Jedro

V primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika ima prednost slednja. Zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 412,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 30. 12. 2011 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da sta na podlagi priposestvovanja vsak do 1/2 pridobila solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 19/24 k.o. ... Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarilo je, da je bila sporna nepremičnina do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) dne 25. 7. 1997 družbena lastnina in je priposestvovalna doba lahko začela teči šele od tega dne dalje. Po ugotovitvi, da sta tožnika najkasneje leta 2005 izvedela, da nepremičnina formalnopravno ni njuna last, je sodišče ocenilo, da od leta 1997 do leta 2005 desetletna priposestvovalna doba ni potekla. Sodišče je poudarilo tudi, da je toženec sporno nepremičnino kupil leta 1999 v sklopu ribogojnice na javni dražbi v stečajnem postopku zoper družbo E. Opozorilo je, da pri nakupu nepremičnine na javni dražbi tožnika nimata ugovora po 44. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je bil toženec ob nakupu slaboveren. Sodišče je še ugotovilo, da sta tožencu tako bivši direktor družbe E. kot tudi bivši vodja ribogojnice I. M. pokazala meje ribogojnice in zatrdila, da sporno zemljišče spada v sklop ribogojnice in jo imata tožnika v uporabi le do preklica. Tako je ocenilo tudi, da tožencu ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, da je lastnik sporne nepremičnine nekdo drug.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Poudarilo je, da so po vpisu lastninske pravice na podlagi sklenjene prodajne pogodbe po javni dražbi v stečajnem postopku izključeni kakršnikoli ugovori morebitne nedobrovernosti kupca in zato na ugovor tožnikov v pritožbi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati nedobrovernosti, ni odgovorilo.

3. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 119/2014 revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, kdo ima prednost v primeru konkurence dveh originarnih naslovov za pridobitev lastninske pravice in sicer v primeru, ko ena stranka pridobi lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice še ni vpisala v zemljiško knjigo, druga stranka pa pridobi lastninsko pravico na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika.

4. Tožnika tako vlagata revizijo, v kateri opozarjata, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 424/2010 obravnavalo podobno vprašanje, kjer je šlo za konkurenco med pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na podlagi denacionalizacijske odločbe in je dalo prednost dobrovernemu pridobitelju. Vztrajata, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da ni pravno pomembna poizvedovalna dolžnost toženca oziroma njegova slaba vera. Opozarjata na odločbe višjih sodišč II Cp 880/2009, I Cp 3062/2009 in Cp 903/2004. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Poudarja, da je bila nepremičnina v stečajni masi stečajnega dolžnika E. , d.o.o. in da tožnika nista uveljavljala izločitve nepremičnine iz stečajne mase. Navaja, da prodaja na javni dražbi v stečajnem postopku predstavlja originarni način pridobitve lastninske pravice, tak način pa izključuje ugovor glede nedobrovernosti kupca. Opozarja da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 516/2001 že zavzelo stališče, da je izključen ugovor nedobrovernosti v primeru pridobitve lastninske pravice na javni dražbi v stečajnem postopku. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in mu povrne stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Kadar gre za konkurenco pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in pridobitve na podlagi odločbe pristojnega organa, je pri odločitvi vselej treba izhajati iz pravne ureditve posamezne vrste pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe.

8. V obravnavanem primeru je toženec lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, ki je bil izdan po zaključeni javni dražbi v stečajnem postopku in plačilu kupnine. Vrhovno sodišče je že na Občni seji leta 2004 sprejelo pravno mnenje, da so po prodaji nepremičnine v stečajnem postopku z javnim zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo (149. člen ZPPSL) izključeni vsi zahtevki, temelječi na močnejši pravici tretjega ali dobrovernosti kupca. V obrazložitvi je navedlo, da je v 131. členu takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89, v nadaljevanju ZPPSL), ki je veljal tudi ob nakupu toženca v tej pravdni zadevi, določeno, da se premoženje stečajnega dolžnika praviloma proda na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo. Navedlo je, da je nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo, način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (vodi ga sodišče) izključuje vse ugovore glede nedobrovernosti kupca in močnejše pravice. Ravno javnost postopka omogoča vsem, da svoje ugovore uveljavijo do sklenitve pogodbe.

9. Pri nakupu nepremičnine na javni dražbi v stečajnem postopku tako velja enako kot v izvršbi: kupec postane lastnik, tudi če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine oziroma da so obstajali kakšni drugi razlogi za nedopustnost izvršbe. Lastnik postane s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine in lastnik ostane tudi, če je sklep o izvršbi naknadno spremenjen ali razveljavljen. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 193. členu namreč kupca na dražbi varuje, ko določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu tega zakona. Tudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) sedaj v petem odstavku 340. člena izrecno določa, da udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičena niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.

10. Tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ima v primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika, prednost slednja. Pravilno je tudi stališče, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Sodišče druge stopnje tako pravilno ni obravnavalo ugovora tožnikov o toženčevi nedobrovernosti.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi njune revizije. Na podlagi navedenih določb pa morata tožnika tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 412,36 EUR (tar. št. 3300 in 6002, ter 22 % DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

Op. št. (1): N. Gavella in ostali, Stvarno pravo, Narodne novine, Zagreb 2007, str. 474. Op. št. (2): D. Wedam-Lukić, Prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku, Pravi letopis 2008, Letna publikacija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 67 in 68 in V. rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 310 in 311.