Jedro

Za dokaze, ki so pridobljeni ob hišni preiskavi v predkazenskem postopku na podlagi neobrazložene odredbe, velja zaradi kršitve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave ekskluzijska sankcija iz drugega odstavka 18. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo oprostilo obtožbe: - obtoženega A. A. kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in v zvezi s členom 25 KZ (točka I izreka) in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (točka III izreka), - obtoženega B. B. kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in v zvezi s členom 25 KZ (točka I izreka), - obtoženega C. C. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in v zvezi s členoma 27 in 25 KZ (točka II izreka), kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (točka III izreka); - obtoženega D. D. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členoma 27 in 25 KZ (točka II izreka) in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (točka III izreka), - obdolženo pravno osebo E., d.d., kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in v zvezi s členom 27 KZ in to v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ in to v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 4. člena ZOPOKD (točka IV izreka); - obdolženo pravno osebo F. d.o.o., kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ in to v zvezi s 3. točko prvega odstavka 4. člena ZOPOKD (točka V izreka).

2. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče I. stopnje oškodovanko G. … s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

3. Po prvem odstavku 96. člena ZKP in v zvezi s 35. členom, prvim odstavkom 36. člena in 42. členom ZOPOKD obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in zastopnikov obdolženih pravnih oseb ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obtožencev in pravne osebe E., d.d., proračun.

4. Zoper sodbo je vložil pritožbo državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP. Pritožnik je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni obravnavi obtožence spozna za krive, obdolženi pravni osebi pa za odgovorni kaznivih dejanj po obtožbi in da se jim izrečejo predlagane kazenskega sankcije. Nadalje, da se obtožencem in obdolženima pravnima osebama odvzame premoženjska korist v znesku 551.213,62 EUR ter da so obtoženci in obdolženi pravni osebi dolžni plačati stroške kazenskega postopka.

5. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obtoženih A. A., B. B., C. C. ter zastopnik obdolžene pravne osebe F. d.o.o. Predlagajo, da se pritožba državnega tožilca kot neutemeljena zavrne in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

6. Pritožba ni utemeljena.

Uvodna pojasnila:

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: US) je v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 43/2016 z dne 20. 6. 2016) navedlo: - odreditev in posledična izvedba hišne preiskave pomeni odločitev o posegu v posameznikovo pravico do prostorske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave; - v obrazložitvi odredbe o hišni preiskavi morajo biti obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek; - sodnik mora razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni; - obrazložitev sodne odredbe je namenjena temu, da se lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in s tem omogoči naknadna kontrola, tudi z vidika pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave; - zahteve po predhodni obrazloženi sodni odločbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom v izrecnem nasprotju z zakonsko predvidenim postopkom.

8. S to odločbo je US razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013 v točki II izreka, sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 10713/2010 z dne 19. 12. 2012 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012 glede kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 9. Predmet odločanja o ustavni pritožbi je bilo vprašanje, ali je bila odredba za hišno preiskavo, ki jo je izdal preiskovalni sodnik v pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper ustavnega pritožnika ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve odločbe US je razvidno, da je US presojalo odredbo o hišni preiskavi z vidika zahtev iz 22. in 36. člena Ustave. Sklepno je ugotovilo, da pomanjkljivosti obrazložitve v odredbi za hišno preiskavo ni mogoče odpraviti z naknadno (instančno) presojo, ki jo opravijo sodišča potem, ko je bila hišna preiskava že izvedena (24. točka obrazložitve odločbe US). Posledično je tako ugotovilo, da je preiskovalni sodnik kršil pravico ustavnega pritožnika do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. V 25. točki obrazložitve je še zapisalo, da bi zaradi takšne kršitve iz 22. člena Ustave lahko bila, ob upoštevanju ostalih razlogov iz odločbe US (20. in 24. točka obrazložitve), za izvedbo hišne preiskave na podlagi tako neobrazložene odredbe nedopustno prizadeta pravica ustavnega pritožnika do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in še sklepno prav tako v 25. točki obrazložitve US, da pri odrejanju hišne preiskave glede določenega kaznivega dejanja (kaznivo dejanje ropa) nista bili spoštovani pravici iz 22. in 36. člena Ustave. Zato je z enakimi kršitvami obremenjen dokaz, na katerega so policisti nenamerno naleteli ob izvajanju hišne preiskave za drugo kaznivo dejanje (kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1). US je v 21. točki obrazložitve še navedlo, da spreminja svoje stališče iz odločbe Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008.(1)

10. US je v Povzetku svoje odločbe navedlo sentence, ki so nosilne za sprejeto odločitev Up-1006/13 (pobliže predstavljene v 7. točki te obrazložitve), v 25. točki obrazložitve pa sklenilo, da pri hišni preiskavi nista bili spoštovani človekovi pravici iz 22. člena in prvega odstavka 36. člena Ustave, kar je imelo za posledico, da je z enakimi kršitvami obremenjen dokaz, na katerega so policisti nenamerno naleteli ob izvajanju hišne preiskave za drugo kaznivo dejanje. Na ta način pa je US pravzaprav logično izrazilo ekskluzijsko sankcijo iz drugega odstavka 18. člena ZKP, saj v nasprotnem primeru prav gotovo ne bi tako radikalno poseglo v pravnomočno končan kazenski postopek. Torej zato, ker je US izrecno opozorilo, da spreminja v primerljivih zadevah neobrazloženih sodnih odločb v predkazenskem postopku svoje tolerantno zapisano stališče v zadevi Up-2094/06, je pritožbeno sodišče tako spremenjeno ustavnoskladno razlago moralo upoštevati v obravnavani zadevi zoper obtoženega A. A. in ostale. Ne glede na to, da je bila sprejeta po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeni senat se sicer strinja z odklonilnim ločenim mnenjem sodnice US dr. Dunje Jadek Pensa, vendar ga pravilo iz tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da so odločbe US obvezne, zavezuje, da upošteva odločbo Up-1006/13 v tem pritožbenem postopku.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile odredbe za hišne preiskave, ki jih je v obravnavani zadevi izdal v predkazenskem postopku preiskovalni sodnik zoper obtožene A. in ostale glede vprašanja (ne)obrazloženosti odredb povsem primerljive z odredbo za hišno preiskavo, ki jo je presojalo US na zahtevo ustavnega pritožnika v zadevi Up-1006/13. V izpodbijani sodbi v točki 6 obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile odredbe za hišno preiskavo izdane v predkazenskem postopku že predmet presoje pritožbenega sodišča, ko je odločalo o (ne)dovoljenih dokazih, kar sicer drži. Vendar pa je iz instančnih razlogov tudi razvidno, da je Višje sodišče v Ljubljani, ko je presojalo pravilnost in zakonitost sklepa prvega sodišča št. X K 23980/2010-691 (list. št. 2554-2572), ko je zavrnilo predlog za izločitev dokazov kot nedovoljenih (sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 23980/2010-738 na list. št. 2703-2708) ugotovilo, da so bile odredbe za hišno preiskavo glede obrazložitve „skope“. Tudi sodišče prve stopnje, ko je v predlogu za izločitev dokazov odločalo, je presodilo, da so bile te odredbe „res nekoliko slabše obrazložene“.

12. V odgovoru na pritožbo državnega tožilca je zastopnik obdolžene pravne osebe F. d.o.o. opozoril, da odredbe za hišno preiskavo niso izpolnjevale standarda obrazložitve utemeljenih razlogov za sum. V razdelku odgovora 3.1. je zastopnik obdolžene pravne osebe posebej predstavil problematizirane odredbe preiskovalnega sodnika za opravo hišnih preiskav, ki jih je izdal v predkazenskem postopku. Odredbe za hišno preiskavo so sledeče: - I Kpd 497/2009 (hišna preiskava stanovanja in drugih prostorov v stavbi na T., kjer je imel začasno bivališče obtoženi C. C.); - I Kpd 498/2010 (preiskava osebnega vozila, ki ga je uporabljal C. C.); - I Kpd 499/2009 (hišna preiskava na naslovu T., kjer je imel stalno bivališče obtoženi C. C.), - I Kpd 500/2009 (hišna preiskava na naslovu U. za obtoženega A. A.); - I Kpd 501/2009 (hišna preiskava na naslovu T., poslovni prostori V., katerega zastopnik je bil obtoženi A. A.); - I Kpd 502/2009 (hišna preiskava na naslovu Z., poslovni prostori Ž. d.d., katerega zastopnik je bil obtoženi C. C.).

13. Vse naštete odredbe so bile izdane istega dne 7. 4. 2009 in preiskovalni sodnik je pri vseh podal popolnoma enako obrazložitev. Ugotovil je, da iz predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da so A. A., C. C. in neznani storilci storili kaznivo dejanje po členu 244/2 in 1, kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 252. člena KZ in še kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Utemeljenost razlogov za sum izkazujejo podatki iz predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo SKP PU Ljubljana z dne 7. 4. 2009. Navedena je še opravilna številka predloga policije. Nadalje je v odredbah navedeno, da so policisti na podlagi prejetih obvestil Urada za preprečevanje pranja denarja z dne 27. 9. 2007 in 11. 2. 2008, pregleda dokumentacije in zbiranja obvestil ugotovili, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da sta A. A. kot predsednik Uprave G. in C. C. kot predsednik uprave družbe E. d.d., daljše časovno obdobje izvrševala kazniva dejanja. In to tako, da je A. A. pridobil sebi protipravno premoženjsko korist v višini 529.840,00 EUR, kolikor mu je bilo iz družb, povezanih z družbo E., d.d., skupno nakazano na družbo F. d.o.o. na H., katere lastnik in pooblaščenec za razpolaganje z denarnimi sredstvi je A. A. in s tem družbi G. povzročil premoženjsko škodo v enaki višini, C. C. pa mu je s svojimi dejanji odločilno pomagal. Obrazložitev se nadaljuje, da je iz ugotovitev policije, predvsem pa iz analize izvršenih bančnih transakcij, moč ugotoviti, da gre v večini primerov za plačila fiktivnih poslov, največkrat z vsebino „plačilo za oglaševanje in raziskavo tržišča“. Nadalje je še zapis, da je podana verjetnost, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili predmeti ali listine, ki so pomembni za kazenski postopek in jih bo treba zato zaseči in v zaključku, da bi se s potekom časa iskani predmeti lahko skrili, odtujili ali uničili. Na predstavljeni način je preiskovalni sodnik utemeljil hišno preiskavo še kot nujno preiskovalno dejanje še pred odločanjem o uvedbi kazenskega postopka.

14. V istem predkazenskem postopku je kasneje dežurna preiskovalna sodnica dne 16. 4. 2009 izdala še odredbo za hišno preiskavo sefov, katerih najemnik je A. A., sefa pa sta bila v prostorih banke Š. d.d. Obrazložitev te odločbe, ki je izdana kot odredba za hišno preiskavo je popolnoma enaka kot že predstavljena utemeljitev iz citiranih odredb za hišno preiskavo z dne 7. 4. 2009. Vstavljen je samo dostavek, da se je naknadno ugotovilo, da je A. A. tudi najemnik dveh sefov v Š. d.d. Vse navedene odredbe se torej sklicujejo na dokazno gradivo, ki ga je predložila policija in ki naj bi bila tudi dejstvena podlaga za obstoj utemeljenih razlogov za sum kaznivih dejanj, ki naj bi jih izvršila A. A. in C. C. V drugem odstavku obrazložitev odredb je zapisana samo še določna trditev kdo so storilci kaznivih dejanj in kdo je oškodovan. Nobena odredba pa ne vsebuje, tudi skopo ne, na podlagi katerih dokaznih virov je mogoče sklepati na konstitutivne znake kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic in pranja denarja. Drugače povedano. Odredbe ne vsebujejo obrazložitve v skladu s prvim odstavkom 215. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZKP, ki bi omogočale naknadno kontrolo odločitve preiskovalnega sodnika, niti z judicirano odločbo US Up-1006/13. 15. Po podatkih spisa so bile odredbe vročene tudi državnemu tožilcu, ki bi še pred izvršitvijo odredb lahko kot stranka zahteval od preiskovalnega sodnika, da obrazloži tudi temelj za izdajo svojih odločb z navedbo dejstev in dokazov, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum in zakaj so hišne preiskave neogibno potreben ukrep v predkazenskem postopku. To še tem bolj, ker je že Vrhovno sodišče v svojih precendenčnih odločbah ugotovilo slabo prakso sodišč oziroma preiskovalnih sodnikov, ki jo je treba omejiti oziroma odpraviti. Povsem enaka opozorila pa so bila predstavljena tudi v odločbah US, na primer z dne 20. 3. 2008, št. Up-2094/06. Skratka v odločbi, ki jo problematizira tudi odločba US št. Up 1006/13. 16. Gornje ugotovitve, da odredbe za hišno preiskavo v obravnavani zadevi niso bile sestavljene na način, kot to predpisuje prvi odstavek 215. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZKP in da je po izdaji izpodbijane sodbe Ustavno sodišče radikalno spremenilo svoje stališče glede standarda obrazložitve sodne odločbe, ki je podlaga za opravo hišne preiskave, pa so upoštevne tudi v zvezi s presojo utemeljenosti pritožbe državnega tožilca. To pa zato, ker izpeljava drugega odstavka 14. člena Ustave („Vsi so pred zakonom enaki“) zahteva, da se morajo enaka pravila uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabiti. Ker je odločba US Up-1006/13 po tretjem odstavku 1. člena ZUstS obvezna in ker je obravnavala enako dejansko stanje glede neobrazloženosti odredbe za hišno preiskavo, kot so odredbe v kazenskem postopku zoper obtoženega A. A. in ostale in da je na tej podlagi US ugotovilo kršitev človekove pravice iz 36. člena Ustave, posledično pa je to vplivalo tudi na dokaz pridobljen pri hišni preiskavi, so zato logično (ustavnoskladno) zaradi ekskluzijske sankcije nezakoniti tudi določeni dokazi v obravnavani zadevi. Tako je med temi dokazi skica v rdečem rokovniku obtoženega A. (priloga A 252), ki jo je predstavilo sodišče prve stopnje v 114. točki obrazložitve. Ta dokazni vir je po zatrjevanju pritožnika pravzaprav ključni, ki dokazuje izvršitev kaznivega dejanja po členu 244 KZ, ki ga državni tožilec poimenuje v pritožbi na 11. strani: A. A. „kriminalni načrt“. Navedena skica je bila zasežena obtoženemu A. na podlagi odredbe za opravo hišne preiskave, za katero je pritožbeno sodišče v skladu z razlagalno (večinsko) odločbo US Up-1006/13 ugotovilo, da je pridobljena na nezakonit način (kršitev pravice iz 36. člena Ustave). Enako velja tudi za listine, ki jih je državni tožilec posebej predstavil na 12. strani pritožbe, ko tudi sam predhodno ugotavlja, da so bile vse listine zasežene in najdene na računalniku obtoženega C. C. (zapisnik o preiskavi stanovanja na T., list. št. 85, I Kpd 496/2009 - zaseg prenosnega računalnika Lenovo). Med temi listinami so tudi listinski dokazi, ki naj bi dokazovali vpletenost obtoženega C. C. z H. H. ter povezanimi družbami, predvsem z družbo E.H d.o.o. Na podlagi tega dokaznega gradiva je sicer sodišče prve stopnje v 157. točki obrazložitve ugotovilo, da je bil obtoženi C. C. bolj seznanjen s poslovanjem in tudi vpleten v fiktivno poslovno sodelovanje med F. d.o.o. in z E. d.d. povezanimi družbami.

17. Ker je tako relevantno dokazno gradivo, ki ga navaja pritožnik skrčeno, je zato posledično omajana tudi utemeljenost pritožbe državnega tožilca. Poleg tega segmenta presoje dokazov, na katere predlaganega krivdoreka ni moč opreti, pa pritožbeno sodišče sicer v celoti pritrjuje razlogom oprostilne sodbe, nenazadnje tudi zaradi same strukture obtožnice in opisanih ravnanj obtožencev, ki sicer po stališču pritožnika predstavljajo znake kaznivega dejanja. Tako je primeroma pri obtoženima C. C. in D. D. kot pomočnikoma v smislu 27. člena KZ državni tožilec v obtožnici trdil, za katero je sicer kasneje v pritožbi ugotovil „lapsus“, da sta obtožena C. C. in D. D. s podpisi na računih odobrila plačilo preplačanih računov. To nelogičnost zapisano v obtožnici je sodišče prve stopnje pojasnilo v 48. točki obrazložitve, ko je še navedlo, da bi bilo preje pričakovati obtožbeni očitek, da sta obtožena C. C. in D. D. odobrila izdajo, ne pa plačilo računov. Kakršenkoli poseg sodišča prve stopnje v takšen opis kaznivega dejanja bi imel za posledico kršitev objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Če pa je bila pri pisanju obtožnice storjena napaka, ki je glede na izvršitveno obliko kaznive pomoči v dejstvenem opisu odločilna, pa je seveda potrebno takšen opis upoštevati v skladu s 3. točko 358. člena ZKP in zaključiti, da ni dokazano, da sta obtožena D. D. in C. C. odobrila plačilo preplačanih računov. V dejstvenem opisu izreka obtožnice je tako za obtožena D. D. in C. C. ostala trditev, da sta obtoženima A. A. in B. B. vnaprej obljubila, da bosta prikrila kaznivo dejanje po členu 244 KZ, da sta dala na razpolago sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar so pravzaprav samo na abstraktni ravni navedeni posamezni primeri, kdaj lahko nekdo stori kaznivo dejanje pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju.

18. Konkretizacija kaznive pomoči je sicer opredeljena še z navedbami, da sta obtožena D. D. in C. C. iz računa E. d.d. preko računov z njo povezanih družb E. in navideznih pravnih poslov prelila nekaj manj kot 500.000,00 EUR na družbo F. d.o.o. V nasprotju s pritožbenimi navedbami glede tega vprašanja, se pritožbeno sodišče strinja s prepričljivo in pravilno argumentacijo sodišča prve stopnje, da ni dokazana tožilčeva trditev o prilivu denarnih sredstev iz družbe E. d.d. na račune z njo povezanih družb E. Prav tako ni dokazana tudi trditev obtožbe, da navedeni znesek predstavlja preplačilo, ki ga je G. izvedla E. d.d. po pogodbah o dobavljeni opremi in storitvah. Ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 113 - 119 o prenosu 500.000,00 EUR na F. d.o.o. državni tožilec v pritožbi izpodbija z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zlasti skico (miselni proces), ki jo je narisal obtoženi A. v zaseženi rokovnik ... (priloga A 258). Ne samo, da se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v 115. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tudi ta skica premalo za trditev o denarnem toku glede na koncept obtožnice o prilivu sredstev iz E. d.d. na z njo povezane družbe, pa je odločba US Up-1006/13 dokazno podlago s skico izničila.

19. Glede prelivanja sredstev iz E.H d.o.o. na F. d.o.o. je državni tožilec v pritožbi posebej izpostavil izpovedbo I. I., ki je povedal, da je po navodilih obtoženega C. C. moral opraviti posle z družbo F. d.o.o. Nadalje pritožba izpostavlja še izjavo izvedenca o položaju in vplivu E. d.d. oziroma obtoženega C. C. na z njo povezanimi družbami, ki so izvršile plačila F. d.o.o. in da ni nujno, da je prišlo do povračila izplačanih sredstev. S takšnim zapisom pa pritožnik pravzaprav nehote vnaša dvom, ko se sklicuje na izjavo izvedenca M. M., da izplačani zneski niso bili povrnjeni. Ali drugače povedano, če izplačani zneski niso bili povrnjeni jih potem E. d.d. tudi ni nakazala na družbe, ki so z njo povezane. To pa pomeni, da je lahko vloga obtoženega C. C. popolnoma drugačna, če je, kot je razumeti pritožbo, „odredil“ I. I. sklenitev fiktivne pogodbe, na podlagi katere je potem E.H d.o.o. nakazala pogodbene zneske na račun F. d.o.o. Takšno dejansko stanje, kot ga je lahko povzeti iz pritožbe, pa ne predstavlja zatrjevanega obeležja kaznivega dejanja pomoči za obtoženega C. C., ampak pravzaprav napeljevanje h kaznivemu dejanju, ki naj bi ga kot temeljnega storil I. I. Skratka, če ni prišlo do „povračila izplačanih zneskov“ (stran 13 pritožbe) pomeni zaradi koncepta obtožnice, da ... niti ni mogla biti oškodovana. Med drugim tudi zato, ker je po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče pravilno ugotovilo, da tudi sicer ni dokazano preplačilo, ki naj bi se odražalo v „spodaj opisanih pogodbah“ v točki I izreka izpodbijane sodbe, torej v pogodbah, ki sta jih sklenili družbi G. in E. d.d. Pritožnik sicer kritizira prvostopenjsko sodbo (stran 22 pritožbe), ko zapiše, da ni potrebno, da bi pri vsaki od naštetih pogodb bilo potrebno jasno in določno navesti, katere pogodbe so vsebovale preplačilo. Vendar pa pritožbeno sodišče takšno kritiko zavrača kot neutemeljeno in to ponovno zaradi koncepta obtožnice. To pa zato, ker če je državni tožilec izrecno trdil, da preplačila izkazujejo točno določene pogodbe, potem bi bilo seveda več kot potrebno ugotoviti, ali to tudi drži. 20. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo vsako pogodbo posebej, prav tako je pravilno presodilo glede na dokazni material, da obtoženci pri predmetu pogodbe in ceni pogodbe niso sodelovali ali kakorkoli vplivali na svoje podrejene delavce, ki so pripravljali pogodbe. Pritožnik je posebej izpostavil izpovedbe L. L., N. N., O. O. in P. P. Za pritožbo je pomembna izjava N. N., ki je bil vodja prodaje pri E. d.d. Na podlagi te izpovedbe pritožnik zaključuje, da je obtoženi C. imel vpliv na ceno produktov in storitev. Pritožba se sicer korektno sklicuje na povzetke izpovedbe priče N. N., ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v točkah 39, 40 in 105. Vendar pa je napačen sklep državnega tožilca v pritožbi, da je izjava N. N. za obtoženega C. C. obremenilna. N. N. je samo na splošno navajal, da so lahko člani uprave določali popuste, kar je prvo sodišče tudi ugotovilo v točkah 103 in naslednje, ko je analizirano obe krovni pogodbi z aneksi. Vendar če je E. d.d. dala G. popust, potem je nerazumljivo pritožnikovo sklepanje, da bi G. preplačala določene storitve in opremo, ki jo je E. d.d. dobavila. To bi se zaradi strukture obtožnice moralo pokazati v posameznih pogodbah, ki jih je državni tožilec v obtožnici posebej izpostavil. Zato bi povezava skupnega zneska iz obeh krovnih pogodb in aneksov s skupnim nakazilom nekaj manj kot pol milijona evrov, ki so ga na F. d.o.o. nakazale ostale družbe E., lahko predstavljala indic, ne pa edini in ključen dokaz o zlorabi položaja obtožencev iz G. in pomoči drugih dveh obtožencev, ki sta bila člana uprave v E. d.d. Sicer pa pritožnik v pritožbi niti ne problematizira pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile cene, ki jih je postavilo E. d.d. tržne, da sta obe krovni pogodbi določali minimalne standarde za sklepanje posameznih poslov, da je bilo poslovanje E. d.d. transparentno. To pa je tudi bistveno za pravilen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da so bile oškodovane družbe T. LTD, E.M d.o.o., E.Č d.o.o., E.J d.o.o. in E.H d.o.o. Tako ni dokazano prelivanje sredstev iz E. d.d. na z njo povezane družbe. Ali so direktorji teh povezanih družb pravzaprav delovali v svojo škodo pa presega okvir tega kazenskega postopka.

21. Pritožba je še nadalje zapisala, da so koristi nesporno imeli E. d.d. in njena zastopnika, kot tudi obtoženca iz G. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da za obtožene B. B., D. D. in C. C. zatrjevana korist sploh ni opredeljena (premoženjska ali nepremoženjska), kakor tudi ne korist, ki nima kazensko pravnih posledic. Prav tako pritožba koristi niti ne obrazloži, ne konkretizira pa jo ne tudi v dejstvenem opisu kaznivih dejanj za te tri obtožence. Povezava med obtoženima A. A. in B. B., ki jo je zapisal pritožnik na 22. strani pritožbe zgoraj, da je bilo med tema dvema obtožencema finančno sodelovanje in ker se pri tem sklicuje na „majhen papirček“, ki se je hranil v sefu obtoženega A. A. (priloga A 399), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta „majhen papirček“ prav tako deli usodo nedovoljenega dokaza, saj je bil pridobljen na podlagi odredbe za preiskavo sefa v Š. d.d., ki ga je imel v najemu obtoženi A. A. Skratka na podlagi odredbe, ki jo je pritožbeno sodišče predstavilo v 12. točki te obrazložitve.

22. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da so bile med F. d.o.o. in družbami E. sklenjene fiktivne pogodbe. Prav tako so pravilne ugotovitve v izpodbijani sodbi o izvoru vira sredstev F. d.o.o., ki so bila namenjena za nakup nepremičnin na T., da je obtoženi A. A. ustanovil družbo F. d.o.o. zaradi nakupa nepremičnin, da je bila ta družba samo poštni nabiralnik, pa tudi, da je bila pogodba med H. H. in F. d.o.o. navidezna. Niso pa dokazana odločilna dejstva, vendar ne samo zaradi skrčene dokazne podlage (skica, listine zasežene na računalniku obtoženega C., zasežen „majhen papirček“ v sefu obtoženega A. A. v Š. d.d., ki izkazuje potrdilo za 200.000,00 EUR), in sicer o preplačilih in to na podlagi konkretnih pogodb, ki so navedene v točki I izreka izpodbijane sodbe. Prav tako ni dokazan inkriminirani denarni tok iz G. na E. d.d. in nato na z njo povezane družbe, sredstva pa namenjena za družbo F. d.o.o. Kaznivo dejanje po členu 244 KZ je subsidiarno kaznivo dejanje, ki obstoji takrat, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazan po obtožnici zatrjevan denarni tok, da prav tako v obtožnici navedene pogodbe ne dokazujejo preplačil, pa lahko ostala obremenilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sklepno ugotovilo v točki 4.10. obrazložitve, predstavljajo znake kakšnega drugega kaznivega dejanja, kot je to nakazal v odgovoru na pritožbo (točka 7) zagovornik obtoženega C. C. 23. Pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku ugotovilo, da je sodišče prve stopnje določena obremenilna dejstva ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je pritožbeni senat v zvezi z odločbo US Up-1006/13 ocenil kot nedovoljene. Po četrtem odstavku 377. člena ZKP sodnik poročevalec zaradi izločitve dokazov pošlje spis sodišču prve stopnje pred pritožbeno sejo, če ugotovi, da so v spisu zapisniki ali obvestila iz 83. člena ZKP. Pritožbeni senat je presodil, da takšno postopanje ni potrebno, ker je bilo vprašanje izločitve listin že predmet presoje v prvostopenjskem postopku (odločitev predsednice senata na predobravnavnem naroku in v zvezi s tem tudi presoja pritožbenega sodišča). Na predobravnavnem naroku, kar je bilo že pojasnjeno v tej obrazložitvi, je namreč zastopnik obdolžene pravne osebe F. d.o.o. zahteval izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi neobrazloženih odredb za hišne preiskave iz 12. točke te obrazložitve. Ob takšni procesni situaciji pa mora sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, samo presoditi, ali so dokazi dovoljeni oziroma nedovoljeni, kar je tudi skladno s stališčem, ki je sprejeto v procesni teoriji.(2)

24. Pritožbeno sodišče ni razveljavilo izpodbijane sodbe iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav se glede določenih odločilnih dejstev sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo iz člena 36 Ustave. Po drugem odstavku 392. člena ZKP pritožbeno sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo, če ugotovi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, razen če je dokaz, ki je nedovoljen, takšen, da bi obtoženca razbremenjaval, kar pa seveda ni primer v obravnavani zadevi, tako glede skice, ki je bila zasežena obtoženemu A. A. v njegovem rokovniku, nadalje gradiva, ki je bilo vsebovano v zaseženem računalniku obtoženemu C. C., kakor tudi potrdila obtoženega B. B. o dolgu obtoženemu A. A. Namreč v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe in ponovnega sojenja na sodišču prve stopnje, bi bilo dokazno gradivo še bolj reducirano. Ne samo v takšnem obsegu, kot je predstavljeno v tej sodbi, ampak bi zaradi posledic, ki jih določa pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP, vplivalo tudi na ostale personalne in materialne dokaze. Pritožbeno sodišče je v tej sodbi posebej izpostavilo samo tiste dokaze, ki so za pritožnika bistveni za obsodilno sodbo, ni pa presojalo ostalih dokazov, ki so bili pridobljeni na hišnih preiskavah, niti vzročne zveze med temi dokazi z ostalimi v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Ker pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pravilni dokazni zaključki sodišča prve stopnje, da niso dokazna dejstva, ki so opisana v obtožnici glede preplačila in pretokov finančnih sredstev, povzeta v izreku izpodbijane sodbe, sodbe prvega sodišča ni razveljavilo. Bi pa moralo tako ravnati, če bi obravnavalo obsodilno sodbo.

25. Državni tožilec je predlagal drugostopenjskemu sodišču, da opravi obravnavo. Obravnava se opravi po prvem odstavku 380. člena ZKP samo, če so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni senat je že pojasnil, da določena zatrjevana odločilna dejstva, ki pa predstavljajo celoto, niso dokazana in ker pritožnik s pritožbenimi navedbami ni vnesel dvoma v zaključke, na podlagi katerih je sodišče I. stopnje izreklo oprostilno sodbo, zato sodišče druge stopnje pritožbenega postopka ni nadaljevalo z obravnavo, za katero se je neutemeljeno zavzemala pritožba.

26. Ob ugotovitvi, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

Op. št. (1): US je ugotovilo, da bi morala preiskovalna sodnica odredbo za izvajanje ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP ustrezno obrazložiti, tako glede utemeljenih razlogov za sum, utemeljiti pa tudi, da je ukrep neogibno potreben. Standardu obrazložene sodne odločbe ne ustreza samo sklicevanje na predlog tožilca in sodničina ocena, da dokazno gradivo, ki ga je priložil državni tožilec ustreza zahtevam glede utemeljenih razlogov za sum in neogibne potrebnosti uporabe ukrepa. Sklenilo je, da pomanjkljivost po oceni US ni takšna, ki bi pomenila kršitev iz 35. in 37. člena Ustave.

Op. št. (2): Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, stran 817, točka 11.