Jedro

Zgraditev poti po gozdnih parcelah še ne pomeni bistvene povečane vrednosti gozda, ampak je treba ocenjevati njegovo povečanje vrednosti v celoti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 17.2.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo občine ..., Sekretariat za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo z dne 19.5.1992, s katero je upravni organ odločil, da se M.V. vrne v last in posest in bremen prosto nepremičnino ... parc. št. 730/1, 730/2 in 730/3 gozd v skupni izmeri 64.198 m2. Za razliko v površini gozda v času podržavljenja in površini vrnjenega gozda upravičenki ne pripada odškodnina. Zavezancu, to je tožeči stranki, pa ne pripada odškodnina za povečano vrednost gozda zaradi na novo zgrajene gozdne prometnice.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ne more soglašati s sklepom tožene stranke. Po določbi 25. člena zakona o denacionalizaciji se namreč nepremičnina, katere vrednost se zaradi novih investicij bistveno poveča, vrne pod pogojem, da za razliko vrednosti plača upravičenec odškodnino. V konkretnem primeru pa tožena stranka praktično sploh ni ugotavljala ali se je vrednost zaradi novih investicij bistveno povečala. V konkretnem primeru gre namreč za gozdno parcelo, ki leži na vrhu hriba in do graditve ceste praktično ni bilo možno izkoriščanje parcele, ker je bilo spravilo lesa povezano z ogromnimi stroški. Zato meni, da se je vrednost parcele z izgradnjo ceste bistveno povečala, kar bi morala tožena stranka v postopku ugotoviti. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Odgovor na tožbo je podal tudi G.M. kot prizadeta stranka. Navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I - ZDen) v 1. odstavku 25. člena določa, da se nepremičnina katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala pod pogoji, določenimi v tem zakonu, vrne brez poračunavanja vrednosti. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, se vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali pa se vrne pod pogojem, da se za razliko vrednosti plača odškodnina. Taka zakonska določba je bila sprejeta predvsem zaradi samega namena denacionalizacije, po katerem naj bi bilo primarno načelo vrnitev nepremičnine, ne glede na to, da se je v času od podržavljenja do denacionalizacije njena vrednost bistveno povečala. V 1. odstavku 44. člena istega zakona pa je dalje določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V 3. odstavku ta člen določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, na podlagi predpisa Izvršnega sveta Republike Slovenije. Iz 6. odstavka istega člena izhaja, da če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih določenih s predpisi iz 1. odstavka 85. člena zakona, če ta zakon ne določa drugače. V 85. členu zakona pa je določba, da minister za industrijo in gradbeništvo izda v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona v soglasju z ministrom za varstvo okolja in urejanje prostora in ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano navodilo o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja. Izdano navodilo za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92) v 1. odstavku 9. člena, ki se nanaša na kmetijska zemljišča in gozdove določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in trajnih nasadov ugotovi po predpisu, izdanem na podlagi 3. odstavka 44. člena zakona. Navodilo je sicer imelo tudi drugi odstavek tega člena, ki je določal, da se povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljenje gozdov ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljenja dalje gospodarjeno v skladu z gozdno gospodarskimi načrti, vendar je bila taka določba z odločbo ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23.6.1993 (Uradni list RS, št. 42/93) razveljavljena in istočasno odločeno, da ima odločitev pravne učinke po 1. in 2. odstavku 414. člena ustave iz leta 1974. Ker mora po določbi 1. odstavka 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, bi seveda že prvostopni organ tožene stranke moral ugotavljati, ali je tožeča stranka dejansko zgradila gozdne poti, kot to zatrjuje, kje te poti potekajo in ali se je zaradi poti povečala vrednost vračanih nepremičnin. Pri tem je seveda treba poudariti, da ni nujno, da se vrednost poveča samo za sredstva vložena v gozdne poti, ampak je treba ocenjevati povečanje vrednosti nepremičnine v celoti. Glede na to bi upravni organ prve stopnje moral zaslišati predstavnika zavezanca, opraviti ustrezne poizvedbe in izvesti tudi druge dokaze, na podlagi katerih bi lahko ugotovil ali se je vrednost nepremičnine, ki se vrača, zaradi novih investicij bistveno povečala, ali ne. Šele po ugotovitvi vseh okoliščin, bi nato lahko ugotovil, ali mora upravičenec plačati odškodnino za razliko v vrednosti. Takega zaključka pa se ne more narediti samo na ugotovitvi, do katere je prvostopni organ prišel brez izvedbe potrebnih dokazov, da pač zgraditev poti še ne pomeni bistvene povečane vrednosti gozda. Zaradi povedanega je treba zaključiti, da je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno. Ker v svoji odločbi tožena stranka te pomanjkljivosti ni odpravila je zato nezakonita tudi njena odločba.

Ker dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku, je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije, na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).