Jedro

Tožnik je upravičen do odpravnine ob upokojitvi, saj se je naslednji dan po izteku njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas upokojil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 2.942,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje do plačila ter plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 393,00 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse na transakcijski račun odvetnice M.P. št. .... pri ... banki d.d..

Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 236,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.596,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in vse na TR pooblaščenke odvetnice M.P. št. ... pri ... banki d.d. (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 1. 9. 2004 do 1. 5. 2010. Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je imel pravni interes za uveljavljanje transformacije delovnega razmerja za nedoločen čas pri toženi stranki od takrat, ko je ta zanikala, da je imel ves čas sklenjeno takšno delovno razmerje. Tožena stranka ga je o tem opozorila z vlogo dne 26. 5. 2011, zaradi česar je v nadaljevanju pravočasno vložil tožbo v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Pri toženi stranki je bil neprekinjeno zaposlen do upokojitve. Glede tega je zmotna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da mu je prenehalo delovno razmerje zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pa zaradi upokojitve. Če se ne bi upokojil, bi nadaljeval z delom pri toženi stranki. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožniku je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena (1. alineja 75. člena ZDR). Ker pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na podlagi odpovedi zaradi upokojitve, tožnik do zahtevane odpravnine ni upravičen, ne glede na dejstvo, da se je naslednji dan invalidsko upokojil. Ne strinja se z višino zahtevka za plačilo odpravnine, saj je prvotno postavljeni zahtevek med postopkom ustrezno znižal. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep (kar pa ne velja za sodbo) v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu zahtevka za transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, saj je takšen zahtevek uveljavljal tožnik po izteku predpisanega prekluzivnega roka. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odpravnine ob upokojitvi pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti presoji, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

K sklepu.

Predmet tega spora je upravičenost tožnika do transformacije delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas glede na dejstvo, da je opravljal neprekinjeno delo pri toženi stranki od 1. 9. 2004 po več sklenjenih pogodbah za določen čas in z iztekom zadnje takšne pogodbe 30. 4. 2010. V tej zvezi je vložil tožbo zoper toženo stranko 14. 2. 2011, to je po preteku več kot 9 mesecev od prenehanja delovnega razmerja.

V konkretnem primeru je pravna podlaga za odločitev o pravočasnosti tožbe v določbi 3. odstavka 204. člena ZDR, po kateri lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Vrhovno sodišče RS je glede tega že sprejelo stališče, da predstavlja takšen rok prekluzivni materialni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu je razvidno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 30. 4. 2010, ko se mu je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena za čas od 1. 1. 2010 do 30. 4. 2010. Neutemeljena je pritožba, da tožnik za zaposlitev za določen čas iz zadnje pogodbe o zaposlitvi ni bil seznanjen, saj je sklenitev takšne pogodbe potrdil s podpisom (priloga B3). Prav tako je vedel za sklenitev preostalih pogodb o zaposlitvi za določen čas v spornem obdobju, saj jih je predložil v dokazne namene. Iz teh razlogov tako ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je zvedel za sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas šele na podlagi vloge tožene stranke 26. 5. 2011. Ker je tožnik tako vložil tožbo za transformacijo delovnega razmerja že po izteku predpisanega prekluzivnega roka iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR, je imelo sodišče prve stopnje vso pravno podlago, da je takšno tožbo kot prepozno zavrglo.

K sodbi.

Predmet tega spora je upravičenost tožnika do odpravnine ob upokojitvi. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je tožniku 30. 4. 2010 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer se je naslednji dan 1. 5. 2010 invalidsko upokojil. Če se delavec upokoji, mu po določbi 1. odstavka 132. člena ZDR ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oz. v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje. Navedena določba v ničemer ne navaja, na podlagi kakšne vrste pogodbe (za določen ali za nedoločen čas) se je delavcu izteklo delovno razmerje pri delodajalcu, niti ne opredeljuje načina (starostne ali invalidske) upokojitve delavca. Navedena določba govori zgolj o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in pravici delavca do odpravnine.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik glede na pravilno razlago navedene zakonske določbe upravičen do odpravnine pri toženi stranki zaradi upokojitve. V tej zvezi ni pomembno, kdaj je bil tožnik seznanjen glede pravice upokojitve (o tem je bila odločba ZPIZ Slovenije izdana 13. 8. 2010, da ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 5. 2010 dalje), niti ni pomembno, na kateri podlagi je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj določba 1. odstavka 132. člena določno navaja, da pripada delavcu odpravnina, če se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Navedena določba je bila sprejeta z novelo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), zaradi česar jo je potrebno uporabiti v tožnikovem primeru. Pred novelo je določba 1. odstavka 132. člena ZDR opredeljevala, da je delavec upravičen do odpravnine v primeru upokojitve ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po stari ureditvi se je torej takšna pravica nanašala na situacijo, ko je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi bodisi s strani delavca bodisi delodajalca. Ker v primeru tožnika ni prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč do prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka pogodbe, je upravičen do pripadajoče višine odpravnine. Glede tega ni sprejemljivo pritožbeno zavzemanje na sprejeto sodno prakso v zadevah Pdp 1349/2008 in Pdp 1069/2009, saj je šlo v prvi zadevi za presojo odpravnine pred uveljavitvijo novele ZDR-A, v drugem primeru pa za situacijo po uveljavitvi navedene novele.

Tožnik je v tožbi uveljavljal odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece in najprej v tožbi zahteval odpravnino v višjem znesku, vendar je s pripravljalno vlogo 17. 5. 2011 zahtevek ustrezno modificiral na 2.942,78 EUR. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v času od meseca februarja do aprila 2010, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, znašala povprečna bruto plača 1.471,39 EUR oz. dvakratnik takšne plače 2.942,78 EUR. Tožnik namreč v zadnjih treh mesecih za delo pri toženi stranki ni dosegal takšnega bruto povprečja mesečne plače, temveč veliko nižje oz. manj kot 756,24 EUR (priloga A6).

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo njegovi pritožbi in na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je priznalo tožniku odpravnino ob upokojitvi v znesku 2.942,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje. Tožnik je namreč pridobil pravico do odpravnine z navedenim datumom, in ne s 30. 4. 2010 (kot je to uveljavil v tožbi), ker je bil tega dne še v delovnem razmerju pri toženi stranki, zaradi česar od tega dne dalje ne more biti upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odpravnine, temveč šele od naslednjega dne dalje. Zato je pritožbeno sodišče v presežku (za en dan) plačilo zamudnih obresti zavrnilo.

Ker je tožnik v sporu za plačilo odpravnine v celoti uspel, je upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel z zastopanjem po pooblaščenki. Pritožbeno sodišče mu je v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo nagrado za postopek 159,90 EUR (tarifna številka 3100), nagrado za narok 147,60 EUR (tarifna številka 3102) ter materialne stroške 20,00 EUR (tarifna št. 6002), kar ob 20 % DDV znaša 393,00 EUR. Stroške v navedeni v višini je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik je z zahtevkom za plačilo odpravnine v celoti uspel (razen delno glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska odpravnine, kar je zanemarljivo), zaradi česar je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo za pritožbo 196,80 EUR (tarifna št. 3210), kar ob 20 % DDV znaša 236,16 EUR in tako priznane stroške naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških tožene stranke (tako glede stroškov iz prvostopenjskega postopka kot glede stroškov odgovora na pritožbo) ima podlago v določbi 5. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pritožbeno sodišče zadnjega razloga pri tožniku ni ugotovilo.