Jedro

V Republiki Sloveniji poslovanje z menico ureja Zakon o menici. Poleg ZM urejajo menično poslovanje tudi drugi predpisi, pri čemer zlasti prihajajo v poštev določila Obligacijskega zakonika, ki na splošno ureja poslovanje z vrednostnimi papirji. Pri tem pa določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo vrednostne papirje, prihajajo v poštev le, če ZM ne določa drugače. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju torej ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, to je določil ZM, in ugotavljalo zanje relevantnih dejstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 3.4.2008 s sedaj izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi, opr. št. In 03/00405 z dne 29.1.2004, v celoti v veljavi v 1. in 3. točki, tako da je tožena stranka S. (A.) J., S. ..., Š., dolžna plačati tožeči stranki P. b. S. d.d., M., glavnico v znesku 163.078,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 do plačila in izvršilne stroške v znesku 1.601,40 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila. Nadalje je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.444,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti razveljavi, zavrne tožbeni zahtevek in tožečo stranko obveže na plačilo celotnih stroškov, podredno pa, da zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo ugovora tožene stranke (podanega dne 17.1.2008), da je menica neveljavno izpolnjena, ker ni izpolnjena na znesek iz kreditne pogodbe, za kar je bila dana menična izjava. Tožeča stranka je namreč menico izpolnila na višji znesek, kot datum zapadlosti pa je navedla drug datum kot izhaja iz kreditne pogodbe in smiselno tudi iz menične izjave (morala bi biti kvečjemu izpolnjena na znesek 20.000.000,00 SIT z dospelostjo 10.6.1999). Nadalje trdi, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi pri toženi stranki za subsidiarno poroštvo. Poroštvena oziroma menična izjava tožeče stranke je nepogojna, dana skupaj z izjavo glavnega tožnika, in gre tako za solidarno poroštvo z valuto izpolnitve z dnem 10.6.1999 kot velja za glavnega dolžnika. Po prepričanju tožene stranke je terjatev tožeče stranke zastarala, saj jo je pričela uveljavljati šele štiri leta in pol po zapadlosti in leto in pol po zastaranju. Navedenega pa se tožeča stranka nedvoumno tudi zaveda, zaradi česar je menico glede dospelosti izpolnila na kasnejši datum. Četudi bi bila izpolnitev menice na dan 23.12.2003 utemeljena, pa je v njej navedeni vtoževani znesek nepreizkušen, saj si je tožeča stranka zaračunala še zamudne obresti. Glede navedenega je tožena stranka predlagala postavitev sodnega izvedenca, česar pa sodišče ni storilo in je dosojeni znesek sporen tudi po višini (ne le po temelju). Tožena stranka še navaja, da sodišče ni imelo interesa natančno ugotoviti dejansko stanje, saj ni zaslišalo pravilno predlagane tožene stranke. Navaja, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, ji nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožeča stranka in firma E. d.o.o. dne 9.3.1999 sklenili kreditno pogodbo za znesek 20.000.000,00 SIT ter da se je po navedeni pogodbi kreditojemalec zavezal predložiti v zavarovanje celotnega dolga dve bianco menici podpisani s strani kreditojemalca s podpisano menično izjavo in poroštvom tožene stranke. Z menično izjavo in pooblastilom za izpolnitev menice z dne 9.3.1999 sta kreditojemalec in tožena stranka izjavila, da pooblaščata tožečo stranko, da lahko bianco menici, ki sta ji bili izročeni v zavarovanje kredita, tudi brez prejšnjega obvestila izpolni v vseh neizpolnjenih delih za znesek zapadlih terjatev do dolžnika, poleg navedenega pa sta se odrekla vsem ugovorom proti tako izpolnjenima menicama in sta se zavezala plačati menico ob dospetju. Dne 2.10.2000 je bil vložen izvršilni predlog zoper dolžnika E. d.o.o., na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi opr. št. In 2000/00123 z dne 20.10.2000. Sodišče pa je nato s sklepom predlog za izvršbo zavrglo, ker je bil nad dolžnikom s pravnomočnim sklepom opr. št. St 69/2000 z dne 2.10.2003 končan stečajni postopek in je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra (tožeča stranka je v stečajnem postopku priglasila svojo terjatev, vendar ni bila poplačana). Dne 30.12.2003 je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – menice (za glavnico 39.080.122,90 SIT in zakonske zamudne obresti od glavnice od 24.12.2003 dalje do plačila in odmerjene izvršilne stroške) zoper toženo stranko (poroka). Okrajno sodišče v Celju je nato dne 29.1.2004 izdalo sklep o izvršbi opr. št. In 03/0405, zoper katerega je dolžnik (tožena stranka) vložil ugovor. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom opr. št. 0001 In 2003/00405 z dne 2.3.2004, razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. točka izreka) in odločilo, da se postopek nadaljuje pred Okrožnim sodiščem v Celju.

Sodišče prve stopnje je dne 3.4.2008 v tej zadevi odločilo, da ostane sklep o izvršbi, opr. št. In 03/00405 z dne 29.1.2004, v celoti v veljavi v 1. in 3. točki. Glede na to, da se spor nanaša na izpolnitev obveznosti iz leta 1999, je kot materialno podlago vzelo Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Ugovor tožene stranke glede zastaranja terjatve je štelo za neutemeljen, ker je tožeča stranka glede na določilo 1019. člena ZOR zahtevek vložila pravočasno (tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo v zakonskem roku, to je dne 2.10.2000, s čimer je prišlo do pretrganja zastaranja, ko je prišlo do uvedbe stečajnega postopka zoper dolžnika je priglasila svojo terjatev v stečajnem postopku, vendar do poplačila ni prišlo, nato je dne 30.12.2003 vložila izvršilni predlog zoper tožečo stranko kot poroka). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka pravilno najprej poskušala izterjati dolg od glavnega dolžnika, kreditojemalca firme E., nato pa od poroka – toženca, odločitev pa je oprlo na določilo 1004. člena ZOR. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo navedb tožene stranke, da menica ni veljavna, da je bila izpolnjena ob vložitvi izvršilnega postopka zoper dolžnika E. ter da menična izjava ni pravilna. Navedeno je obrazložilo z navedbo, da je menično izjavo podpisala tožena stranka kot porok, kot porok je podpisana tudi na menici, to pa je bil pogoj, da je tožeča stranka odobrila kredit. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno napačni.

V Republiki Sloveniji poslovanje z menico ureja Zakon o menici (Ur. List FLRJ, št. 104/1946 s sprem., v nadaljevanju: ZM). Poleg ZM urejajo menično poslovanje tudi drugi predpisi, pri čemer zlasti prihajajo v poštev določila Obligacijskega zakonika (prej Zakona o obligacijskih razmerjih), ki na splošno ureja poslovanje z vrednostnimi papirji. Pri tem pa določila Obligacijskega zakonika (oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih), ki urejajo vrednostne papirje, prihajajo v poštev le, če ZM ne določa drugače. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju torej ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, to je določil ZM in ugotavljalo zanje relevantnih dejstev.

ZM ureja dve vrsti menice, to sta trasirana (členi od 1 do 107) in lastna menica (členi 107 do 110). Čeprav je upnik (tožeča stranka) predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine - menice in predlogu priložil originalno menico (ter je v skladu s četrtim odstavkom 61. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju, v postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice, dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu), pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem ali gre v konkretnem primeru za trasirano ali lastno menico in posledično tudi ne, ali so bila upoštevana posebna in stroga menična pravila, ki izhajajo iz ZM. Neupoštevanje menične strogosti, ki zaokroža vse predpise meničnega prava, pomeni namreč izgubo meničnih pravic. Trasirana menica obsega: 1. označbo, da je menica, napisano v samem besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena, 2. nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja, 3. ime tistega, ki naj plača (trasat), 4. navedbo dospelosti, 5. kraj, kjer je treba plačati, 6. ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati (remitent), 7. navedbo dneva in kraja izdaje menice in 8. podpis tistega, ki je izdal menico (trasant). Listina, v kateri ne bi bilo katere koli izmed naštetih sestavin, se ne šteje za trasirano menico. Od tega so izvzeti primeri našteti v 2. členu ZM. Trasirana menica, je torej menica, v kateri trasant kot izdajatelj, praviloma kot dolžnik, daje nalog tretji osebi, trasatu kot zavezancu, naj remitentu kot upravičencu (upniku) izplača določeno vsoto denarja na določen dan, ki ga določi remitent (upnik). Lastna menica pa je posebna vrsta menice, s katero se izdajatelj zaveže plačati menično vsoto. To pomeni, da v nasprotju s trasirano menico, pri kateri postane z akceptom trasat glavni dolžnik, pri lastni menici ostaja glavni dolžnik izdajatelj. Menična zaveza pri lastni menici nastane šele z njeno izdajo, pri izdaji pa mora biti nedvoumno navedeno, da gre za lastno menico. Lastna menica tako obsega: 1. označbo, da je menica, napisano v samem besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena, 2. nepogojno obljubo, da se bo plačala določena vsota denraja, 3. navedbo dospelosti, 4. kraj, kjer je treba plačati, 5. ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati, 6. navedba dneva in kraja, kjer je lastna menica izdana in 7. podpis tistega, ki izdaja menico (izdajatelj). Tudi v tem primeru listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed naštetih sestavin, ne velja za lastno menico, razen v primerih, ki so določeni v 108. členu ZM. Medtem ko se za trasirano menico izdajajo menični obrazci, se za lastno menico ne izdajajo uradno. V primeru torej, da se obrazec trasirane menice uporablja za lastno menico, se tudi besedilo „plačajte za to“ spremeni v besedilo „plačam“ oziroma podobno, saj gre pri lastni menici za obljubo plačila in ne za nalog kot pri trasirani menici (v teoriji je zastopano stališče, da so menice, pri katerih ni navedene obljube, temveč nalog za plačilo, nične, kar izhaja iz strogosti meničnega prava). Bianco menica pa je menica, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavnih delov in za samo izdajo trasant pooblašča prevzemnika menice, da jo izpolni. Pravna podlaga za izpolnitev bianco menice je torej pooblastilo za izpolnitev menice. Vsebina pooblastila za izpolnitev menice je civilno obligacijsko razmerje, s katerim daje pooblastitelj (izdajatelj) pridobitelju pooblastilo, da izpolni menični blanket in zaveže izdajatelja menice (tako tudi II Ips 32/2003). S tem, ko imetnik menice dobi pooblastilo, da izpolni menico, pridobi tudi pravico do izpolnitve menice. V praksi pa velja pravilo, da mora upnik v primeru, ko ni izrecnega dogovora med njim in dolžnikom, bianco menico izpolniti skladno s pogoji in roki odplačil iz temeljnega posla.

V 16. členu ZM je določen obseg dovoljenih ugovorov oseb, od katerih se zahteva izpolnitev zaveze iz izdane menice. Iz navedene določbe izhaja, da je menična zaveza abstraktna, vendar pa to velja le za regresne menične zavezance iz menice. Le slednji načeloma ne morejo uveljavljati ugovorov iz temeljnega pogodbenega razmerja (prvi odstavek), niti ne morejo uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pooblastilo za izpolnitev bianco menice (drugi odstavek). Navedeno pa ne velja za glavnega meničnega zavezanca v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika. Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo. V drugem odstavku 16. člena ZM pa je določeno, če se menica, ki je bila ob času izdaje nepopolna, pozneje izpolni v nasprotju s sklenjenim sporazumom, se kršitev tega sporazuma ne more ugovarjati imetniku menice, razen če je ni pridobil nepošteno ali če je ni takrat, ko jo je pridobil, ravnal z veliko malomarnostjo. Lastna menica pa je podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni prvič indosirana, navedeno pa ima za posledico, da menični zavezanec v tem primeru (to je dokler ni indosirana) na razpolago vse ugovore, enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 33/2005).

Sodišče prve stopnje je nadalje odločitev glede poroštva in toženčevega ugovora zastaranja oprlo na določila ZOR in ne ZM. Vendar tudi glede navedenega ZM v členih od 29 do vključno 31 ureja menično poroštvo ali aval, v XII. poglavju (78. člen do 84. člen) pa zastaranje meničnopravnih zahtevkov in se torej ne morejo uporabljati določila ZOR. Plačilo menice se da zavarovati za vso menično vsoto ali za določen njen del z avalom (meničnim poroštvom). To zavarovanje lahko da tretja oseba, pa tudi oseba, ki je menico podpisala (29. člen ZM). Aval se daje na menici ali na alonži, podpiše ga avalist. Aval se izraža z besedama „per aval“, „kot porok“ ali s katerim drugim izrazom, ki pomeni isto. Za aval zadostuje podpis na licu menice, razen če ne gre za trasatov ali trasantov podpis. Iz avala mora biti razvidno, za koga je dan. Če to ni razvidno, velja, da je dan za trasanta. (30. člen ZM). Menično poroštvo res ustvarja abstraktno in samostojno obveznost, vendar je avalist odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok. Njegova zaveza velja tudi, če je zaveza, za katero je porok, nična iz katerega koli drugega razloga razen zaradi formalne pomanjkljivosti. Če plača menico, pridobi avalist pravice iz menice zoper tistega, za katerega je bil porok, kakor tudi zoper tiste, ki so temu po menici odgovorni (31. člen ZM). Glede zastaranja pa je v 78. členu ZM določeno, da vsi menično-pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez 3 leta od dospelosti, menično-pravni zahtevki imetnika menice zoper indosante in zoper trasanta zastarajo čez leto dni od dne pravočasno napravljenega protesta, če pa je na menici odredba „brez stroškov“, od dospelosti, meničnopravni zahtevki indosantov drugih zoper druge in zoper trasanta zastarajo čez 6 mesecev od dne, ko je indosant menico izkupil, ali od dne, ko se je uvedel zoper njega postopek pri sodišču. Zaradi takšnega napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje je ostalo dejansko stanje glede bistvenih okoliščin spornega razmerja nepojasnjeno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni raziskalo okoliščin o tem, ali so bila upoštevana menična načela oziroma ali je bila predložena listina izpolnjena v skladu z določili ZM, torej ali gre za veljavno (trasirano ali lastno) menico, ali je terjatev tožeče stranke (napram toženi stranki) zastarala, moralo pa se bo ukvarjati tudi z (meničnim) poroštvom ter ugovorom, da je menica neveljavna oziroma izpolnjena v nasprotju s kreditno pogodbo ter višino terjatve.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).