Jedro

Sama izročitev ključev stanovanja še ne pomeni pridobitve posesti stanovanja, če to stanovanje prejšnji posestnik še uporablja, tisti, ki ima ključe, pa le-teh ni uporabljal za vstop v stanovanje. Tisti, ki v stanovanje, ki ga uporablja nekdo drug, prinese svoje predmete, s tem še ne pridobi posesti. Proti sklepu o začasni odredbi, izdani v postopku zaradi motenja posesti, je dopustna pritožba le skupaj s pritožbo zoper končno odločbo. Proti sklepu o začasni odredbi ni ugovora.

Izrek

A/ Pritožbi proti sklepu z dne 28.3.1994 se ugodi in se izpodbijani sklep pod točkami 1., 2., 3. in 5 spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. Ugotovi se, da je toženec Z.P. motil tožnico I.W. v njeni posesti stanovanja št. 15 v II. nadstropju stanovanjskega bloka F., s tem da je dne 21.1.1994 zamenjal ključavnico vhodnih vrat tega stanovanja in dne 22.1.1994 izpraznil iz stanovanja vse stvari, last tožnice, in tožnici onemogočil vstop v stanovanje.

2. Toženec je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na vhodnih vratih stanovanja št. 15 v II. nadstropju stanovanjskega bloka F. namesti prejšnjo ključavnico, katere ključ ima tožnica oziroma tožnici izroči vse ključe nove ključavnice, ji izroči stanovanje v posest in v stanovanje vrne vse njene premičnine, ki jih je dne 22.1.1994 od tam odstranil, v bodoče pa se je dolžan vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

3.Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." B/ Pritožbi proti sklepu z dne 15.3.1994 in z dne 10.2.1994 se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sklepa potrdita.

C/ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 18.050,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnico v njeni posesti stanovanja št. 15 v II.

nadstropju stanovanjskega bloka v F., s tem da je dne 21.1.1994 zamenjal ključavnico na vhodnih vrat stanovanja in dne 22.1.1994 izpraznil iz stanovanja vse stvari, last tožnice, in tožnici onemogočil vstop v stanovanje. Odločilo je, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da na vhodnih vratih stanovanja namesti prejšnjo ključavnico oziroma tožnici izroči vse ključe nove ključavnice, ji izroči stanovanje v posest in v stanovanmje vrne vse premičnine, ki jih je 22.1.1994 od tam odstranil. V bodoče se mora vzdržati vsakega takega ali podobnega dejanja. Odločilo je tudi, da mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi o tem, da ostane sklep o začasni odredbi z dne 10.2.1994 v celoti v veljavi.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - , predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa ter navaja: Z izročitvijo ključev tožnica ni pridobila posesti nad stanovanjem.

Tožnica ni imela dejanske oblasti nad stanovanjem. Vnošenje stvari v stanovanje v času, ko je še prejšnja posestnica imela stanovanje v posesti, ne predstavlja pridobitve posesti. Pri tožencu tudi ne gre za samovoljo in protipravnost. Pooblaščenec je imel pravico dovoliti vselitev. Stanovanje ni bilo v posesti nikogar. Pritožuje se tudi zoper izrek o začasni odredbi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi čl. 442 ZPP izdalo začasno odredbo s sklepom z dne 10.2.1994, s katero je naložilo tožencu, da je dolžan v 24 urah namestiti na vhodna vrata stanovanja prejšnjo ključavnico ali tožnici izročiti ključe nove ključavnice ter opustiti vsako razpolaganje s stanovanjem. Proti takemu sklepu je toženec vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa je ugovor zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo, sodišče prve stopnje pa jo je zavrglo kot nedovoljeno.

Proti tej odločitvi se pritožuje tožena stranka in navaja, da zoper sklep začasni odredbi res ni pritožbe, je pa dopusten ugovor.

Vložitev pritožbe zaradi zavrnitve ugovora je zato upravičena. Ni prav, da je sodišče vzelo pritožbo kot posebno pritožbo proti sklepu o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče naj zato sklep razveljavi.

Pritožba proti sklepu o motenju posesti je utemeljena, nista pa utemeljeni pritožbi proti sklepu o zavrženju pritožbe in pritožba proti sklepu o začasni odredbi.

Pritožba proti sklepu o motenju posesti je sicer vložena iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka ni obrazložen, sodišče druge stopnje pa tudi pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti ni našlo kršitev. Kar zadeva vprašanje dejanskega stanja, ga pritožba izpodbija, kolikor zadeva vprašanje, čigave stvari so bile v stanovanju, oziroma, ali je šlo izključno za tožničine stvari. O tem, da je šlo za tožničine stvari, je prvo sodišče ocenilo glede na izvedene dokaze in je to tudi utemeljilo, zato po tej plati o kaki pomanjkljivosti ni mogoče govoriti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bistveno vprašanje v tej zadevi, ali je bila tožnica posestnica stanovanja; če je bila, tedaj je pomembno tudi, ali je dejanje protipravno. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodiščer prve stopnje, ne izhaja, da bi imela tožnica stanovanje v posesti. Tako o vprašanju, ali je toženčevo dejanje protipravno, ni treba razpravljati. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v tem primeru pridobila tožnica posest samo z izročitvijo ključev. Prvo sodišče sicer ugotovi, da ji je bilo s tem omogočeno prosto prihajanje v stanovanje, vendar pa istočasno tudi ugotavlja, da v stanovanju dejansko ni prebivala. Ta ugotovitev očitno sloni na izpovedbi same tožnice o tem, da v stanovanje nikdar ni vstopila tako, da bi ga odklenila s sprejetimi ključi, saj je do 20.1.1994 v stanovanju prebivala S., ki je tedaj iz stanovanja pobegnila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. V situaciji, ko je tožnica ključe sicer imela, jih pa do motilnega dejanja ni uporabila, ker je dotlej v stanovanju živela S., ni mogoče govoriti o tem, da je imela tožnica posest stanovanja. Posest ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (čl.70/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Dejanske oblasti nad stanovanjem tožnica kljub izročenim ključem še ni imela, dokler je S. v stanovanju še prebivala. Če je namreč S. v stanovanju še živela, ji s prepustitvijo ključev ni mogla prepustiti posesti. Izročeni ključi so torej dajali le možnost, da tožnica nastopi posest, ko bo S. stanovanje zapustila. Ko je tožnica hotela posest nastopiti, pa tega ni več mogla, ker jo je toženec prehitel pri vselitvi in ji preprečil nastop posesti. S tem ko je v stanovanje, ki ga je tedaj uporabljala še S., prinesla določena stvari, pa prav tako ni pridobila dejanske oblasti nad stanovanjem, v katerem je še živela S. Tako je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi čl. 373 točka 4 ZPP v zvezi s čl. 380 tč.3 in čl. 381 ZPP sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe: Edino pravno sredstvo dolžnika in tretjih oseb zoper sklep, s katerim je ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe, je ugovor. Vendar pa to ne velja za začasne odredbe, ki so izdane po čl. 442 ZPP. Tak sklep je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo.

Posebna pritožba namreč ni dovoljena (gl. čl. 442 ZPP). Prvo sodišče je zato po nepotrebnem odločalo o ugovoru toženca. Moralo bi ga zavreči. Ko pa se je toženec proti taki odločitvi pritožil, pa je pravilno ravnalo, ko je njegovo pritožbo zavrglo. Razlogi izpodbijanega sklepa so res nekoliko nejasni, vendar pa je odločitev pravilna. Če namreč ni dopusten niti ugovor niti posebna pritožba proti obravnavanemu sklepu o začasni odredbi, tudi ni dopustna pritožba proti sklepu, s katerim je (po nepotrebnem) odločeno o ugovoru. Izpodbijani sklep je bilo tako treba potrditi (čl. 368 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 2 in čl. 381 ZPP).

Ko je prvo sodišče odločalo o motenju posesti, je v točki 5 sklepa odločilo, da sklep o začasni odredbi z dne 10.2.1994 v zvezi s sklepom z dne 1.3.1994 ostane v veljavi. Toženec pa se v pritožbi proti končni odločbi tudi proti temu izreku pritožuje oziroma se pritožuje zoper izrek o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče je štelo to kot pritožbo proti sklepu o začasni odredbi z dne 10.2.1994 glede na zgoraj povedano stališče, da je proti sklepu o začasni odredbi v tem postopku mogoča pritožba skupaj s pritožbo o glavni stvari. Ta pritožba je neutemeljena iz tehle razlogov: Najprej je treba ugotoviti, da je izrek pod točko 5 nepotreben.

Začasna odredba, izdana 10. 2.1994, namreč velja do pravnomočnosti odločbe v tej zadevi. Ko je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je spremenilo tudi izrek v tem delu tako, da je ta del izreka odpadel. Kot je zgoraj povedano, pa je pritožbeno sodišče štelo, da se toženec pritožuje proti sklepu o začasni odredbi, ki je dopustna, ni pa utemeljena. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o izdaji začasne odredbe, je imelo v podatkih spisa oporo za tako odločitev. Začasna odredba velja do pravnomočnosti sklepa o glavni stvari. Z današnjimm sklepom je o stvari pravnomočno odločeno.

Začasna odredba je torej izgubila svoj pomen. Razlogov za ugoditev pritožbi torej ni. Sklep je bilo tako treba potrditi (čl. 368 ZPP v zvezi s čl. 380 tč.2 in čl. 381 ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določilih čl. 154/1, 155/1 in 166/2 ZPP. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, mora toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške. Ti stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Specifikacija je razvidna iz spisa (list. št. 32 in 42). V izreku sklepa določeni znesek predstavlja stroške postopka na obeh stopnjah. Na stroške na prvi stopnji odpade 13.500,00 SIT in na pritožbene stroške 4.550,00 SIT.