami, v skrajšanem postopku predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njuna navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, morata stranki prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve, v kolikor se želita udeležiti pritožbene seje. Pri tem zakon nalaga strankama breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasnita, s čim bosta prispevali k razjasnitvi pravnih in dejanskih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi predlagatelja, bolj je sodišče zavezano, da stranki obvesti o seji.

5.Predloga za udeležbo na seji pritožbenega sodišča sta vsebinsko prazna, saj ne zagovornik obdolženke ne pooblaščenec zasebne tožilke v ničemer nista pojasnila zakaj bi udeležba strank na pritožbeni seji pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj obravnavane zadeve. Pritožbeno sodišče ni razpolagalo z argumenti predlagateljev, ki bi omogočali presojo o smotrnosti udeležbe strank na seji senata višjega sodišča. Ne predsednik senata ne senat ni spoznal, da bi bila navzočnost strank potrebna, zato pritožbeno sodišče nekonkretiziranima predlogoma za udeležbo na seji ni sledilo.

6. Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb zakona o kazenskem postopku

6.7. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obdolženki kršilo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, ko ob zaslišanju odvetnika E. E. na glavni obravnavi dne 21. 9. 2021 obrambi ni dovolilo vprašati odvetnika ali je bila obdolženka sploh njegova stranka. Eden izmed argumentov obrambe je namreč, da obdolženka ni bila nikoli stranka odvetnika E. E. in mu ni naročila niti plačala priprave obravnavanih dopisov.

7.8. Pritožbeno sodišče pritrjuje teoretično pravilnemu izhodišču zagovornika, da odvetnikov privilegij iz 236. člena ZKP ni absoluten. Odvetnik je namreč po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena Zakona o odvetništvu (Zodv) določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica in ne tudi okoliščina ali ima oziroma nima s svojo stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja.

8.9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presodilo drugače. V točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe je zapisalo, da se odvetniška tajnost »očitno razteza tudi na vprašanja o obstoju pooblastilnega razmerja med stranko in odvetnikom, na kar kaže ravno predmetna zadeva, v kateri bi lahko odvetnik že z odgovorom na vprašanje ali obstaja pooblastilno razmerje med njim in obdolženko, obdolženko močno obremenil v smeri storitve kaznivega dejanja.« Po presoji pritožbenega sodišča, v predmetni zadevi odgovor na vprašanje, ali je med odvetnikom in obdolženko obstajalo pooblastilno razmerje, ni bistven. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi drugih dokazov zaključilo o obstoju pooblastilnega razmerja in v zvezi s tem v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče in kar bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe. Zagovornik v pritožbi izpostavi, da je zaradi navedene kršitve ostalo odprto vprašanje ali je obdolžena sploh bila stranka odvetnika E. E., kar ne drži. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju napotka Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa VII Kp 44619/2016 z dne 3. 12. 2020, da odvetnikova dopisa zgolj povzemata trditve in ravnanja obdolženke, v točkah 18 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo na podlagi katerih dokazov šteje, da je pooblastilno razmerje med obdolženko in odvetnikom E. E. obstajalo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na to pooblastilno razmerje zanesljivo kaže vsebina samih dopisov, iz katere izhaja, da odvetnik E. E. piše po pooblastilu gospe A. A. oziroma v imenu in na račun zakoncev gospe A. A. in njenega soproga C. C. Tudi čustvena nota dopisov in dejstvo, da sta bila s časovnim razmikom poslana dva dopisa kaže na to, da je bila obdolženka neposredno prizadeta z zatrjevanim ravnanjem zasebne tožilke, kar pomeni, da je odvetniku sama posredovala dejstva, ki so napolnila vsebino obeh spornih pisanj. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bilo neživljenjsko, nerazumno in celo nemogoče, da bi odvetnik kar v dveh dopisih, poslanih različnim osebam z različnimi datumi neresnično zatrjeval obstoj pooblastilnega razmerja z obdolženko. Poleg tega je o obstoju pooblastilnega razmerja med obdolženko in odvetnikom E. E. izpovedala D. D. (obdolženkina hči). Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da je odvetnik dopisa napisal na podlagi ustnega naročila obdolženke, obljubljeno mu je bilo, da bo prejel tudi pisno pooblastilo, kar se ni zgodilo (kot je izpovedala D. D.). Ne glede na to, da pisnega pooblastila obdolženka ni želela podpisati, to nima nobenega vpliva in pravno relevantnega učinka za nazaj, kot pravilno zaključi prvostopenjsko sodišče.

9.10. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, ki je obstoj pooblastilnega razmerja zanikala. V dokaz je namreč predložila pisanje, ki ga je poslala odvetniku E. E. po tem, ko je s strani pooblaščenca zasebne tožilke prejela dopis, v katerem zasebna tožilka zahteva opravičilo. V dopisu odvetniku E. E. je obdolženka napisala, da odvetnik nima njenega pooblastila in da ne sme pisati česarkoli v njenem imenu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je pisanje antidatirano, saj je bilo poslano pred smrtjo C. C., v samem pisanju pa je obdolženka navedla, da je C. C. že pokojni.

10.11. Sodišče prve stopnje glede na pojasnjeno ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka s tem, ko obrambi ni dovolilo zastaviti vprašanja odvetniku E. E. glede obstoja pooblastilnega razmerja med slednjim in obdolženko. Prvo sodišče je namreč z drugimi dokazi nedvomno ugotovilo, da je to pooblastilno razmerje obstajalo. Svojo odločitev v tem delu je prepričljivo obrazložilo. Zato zatrjevana kršitev ni podana.

12. Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v notranjem nasprotju.

11.13. Pritožbene navedbe glede obstoja pooblastilnega razmerja med odvetnikom E. E. in C. C. (češ, da je bil C. C. slaboten in nezmožen dajati pooblastila) so brezpredmetne, kot pravilno navaja pooblaščenec zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo. V konkretni zadevi namreč ni bistven obstoj pooblastilnega razmerja med odvetnikom E. E. in pokojnim C. C. ampak obstoj pooblastilnega razmerja med odvetnikom E. E. in obdolženko. V okviru dokaznega postopka se utemeljeno ni raziskovalo ali je bil pokojni C. C. zmožen dajati pooblastila ali ne, saj to ni predmet obravnavane zasebne tožbe. Zato je tudi pritožbena navedba zagovornika, da slednji ni bil sposoben dajati pooblastila, njegova laična ocena, s katero ne more uspeti. Zagovornik neutemeljeno navaja tudi, da v kolikor je bil C. C. sposoben dajati pooblastila, to pomeni, da je vsebina dopisov resnična. Pri tem spregleda, da je obdolženka v zagovoru pojasnila, da so trditve iz dopisov neresnične, saj ji mož (pokojni C. C.) nikoli tega ni rekel.

12.14. Ne drži, da so si razlogi sodbe v notranjem nasprotju glede vprašanja kolikokrat je zasebna tožilka obiskala pokojnega brata v domu za upokojence v X. Drži, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je zasebna tožilka brata v X. obiskala večkrat in da je bila s tem okoljem tesno povezana, nato pa v točki 20 obrazložitve, da ga je obiskala samo dvakrat. Sodišče prve stopnje je logično in prepričljivo pojasnilo, da je bila zasebna tožilka zaradi večkratnega obiskovanja brata v X. s tem manjšim okoljem tesno povezana, pri čemer je v X. niso dobro poznali (saj je živela v Y.), zato je lahko vsebina dopisa, poslanega v Dom starejših občanov v X. povzročila zasebni tožilki pravno pomembno škodo časti in dobrega imena. Da je zasebna tožilka brata obiskala dvakrat, nikoli pa ob teh obiskih ni bila prisotna sestra F. F., je sodišče pojasnilo v točki 20 pri oceni obdolženkinega zagovora, ki se je tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka izkazal za neresničnega. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka podana, če so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Okoliščina kolikokrat je zasebna tožilka obiskala svojega brata v X. glede na opis kaznivega dejanja niti ni odločilno dejstvo v obravnavani zadevi, niti obrazložitev v tem delu ni v precejšnjem notranjem nasprotju. Obrazložitev je notranje skladna, saj je bistveno, da je zasebna tožilka brata obiskala v X. več kot enkrat, kot pravilno izpostavi tudi pooblaščenec zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo.

Glede pritožbenih navedb o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

13.15. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sestavo dopisov odvetniku E. E. ni naročila obdolženka ampak njena hči D. D. in zet G. G. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je dokazni postopek pokazal, da je dopisa sestavil odvetnik E. E. po navodilu in pooblastilu obdolženke, kot pojasnjeno zgoraj. Pritožnik se pri tem sklicuje na izpovedbi D. D. in G. G., ki pa ju je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno označilo za neverodostojni, saj sta se razlikovali v tem kdo je naročil dopisa, koliko dopisov je bilo naročenih in na kakšen način (osebno ali po telefonu). D. D. je na prvem zaslišanju potrdila, da se je obdolženka dogovorila za vsebino spornih dopisov s hčero in zetom, da se je seznanila z besedilom in strinjala s pošiljanjem dopisov, kasneje (po prejemu prošnje pooblaščenca zasebne tožilke) pa odvetniku E. E. ni želela podpisati pooblastila. Na drugem zaslišanju je izpovedovala drugače, in sicer da je sama naročila sestavo pisma odvetniku E. E. in da se ne spominja, da bi pismo nesla pokazat mami.

14.16. Ni res, da je odvetnik E. E. zanikal obstoj pooblastilnega razmerja z obdolženko s tem, ko je na glavni obravnavi povedal, da ga njegova stranka ni odvezala molčečnosti. Zagvornik svojo tezo podkrepi z dejstvom, da je obramba vztrajala pri zaslišanju odvetnika, zato je očitno, da je slednji imel v mislih G. G. oziroma D. D. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tej pritožbeni navedbi za golo sklepanje zagovornika s katerim slednji v luči vseh zgoraj navedenih dokazov, ki nedvomno potrjujejo obstoj pooblastilnega razmerja med obdolženko in odvetnikom E. E. in glede na dejstvo, da obstoj enega pooblastilnega razmerja ne izključuje obstoja drugih pooblastilnih razmerij, ne more uspeti.

Glede pritožbenih navedb o nepravilni uporabi kazenskega zakona

15.17. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da dejanje opisano v tenorju zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje, saj zapisane besede niso objektivno žaljive niti sposobne škodovati časti in dobremu imenu zasebne tožilke. Kot je višje sodišče že pojasnilo v sklepu VII Kp 44619/2016 z dne 3. 12. 2020, nanj pa se v tem delu korektno sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri opisanem dejanju ne gre zgolj za vrednostno nevtralne izjave, ampak za konkretizirane in resne trditve, ki v delu nakazujejo na nečastne in preračunljive motive zasebne tožilke za obiskovanje brata, katerih vsebina lahko vzbudi negativne odzive okolice, zgražanje, sklepe o zavržnosti takih ravnanj in nemoralnosti osebe, ki jih je izvršila, s čimer se lahko okrnita ugled in dobro ime posameznika, torej zasebne tožilke v očeh javnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni in prepričljivo argumentirani presoji prvostopenjskega sodišča, ki je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe svoje stališče o objektivni žaljivosti inkriminiranega besedila dodatno oprlo na dejstvo, da je bil eden izmed dopisov poslan v Dom starejših občanov v X., kjer je zasebna tožilka obiskovala brata, pri čemer je sama živela v Y. Življensko logično je, da ji je dopis poslan v X. povzročil pravno pomembno škodo časti in dobrega imena, saj v X. zasebne tožilke niso dobro poznali, kar pomeni, da so si tisti, ki so dopis prebrali, lahko o njej ustvarili mnenje pretežno na podlagi vsebine dopisa, poslanega preko odvetnika E. E. Drži tudi, da lahko v slovenski družbi označba osebe kot »koristolovke«, ki pritiska na ostarelega brata zaradi pridobitve materialne koristi, povzroči zgražanje.

16.18. Zagovornik ocenjuje, da je odvetnik E. E. napisal obravnavana dopisa (pritožnik sicer vztraja, da dokazni postopek ni pokazal, da bi obdolženka odvetniku naročila sestavo dopisa) skladno s pravili odvetniške stroke, s tonom, primernim siceršnjim odnosom obdolženke in njene ožje družine z zasebno tožilko, pri čemer vsebina dopisov ne odstopa od siceršnjih dopisov, ki jih v tej fazi postopka pišejo odvetniki. Navaja, da je odvetnik E. E. poskušal zaščititi interese družine pred nedopustnimi vplivi zasebne tožilke na C. C., v enakem smislu kot to počnejo odvetniki v pravdnih postopkih, ko uporabljajo ostro besedišče za varovanje pravic in interesov svojih strank. Dopis z blažjo vsebino po oceni zagovornika upoštevajoč način komuniciranja v družini, ne bi mogel doseči željenega učinka. Sklicuje se na pravico do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS in 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah ter na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice Čeferin proti Sloveniji.

17.19. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je obdolženka naročila sestavo dopisov odvetniku E. E., kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in tehtno obrazložilo. Odvetnikova dopisa tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj povzemata trditve in ravnanja obdolženke, pri čemer vsebina dopisov presega meje »ostrega besedišča«, ki ga odvetniki vselej uporabljajo pri varovanju pravic svojih strank, kot pojasnjeno zgoraj.

20. Pritožnikovo sklicevanje na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Čeferin proti Sloveniji

Glede pritožbenih navedb o nepravilni uporabi kazenskega zakona

ni na mestu, saj zadevi nista primerljivi ne po dejanskem stanju ne po pravni problematiki. V izpostavljeni zadevi ESČP je pritožnik deloval kot zagovornik obtoženega kaznivega dejanja umora. Z denarno kaznijo je bil zagovornik kaznovan, ker je v dveh ločenih fazah postopka tako ustno kot v pisnih vlogah kritiziral izvedenca in državnega tožilca. ESČP je odločilo, da je bila zagovorniku kršena pravica do svobode izražanja po 10. členu EKČP, ker je bil kaznovan zaradi žalitve sodišča, ki naj bi se zgodila s kritiko dela tožilstva in izvedenca. ESČP je zapisalo, da izrečene kazni predstavljajo poseg v pritožnikovo svobodo izražanja, ki pa je bil predpisan z zakonom (prvi odstavek 78. člena ZKP) in je zasledoval legitimen cilj - vzdrževanje avtoritete sodišča ter zaščita ugleda in pravic ostalih udeležencev v postopku. Glede nadaljnjega vprašanja, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi, pa je ESČP ugotovilo, da domača sodišča niso ponudila dovolj pravno pomembnih in vsebinsko zadostnih razlogov, da bi opravičila izrečeno omejitev pritožnikove svobode izražanja in s tem niso uspela najti ustreznega ravnovesja med potrebo po zaščiti avtoritete sodišča ter po varovanju ugleda udeležencev v postopku na eni strani in pritožnikovo svobodo izražanja na drugi strani.

Glede pritožbene navedbe, da obdolženka ne more odgovarjati za pisanja njenega odvetnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v predmetni zadevi bistvena konkretna zatrjevana vsebina domnevnega ravnanja obdolženke, ki izhaja iz trditev, ki jih odvetnikova dopisa zgolj povzemata. Povedano drugače, obdolženka je odvetniku sama posredovala neresnična dejstva, iz katerih izhaja, da je zasebna tožilka nemoralna oseba, zato je ne more ekskulpirati dejstvo, da je dopisa napisal njen odvetnik.

Zagovornik ne more uspeti niti z navedbo, da vsebina obeh dopisov ne odstopa od siceršnjega komuniciranja med zasebno tožilko in obdolženko, kar zagovornik izkazuje z dopisom zasebne tožilke naslovljenim svojemu bratu in obdolženki iz leta 1986, v katerem jima je očitala »nesramno izsiljevanje, predvideno izkoriščanje, hinavščino, pokvarjenost, požrešnost in hudobijo« in z izpovedbo zasebne tožilke na glavni obravnavi v tem postopku, ko je obdolženko označila za »gospo, če ji lahko tako reče«, izpovedala je tudi, da se je obdolženke brat »bal in je verjetno nanj vplivala« ter da je »brat bil pošten, česar za njo ne more trditi«. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da raven pravnega varstva posamezne osebe ni odvisna od tega kakšne besede v komunikaciji uporablja sam, temveč od tega kakšno pravno varstvo uveljavlja. Obdolženka pravnega varstva v zvezi z izrečenimi besedami ni uveljavjala, kar ne more vplivati na pravice zasebne tožilke v konkretni zadevi. Tudi po presoji sodišča druge stopnje način komunikacije zasebne tožilke do obdolženke na glavni obravnavi kaže predvsem na to, da jo je vsebina inkriminiranih dopisov prizadela, pri čemer dopis zasebne tožilke iz leta 1986, iz katerega niti ni razvidna komunikacija obdolženke do zasebne tožilke, že zaradi časovne oddaljenosti zapisa ne more biti relevanten pri presoji izpolnjenosti zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja, storjenega v letu 2016.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo kazenski zakon s tem, ko ni uporabilo četrtega odstavka 160. člena KZ-1. Po tem členu se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen KZ-1) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1), če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Pri tem se sklicuje na zagovor obdolženke in izpovedbe prič G. G. in D. D. in vztraja, da je dokazni postopek pokazal, da se je pokojni C. C. res pritoževal nad obiski svoje sestre. Kot pojasnjeno zgoraj, zagovornik zanemari del zagovora obdolženke v katerem je pojasnila, da ji pokojni C. C. nikoli ni rekel, da ga zasebna tožilka obiskuje z namenom, da ga sili, naj svoje premoženje prepiše nanjo ali da se preseli v Dom upokojencev v Y., pri čemer višje sodišče pritrjuje pravilni presoji prvostopenjskega sodišča, da sta priči G. G. in D. D. izpovedovali neprepričljivo in neverodostojno, saj sta prilagajali vsebino svoje izpovedbe fazi kazenskega postopka, medtem ko je zasebna tožilka pa je ves čas izpovedovala enako.

Glede odločbe o kazenski sankciji

Zagovornik se izrecno ne pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar pritožba, podana v korist obdolženke iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu določila 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. V tem delu je pritožba utemeljena, saj so podani vsi pogoji za izrek sodnega opomina.

Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka (prvi odstavek 68. člena KZ-1). Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil (četrti odstavek 68. člena KZ-1). Za izrek sodnega opomina sta torej določena dva pogoja. S prvim (formalnim pogojem) se zahteva, da je kaznivo dejanje že po samem zakonu lahko glede na predpisano kazen. V konkretni zadevi je prvi pogoj izpolnjen, saj je za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do treh mesecev. Z drugim pogojem pa se dodatno zahteva, da je bilo konkretno storilčevo ravnanje glede na okoliščine še posebno lahko. Višje sodišče je upoštevalo, da obdolženka še ni bila obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja, da je od dejanja minilo že več kot pet let in da je šlo pri dejanju za enkraten dogodek. Upoštevalo je tudi način storitve kaznivega dejanja. Obdolženka je inkriminirana dopisa poslala preko svojega odvetnika, pri čemer je iz dokaznega postopka razvidno, da so bili odnosi v družini skrhani že vsaj od osemdesetih let prejšnjega tisočletja. Navedeno obdolženke ne ekskulpira, vendar pa gre za okoliščine, ki po presoji višjega sodišča dajejo storjenemu dejanju majhno težo. Poleg tega je obdolženka upokojena vdova, stara 81 let, prejema 500,00 EUR pokojnine, storjeno kaznivo dejanje pa je izolirano in časovno že zelo oddaljeno. Pozitivna prognoza pri obdolženki je zaradi vseh navedenih okoliščin še zanesljivejša kot se zahteva pri izreku pogojne obsodbe, zato je sodišče druge stopnje obdolženki izreklo sodni opomin. Po presoji višjega sodišča bo v obravnavani zadevi z izrekom te najblažje kazenske sankcije dosežen učinek, ki se zasleduje s kaznovanjem storilcev kaznivih dejanj, zlasti zavedanje obdolženke o nedopustnosti svojega ravnanja.

Sklepno

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v konkretni zadevi izrek sodnega opomina mogoč, upravičen in smotrn, zato je pod točko I izreka zagovornikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženki izreklo sodni opomin. Pritožba v preostalem delu ni utemeljena, višje sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo takih kršitev iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, zato je pod točko II izreka v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o stroških kazenskega postopka.

Izrek o stroških pritožbenega sodišča je odpadel, ker je bila izpodbijana sodba spremenjena v korist obdolženke (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 78, 78/1, 236, 445 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 68, 68/1, 68/4, 160, 160/1, 160/4 Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 6, 6/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-3

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.