Jedro

Pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost. Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora le na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. S podpisom obračuna, iz katerega je razvidno, da toženka tožnici na osnovi neplačanih računov dolguje vtoževani znesek terjatve, je toženka izrecno in nedvoumno izrazila voljo tako glede obstoja kot tudi glede višine dolga in s tem pretrgala zastaranje tožničine terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 5.393,16 EUR (prej 1,292.417,00 SIT), zaradi umika tožbe za znesek 1.911,20 EUR (prej 458.000,00 SIT) pa je postopek v ostalem delu ustavilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga toženka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Ne zdi se ji logično, da bi ji tožnica štiri leta dnevno dostavljala blago, ne da bi za to prejela plačilo. Če bi držala ugotovitev, da računov ni plačevala, bi tožnica nedvomno ustavila dobavo že po enem tednu. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali so bila določena plačila opravljena v gotovini, koliko je bilo teh plačil, in ali so se plačila pri tožničinem očetu sploh evidentirala. Napačen se ji zdi tudi zaključek, da ji je tožnica dobavljala kruh, saj je bila v poslovnem razmerju le s tožničinim očetom. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je bila v pravnem razmerju s tožnico. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je z njenim podpisom obračuna 2. 7. 2001 prišlo do pripoznave dolga in s tem do pretrganja zastaranja. Listina (obračun), na katero se je oprlo sodišče, namreč ob njenem podpisu ni bila takšna, kot je sedaj. Kasneje je bila ročno dopolnjena, zato ni verodostojna. Prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, ker okoliščin v zvezi z verodostojnostjo listine ni dokončno raziskalo, višjemu sodišču pa, ker je tako odločitev potrdilo, ne da bi svoje stališče konkretiziralo. Meni tudi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj ni sodišče nikjer pojasnilo, kako je prišlo do zneska v dosojeni višini in zakaj je verjelo ravno tožnici. Sodišči tudi nista pojasnili, zakaj sta zavrnili ugovor zastaranja. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in zavrnitev tožničinega zahtevka.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitane procesne kršitve niso podane. Nižji sodišči sta ugotovili vsa dejstva, odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka, svojo odločitev pa sta tudi ustrezno obrazložili. S tem, ko se je višje sodišče glede vprašanja pripoznave dolga in pretrganja zastaranja le pridružilo razlogom prvostopenjskega sodišča in jih ni ponovno povzemalo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je namreč nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Le, če je obrazložitev odločitve tako pomanjkljiva, da je onemogočen njen preizkus, je podana omenjena postopkovna kršitev. Višje sodišče pa je pretehtalo vse relevantne pritožbene očitke in se do njih tudi ustrezno opredelilo.

7. Nižji sodišči sta ugotovili, da sta bili stranki v poslovnem odnosu - tožnica (in pred tem do svoje smrti njen oče) je kot nosilka samostojne obrtniške dejavnosti izdelovanja pekarskih in slaščičarskih izdelkov toženki, prav tako samostojni podjetnici, za njeno trgovino dobavljala kruh in druge izdelke. Iz obračuna, ki ga je toženka podpisala 2. 7. 2001, izhaja, da toženka na osnovi neplačanih računov za leto 1998, 1999 in 2000 dolguje tožnici znesek v višini 1,750.417,00 SIT. Sodišči sta presodili, da toženki, razen v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, ni uspelo dokazati, da je kupnino za dobavljeno blago že plačala. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so nedopustne revizijske trditve, ki v tako ugotovljeno dejansko stanje posegajo oziroma ga dopolnjujejo (npr. glede plačevanja računov, dostavljanja blaga, zmotne presoje verodostojnosti listine – obračuna).

8. Očitek revidentke, da je tožničina terjatev zastarala, ni utemeljen. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v prvem odstavku 374. člena določal triletni zastaralni rok za medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev, kot tudi za terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami. Glede na zakonodajo, sprejeto po uveljavitvi ZOR, ki je izenačila vse lastninske oblike in s tem tudi pravni položaj vseh pravnih oseb v pravnem prometu, je sodna praksa citirano določbo začela razlagati širše. Triletni zastaralni rok je tako veljal ne le v blagovnih razmerjih med družbenimi pravnimi osebami, ampak med vsemi pravnimi osebami, ki so sklepale takšne posle.(1) Kljub širši razlagi pa niti v sodni praksi niti v teoriji ni dvoma, da se to določilo nanaša le na terjatve med pravnimi osebami, za druge subjekte pa je treba uporabiti splošni zastaralni rok (371. člen ZOR).(2) Če bi zakonodajalec želel razširiti subjektivno veljavnost določila, bi moral to jasno izraziti.(3) Stališče nižjih sodišč, da je mogoče navedeno določilo ZOR uporabiti tudi za zastaranje terjatve v razmerju med strankama, ki sta kot fizični osebi na trgu samostojno opravljali pridobitno dejavnost (samostojni podjetnici posameznici), je tako napačno. Čeprav sodišči nista upoštevati petletnega zastaralnega roka (371. člen ZOR), pa zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve ni vplivala.

9. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da je toženka s podpisom obračuna z dne 2. 7. 2001, iz katerega je razvidno, da tožnici na osnovi neplačanih računov za leta 1998, 1999 in 2000 dolguje vtoževani znesek, pripoznala dolg do tožnice in s tem pretrgala zastaranje terjatve (387. člen ZOR). Pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost. Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora le na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Izrecno in nedvoumno izražena volja toženke tako glede obstoja kot tudi glede višine dolga do tožnice nedvomno ustreza navedenim kriterijem. Ker je toženka s pripoznavo dolga pretrgala zastaranje tožničine terjatve, je zastaralni rok skladno s 392. členom ZOR začel teči znova. Od podane izjave o pripoznanju dolga do vložitve tožbe 12. 3. 2004 petletni zastaralni rok še ni potekel, zato je ugovor toženke glede zastaranja neutemeljen.

10. Glede na to, da je tožnica po smrti svojega očeta nasledila samostojno obrtniško dejavnost izdelovanja pekarskih in slaščičarskih izdelkov, je kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem in prevzela pravice in obveznosti, ki so izvirale iz dotedanjega poslovanja njenega očeta. Revizijske trditve, da je bila toženka v poslovnem razmerju le s tožničinim očetom, ne pa tudi s tožnico, zato niso utemeljene. Ker je med tožnico (pred tem pa njenim očetom) in toženko obstajalo poslovno razmerje, iz katerega izvira tožničina terjatev, in ker toženki, razen v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, ni uspelo dokazati, da je kupnino za dobavljeno blago že plačala, sta nižji sodišči tožnici utemeljeno prisodili preostali vtoževani znesek terjatve.

11. Ker niso podane očitane postopkovne kršitve, zmotna uporaba materialnega prava pa na pravilnost odločitve ni vplivala, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. B. Strohsack, Obligacijska razmerja III, Uradni list RS, 1996, str. 124-125. Op. št. (2): Prim. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, str. 1165-1167, in B. Strohsack, Obligacijska razmerja III, Uradni list RS, Ljubljana, 1996, str. 124-125. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2001 z dne 7. 3. 2002, sklep VSL I Cp 380/2006 z dne 12. 4. 2007 in sklep VSL I Cpg 286/2006 z dne 11. 1. 2007. Op. št. (3): Tako je npr. v sedaj veljavni ureditvi, gl. 349. člen v zvezi s 13. členom Obligacijskega zakonika, ki predpisuje triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, ne da bi ob tem omejil uporabo določbe na posamezne subjekte, ki sklepajo tovrstne pogodbe.