Jedro

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, temveč 52. člen ZSPJS določa, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Bistvo obravnavanega kolektivnega spora ni nezakonitost oziroma neustavnost določbe 35. člena KPJS, ki ne določa dodatka za stalnost, temveč nestrinjanje predlagatelja s tem, da je prvi odstavek 52. člena ZSPJS posegel v določbe področnih zakonov, ki so pred uveljavitvijo novega plačnega sistema določali višino dodatka za stalnost ter nestrinjanje z njegovo višino, določeno v drugem odstavku 52. člena ZSPJS.

Ker predlagatelj po vsebini ne izpodbija kolektivne pogodbe, ne gre za kolektivni spor, tudi če je sicer formalno zahtevek iz predloga oblikovan tako, da predlagatelj z njim izpodbija zakonitost določbe kolektivne pogodbe. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavreči skladno z 18. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, razveljavijo se točke I, II in III izreka sodbe sodišča prve stopnje in se predlog zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi točka IV izreka odločbe sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek iz predloga, (1) da je v delu, ki določa dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili, 35. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08 in nasl.; KPJS) v neskladju z Ustavo RS in nezakonit; (2) da se v delu, ki določa dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili 35. člen KPJS odpravi, (3) da je nasprotna udeleženka dolžna članom predlagatelja in članom sindikatov, združenih v predlagatelja, javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili priznati dodatek za stalnost, skladno z določbami področnih predpisov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili in jim od 27. 10. 2010 do izvršljivosti sodbe obračunati za vsak mesec razliko od dodatkov za stalnost (med dodatkom v višini 0,33 % in dodatkom v višini, določeni s področnimi zakoni), zanje odvesti davke in prispevke od teh razlik v dodatku za stalnost ter vsem navedenim članom izplačati ustrezne neto mesečne zneske dodatka za stalnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska dodatka za stalnost, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo in (4) da je nasprotna udeleženka dolžna upravičenim članom predlagatelja in članom sindikata, združenih v predlagatelja, tudi v bodoče pri plačah obračunavati dodatek za stalnost v višini, določeni s področnimi zakoni, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo podredni zahtevek, da je 35. člen KPJS v delu, ki določa dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom, ničen (točka II izreka) kot tudi drugi podredni zahtevek za ugotovitev, da je (1) v delu, ki določa dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom 35. člen KPJS v neskladju z 98f. členom ZObr, 86. členom ZPol, 106d. členom ZVNDN, 40. členom ZSOVA in z Ustavo RS; (2) da se odpravi 35. člena KPJS v delu, ki določa dodatek za stalnost, zavrnejeni pa sta bila tudi 3. in 4. točka drugega podrednega zahtevka, v katerih je predlagatelj zahteval enako kot v točkah 3 in 4 primarnega zahtevka, torej izplačilo razlik za nazaj ter v bodoče plačevanje višjega dodatka za stalnost, kot naj bi bil določen s področnimi zakoni (točka III izreka). Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka, nasprotnemu udeležencu pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.511,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil predlagatelj zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku iz predloga ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 7. točki sodbe povzelo in priznalo, da področni zakoni (Zakon o finančni upravi, Zakon o obrambi, Zakon o policiji in Zakon o organiziranosti in delu v policiji, Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, Zakon o slovenski obveščevalno varnostni agenciji, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij) določajo dodatek za stalnost v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, in je višji od dodatka, določenega v 35. členu KPJS (0,33 % od osnovne plače). Ne strinja pa se s stališčem sodišča prve stopnje, da določbe področnih zakonov v zvezi z dodatkom za stalnost po 1. 8. 2008 niso ostale v veljavi. Določbe področnih zakonov, ki se nanašajo na dodatek za stalnost, še zmeraj veljajo. V kolikor bi namreč zakonodajalec želel, da se te določbe ne uporabljajo več, bi jih moral izrecno razveljaviti, kot je običajna praksa pri sprejemanju novih določil oziroma zakonov. V konkretnem primeru ni bilo tako in so določbe v (področnih) zakonih ostale v celoti v veljavi, ne pa zgolj glede pogojev za priznavanje dodatka za stalnost. V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-244/08 z dne 21. 1. 2010 pa pritožba meni, da je Ustavno sodišče RS v tej odločbi zavzelo stališče, da ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih pogodb. Zato je predlagatelj tudi sprožil kolektivni delovni spor. Nadalje navaja, da je Vlada RS ob podpisu KPJS vedela, da se s kolektivno pogodbo, ki jo je podpisala 5. 6. 2008, znižuje dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili in je v skladu z nezakonito določeno višino kasneje tudi izplačevala dodatek za stalnost. Podpis KPJS ni temeljil na zakonu ali na zakonskem predpisu, saj v ZKolP ni bilo podlage za podpis KPJS, ker se je s podpisom KPJS znižal dodatek za stalnost (ki je sicer določen v zakonu). Podpis KPJS je bil torej neustaven, saj je bilo dejanje državnega organa v nasprotju s četrtim odstavkom 153. člena Ustave RS. Ta določa, da morajo biti splošni akti, torej tudi KPJS, v skladu z ustavo in zakoni. V sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1612/2008 z dne 14. 10. 2009 in opr. št. Pdp 247/2009 z dne 13. 10. 2009 je bil v individualnih primerih predmet odločanja priznavanje delovne dobe, dosežene v JLA in ne sama višina dodatka za stalnost. Enako v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 345/2014 z dne 11. 9. 2014 sodišče ni odločalo o zakonitosti same višine dodatka za stalnost za posamezno leto po uvedbi novega enotnega plačnega sistema s 1. 8. 2008, zato meni, da sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene odločitve za obravnavani spor ni relevantno.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po členu 6/c Zakona o delovnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. V primeru takšnega kolektivnega delovnega spora mora, glede na 53. člen ZDSS-1, predlog vsebovati ugotovitev veljavnosti ali neveljavnosti kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnosti med kolektivnimi pogodbami ali neskladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlagatelj zahteval ugotovitev nezakonitosti in neustavnosti 35. člena KPJS.

7. KPJS v 35. členu določa: "Javnemu uslužbencu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe". To pomeni, da KPJS ne določa višine dodatka za stalnost. Višino dodatka namreč določa Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002 in nasl.; ZSPJS). Po določbi prvega odstavka 52. člena ZSPJS so z dnem uveljavitve tega zakona prenehale veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Po določbi drugega odstavka 52. člena ZSPJS pa ne glede na določbo prejšnjega odstavka znaša dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili, pod pogoji, določenimi v področnih zakonih, po začetku izplačila plač, po tem zakonu, enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. ZSPJS je torej razveljavil vse določbe področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost in sicer 98.f člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), 86. člen Zakona o policiji (ZPol; Ur. l. RS, št. 49/1998 in nasl.), 40. člen Zakona o slovenski obveščevalno varnostni agenciji (ZSOVA; Ur. l. RS, št. 23/1999 in nasl.), 221. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS; Ur. l. RS, št. 22/2000 in nasl.) in 106. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/1994). Skladno z drugim odstavkom 25. člena ZSPJS pa se višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

8. KPJS torej ne določa višine dodatka za stalnost, temveč 52. člen ZSPJS določa, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Bistvo obravnavanega kolektivnega spora torej ni nezakonitost oziroma neustavnost določbe 35. člena KPJS, ki sploh ne določa dodatka za stalnost, temveč nestrinjanje predlagatelja s tem, da je prvi odstavek 52. člena ZSPJS posegel v določbe področnih zakonov, ki so pred uveljavitvijo novega plačnega sistema določali višino dodatka za stalnost ter nestrinjanje z njegovo višino, določeno v drugem odstavku 52. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je podalo jasno stališče, ki je pravilno, in sicer, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju tako, da je razveljavil tiste določbe, ki določajo plačo, s tem pa tudi višino dodatka za stalnost. Predlagatelj protispisno navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da področni zakoni, ki urejajo dodatek za stalnost, še veljajo. Veljajo le v delu, v katerem določajo pogoje za priznanje dodatka, ne pa tudi višine. Višina je, po uveljavitvi KPJS, enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Zato predlagatelj dejansko v tem sporu po vsebini ne izpodbija določbe kolektivne pogodbe, temveč prvi in drugi odstavek 52. člena KPJS, za katere sicer zmotno meni, da zakonodajalec ne more poseči v druge zakone tako, kot je posegel, in da bi moral razveljaviti vse področne zakone posebej. Zakonodajna tehnika oziroma način, kot ga je določil zakonodajalec ob uveljaviti novega plačnega sistema, je ustaven in zakonit. Bistveno je, da v našem pravnem sistemu zakon ne more določiti zgolj lastnega upravičenja za urejanje določenih pravic in obveznosti in s tem izključiti možnost urejanja istih vprašanj z drugim zakonom (prim. stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu VIII Ips 84/2013 z dne 25. 5. 2015).

9. Ker predlagatelj po vsebini ne izpodbija kolektivne pogodbe, zato ne gre za kolektivni spor, tudi če je sicer formalno zahtevek iz predloga oblikovan tako, da predlagatelj z njim izpodbija zakonitost določbe kolektivne pogodbe. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavreči skladno z 18. členom ZPP. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je o zahtevku predlagatelja meritorno odločilo in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, razveljavilo I., II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in predlog predlagatelja v tem delu zavrglo.

10. Pritožbeno sodišče ni poseglo le v odločitev o stroških v točki IV izreka, ki so zaradi neuspeha predlagatelja sicer pravilno odmerjeni, vendar iz drugega razloga. Predlagatelj sam krije svoje stroške postopka oziroma jih je v dosojeni višini dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu, v skladu s 154. členom ZPP, saj ni bilo podanih pogojev za sodno varstvo, ne pa iz razloga, da je predlog vsebinsko neutemeljen. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev o prvostopenjskih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

11. Predlagatelj je s pritožbo sicer delno uspel, vendar to ne vpliva na njegov uspeh v postopku, saj je bila tožba zavržena iz razloga, kot je zgoraj naveden. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).