Jedro

Za ugotovitev, da je oseba begosumna, po zakonu ne zadošča, da je poskušala zapustiti Slovenijo, ampak mora biti taka zapustitev oziroma poizkus samovoljen. Take določbe pa ni mogoče razlagati drugače kot, da gre za „samovoljno“ zapustitev oziroma za poskus zapustitve države takrat, ko oseba ne upošteva zahtev, ki so povezane z obravnavanjem njene namere oziroma prošnje za azil. To pa zahteva predhodno ustrezno informiranost prosilca o teh zahtevah, v obravnavanem primeru tudi o tem, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2861/2022/7 (102-15) z dne 4. 10. 2022. odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2861/2022/7 (102-15) z dne 4. 10. 2022.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Z istim sklepom je tudi odločila, da je tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 3. 10. 2022 od 11.55 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 3. 1. 2023 do 11.55 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 9. 2022 prečkal hrvaško-slovensko mejo. Na policijski postaji, kjer je 25. 9. 2022 podal namero za mednarodno zaščito, je povedal, da so v skupini do slovenske meje potovali z vlakom, nato so mejo prečkali peš. Ko so prišli v Slovenijo, so prosili domačina, da pokliče policijo. Ker se ni odzvala, so poklicali ponovno, na kar je sledil postopek na policiji. Odpeljan je bil v azilni dom, iz registracijskega lista z dne 25. 9. 2022 pa izhaja, da je bil seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov. Tožnik ni počakal na vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ampak je 30. 9. 2022 samovoljno zapustil prostore azilnega doma, saj se je tega dne nahajal na glavni železniški postaji Ljubljana, kjer so ga prijeli policisti. Obravnavan je bil kot tujec po Zakonu o tujcih in odpeljan na policijsko postajo, kjer je povedal, da je zapustil azilni dom, ker je sledil drugim. Nameravali so odpotovati v Italijo in nato v Francijo. Ker je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je bil ponovno odpeljan v azilni dom.

3. S tožnikom, ki trdi, da je Pakistan zapustil zaradi političnega in rasnega preganjanja, je treba opraviti osebni razgovor, saj razlogi, ko se lahko osebni razgovor po 38. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) opusti, niso podani. Gre za relevantne okoliščine, ki jih mora tožnik podrobneje pojasniti, saj brez tega ni mogoče vsebinsko odločiti. Pri tem pa je toženka ob podaji prošnje 3. 10. 2022 presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ugotavlja, da je tožnik z ravnanji in izjavami izkazal, da je želel Slovenijo zapustiti, zato upravičeno dvomi, da bi počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, pomembna za odločitev. To utemeljuje s tem, da je tožnik sprejemne prostore azilnega doma zapustil še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je sam povedal, da so ga policisti seznanili, da azilnega doma ne sme zapustiti. Zato zavrača tožnikovo trditev, da ni imel dovolj informacij in da je azilni dom zapustil, ker je videl, da ga zapuščajo drugi. Poleg tega toženka ne dvomi, da je želel tožnik zapustiti Slovenijo in oditi preko Italije v Francijo, saj to izhaja že iz same depeše in tožnikovih izjav v postopku. Povedal je namreč, da je želel v Sloveniji dobiti „stay“, nakar bi prek Italije nadaljeval pot v Francijo. Ponovno poudarja, da je tožnik vsekakor vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, kar je potrdil tudi pri ustni seznanitvi ukrepa omejitve gibanja. Ker je prostore azilnega doma zapustil vedoč, da jih ne sme in je njegova ciljna država Francija, navaja, da je utemeljen sklep, da bo slednje poskušal ponovno storiti. Zato obstaja nevarnost, da bo pobegnil. 4. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Ker je azilni dom že samovoljno zapustil, obstaja utemeljen sum, da utegne to ponoviti. Varnostnika na območju azilnega doma pa ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme, izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal. Zato, in ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, je sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka nevarnost pobega utemeljila zelo skromno, tj. zgolj s tem, da naj bi vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti in da je njegova ciljna država Francija. Z njenimi zaključki pa se ne strinja. Tožnik ni bil na zakonit način seznanjen v jeziku, ki ga razume, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma. Prevajalec namreč ni bil prisoten, poleg tega sam podpis še ne pomeni, da je bil tožnik, ki je bil zaradi večurnega postopka na policijski postaji v stresu in šoku, seznanjen z vsebino. Tožnik v nobeni državi ni vložil prošnje za mednarodno zaščito niti namere, zato s tovrstnimi postopki ni bil seznanjen. Če bi se posledic zavedal in bi hotel pobegniti, bi skušal priti v Italijo po skrivnih poteh, on pa je v skupini odšel na železniško postajo na vlak. Tožnik je tudi mejo prečkal podnevi, ker je nameraval priti v stik s policijo, da pridobi vse potrebne informacije glede prihoda v Schengensko področje ter mednarodne zaščite. Tako je skupina ob prihodu v Slovenijo prosila domačina, naj pokliče policijo in ker se ta ni takoj odzvala, so prošnjo ponovili. Iz tega jasno izhaja, da se ni nameraval skrivati in da je imel namen zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji.

6. Opisana ravnanja po prepričanju tožnika ne utemeljujejo begosumnosti in razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu niso izkazani. Pri tem je treba upoštevati tudi, da gre za hud poseg v človekove osnovne pravice. Zato mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, ob njegovem izreku pa je treba opraviti strog test sorazmernosti posega. Definicija nevarnosti pobega iz 31. točke 2. člena ZMZ-1 je preohlapna, saj ni navedeno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev. Tako stališče sta že zavzela tako Vrhovno kot naslovno sodišče (X Ips 1/2019, X Ips 11/2019, I U 1074/2020). Čeprav gre za presojo v zvezi z omejitvami gibanja prosilcem na podlagi Uredbe Dublin III, gre za bistveno primerljivo oziroma identično zadevo. Tudi Recepcijska direktiva v 15. uvodni izjavi določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva in upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti.

7. Nadalje tožnik še ugovarja toženkini presoji, po kateri je izbrala strožji ukrep, saj se ne more sklicevati zgolj na varnostne ukrepe in statistiko ampak mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca, torej tožnika. Tožnik ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce, ki je ukrep, primerljiv priporu ali zaporu zato, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa, kar je sicer obveznost, katero ji nalagajo evropske direktive. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in podrejeno, da ga odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je izkazal, da v njegovem primeru pogoji za izrek ukrepa niso podani, po drugi strani pa mu bo njegovo izvrševanje povzročilo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se zelo slabo počuti, dni brez osebne svobode, pa mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbi in začasni odredbi nasprotuje in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Meni, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja kar nekaj objektivnih okoliščin, ki kažejo na tožnikovo potencialno begosumnost. Izpostavlja to, da je bil namenjen v Italijo in nato v Francijo ter da je lastnoročno napisal dve izjavi v dveh pisavah in jezikih, prav tako je prejel registracijska lista v jeziku Pandžabi in Urdu, katerega je uporabil tudi pri vlogi prošnje za mednarodno zaščito. Zato ne drži, da ni vedel in da ni bil seznanjen v jeziku, ki ga razume. Predlaga zavrnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

**K I. točki:**

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2022 vpogledalo v upravni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

12. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

13. Tožnik se sklicuje na sodbo X Ips 1/2019, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je ZMZ-1 opredelil pojem „nevarnost pobega“, ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1). Zato uporaba Uredbe Dublin III1 s sklicevanjem na določbe 68. člena Zakona o tujcih v zvezi z objektivnimi merili za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ni več mogoča. Sodišče se strinja s tožnikom, da je Vrhovno sodišče v tej sodbi zavzelo stališče, da 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne ustreza zahtevam, ki v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi predaje prosilcev za mednarodno zaščito odgovorni državi članici izhajajo iz Uredbe Dublin III. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je namreč v zadevi C-528/15 Al Chodor pojasnilo, da mora biti vsak odvzem prostosti zakonit ne le v smislu, da mora imeti zakonsko podlago v nacionalnem pravu, temveč se ta zakonitost nanaša tudi na kakovost zakona, in sicer da mora biti nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja (38. točka). Glede na navedeno je po presoji SEU bistveno, da so merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva. Navedena določba ZMZ-1 pa po presoji Vrhovnega sodišča ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

14. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni v teku postopek po 28. členu Uredbe Dublin III in torej tožniku gibanje ni omejeno po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ampak po 2. alineji prvega odstavka tega člena. Vendar gre tudi v primeru omejitve gibanja iz tega razloga za poseg v ustavno pravico in to v enakih okoliščinah, saj se 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prav tako sklicuje na nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme2, kar mora torej veljati tudi za nevarnost pobega po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je po presoji sodišča, upoštevaje zahtevo po varstvu temeljnih pravic in svoboščin in sorazmernosti posegov vanje, tudi v tem primeru odvzem prostosti zaradi begosumnosti mogoč le pod pogoji, ki izhajajo iz navedene sodbe SEU in sodbe Vrhovnega sodišča. Ti pogoji pa v ZMZ-1 niso več določeni zgolj v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kot navaja tožnik, ampak so bili z novelo ZMZ-1A, ki se uporablja od 9. 11. 2021, določeni v 84. a členu tega zakona. Po presoji sodišča ta določba zahtevana merila izpolnjuje, saj so kriteriji dovolj natančni in je njihova uporaba predvidljiva. Med drugim je tak objektivni, vnaprej določen in jasen kriterij, iz katerega izhaja nevarnost pobega tudi ta, da je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

15. Pri tem pa sodišče iz enakih razlogov sodi, da je treba poleg navedenega kriterija upoštevati tudi stališča Vrhovnega sodišča, ki je v novejši praksi, ko je presojalo obstoj nevarnosti pobega v zvezi z razlogom za pridržanje po 5. alineji prvega odstavka 84. a člena ZMZ-1, poudarilo, da izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, tj. temeljiti mora na individualni oceni. Ugotoviti je treba visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3

16. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zapustil sprejemne prostore azilnega doma in želel zapustiti Slovenijo, saj je sam povedal, da je hotel v Italijo in nato v Francijo in te izjave v postopku ni spreminjal. Vendar pa za ugotovitev, da je oseba begosumna, po zakonu ne zadošča, da je poskušala zapustiti Slovenijo, ampak mora biti taka zapustitev oziroma poizkus samovoljen. Take določbe pa ni mogoče razlagati drugače kot, da gre za „samovoljno“ zapustitev oziroma za poskus zapustitve države takrat, ko oseba ne upošteva zahtev, ki so povezane z obravnavanjem njene namere oziroma prošnje za azil. To pa zahteva predhodno ustrezno informiranost prosilca o teh zahtevah, v obravnavanem primeru tudi o tem, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito.

17. Bistveno v obravnavani zadevi je torej to, ali so bile tožniku posledice zapustitve azilnega doma pojasnjene na tak način, da bi ga tožnik lahko oziroma moral razumeti. Sodišče ugotavlja, da je bilo opozorilo na registracijskem listu, ki se glasi " S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po zakonu, ki ureja vstop zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji ", zapisano v jeziku, ki ga tožnik razume in tožnik temu niti ni oporekal. To pomeni, da bi samo besedilo lahko razumel. Na obravnavi je sicer trdil, da ga, ko je bil prvič obravnavan na policijski postaji, ni prebral preden ga je podpisal. Trdil je tudi, da so mu policisti postopke razložili šele, ko je bil na policijsko postajo pripeljan drugič. Po presoji sodišča se tožnik sicer ne more sklicevati na to, da izjave, ki jo je podpisal, ni prebral, vendar mu sodišče verjame, da vsebine samega zapisa ni razumel. Tekst izjave se namreč zgolj sklicuje na posledice, določene v Zakonu o tujcih, ki jih oseba, ki ne živi v Republiki Sloveniji, ne more poznati. To je očitno prepoznala tudi toženka, saj je v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito4 spremenila tekst opozorila tako, da je dodala stavek " V tem primeru se namera šteje za umaknjeno, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito."

18. Toženka je sicer trdila, da so tožnika o posledicah zapustitve azilnega doma informirale tudi socialne delavke v domu in da je na steni azilnega doma veliko obvestil, v katerih so postopki opisani v številnih jezikih, vendar se v izpodbijanem sklepu, na to, da naj bi bil tožnik seznanjen s posledicami zapustitve azilnega doma tudi na ta način, ne sklicuje. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. Po ustaljeni sodni praksi to pomeni, da mora oziroma je morala toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati utemeljenost le-teh.

19. Da tožnik vsebine izjave, zapisane na registracijskem listu z dne 25. 9. 2022, ni razumel, izhaja tudi iz pojasnila, ki ga konsistentno ponavlja ves čas upravnega in sodnega postopka, tj., da je pričakoval, da bo v Sloveniji na policiji dobil "stay". Iz upravnega spisa in njegovega zaslišanja izhaja, da je to situacija, kakršno je doživel v Republiki Hrvaški, ko je od policije dobil dovoljenje, da v državi ostane 7 dni. Sodišče namreč tožniku verjame, da je tako razumel postopanje hrvaške policije, ker je dogodke v zvezi s tem "dovoljenjem" zelo podrobno in konsistentno opisoval. Tožnik je tako v upravnem kot sodnem postopku izpovedoval, da je v Sloveniji pričakoval enak postopek, kot na Hrvaškem. Na obravnavi pa je tudi prepričljivo opisal okoliščine, iz katerih je sklepal, da je to dovoljenje, s katerim lahko tujec ostane na Hrvaškem 7 dni. Ob tem mu sodišče tudi verjame, da je odšel zato, ker je videl, da so vsi ostali tujci odhajali iz azilnega doma. Poleg tega ni mogoče prezreti, da je bil (drugič) prijet 1. 10. 2022 in do 3. 10. 2022, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito oziroma do izdaje izpodbijanega sklepa, ni zapustil azilnega doma, čeprav bi to glede na varovanje tega doma, kot ga opisuje toženka, lahko storil brez težav. To ravnanje pa potrjuje njegovo izjavo, da so mu ob podpisu registracijske izjave z dne 1. 10. 2022 razumljivo razložili tudi posledice nespoštovanja te izjave in je zato počakal na vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

20. Tudi individualne okoliščine ne kažejo na nevarnost pobega. Res je, da je tožnik ilegalno prestopil mejo, vendar pa se potem ni skrival in skrivaj poskušal nadaljevati poti proti Italiji. Sam si je prizadeval stopiti v stik s policijo, saj je skupina mimoidoče dvakrat prosila, naj jo pokličejo. Tudi, ko je hotel nadaljevati potovanje v Italijo, se ni skrival. Sodišče verjame tožniku, da je odšel v Italijo, ker, kot je že predhodno pojasnilo, ni razumel postopkov za pridobitev mednarodne zaščite in zato ni razumel posledic kršitve. Nevarnost pobega pa predvsem ne izhaja niti iz okoliščine, da je v času od 1. 10. do 3. 10. počakal v azilnem domu, čeprav bi ga, enako kot je to storil 30. 9. 2022, lahko (ponovno) zapustil. 21. Po presoji sodišča tako ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče je zato tožbi ugodilo in se s presojo potrebe po ugotavljanju dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ni ukvarjalo, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev v drugi alineji prvega člena 84. člena ZMZ-1 zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

22. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, saj po presoji sodišča niso podani pogoji za izrek omejitve gibanja.

**K II. točki izreka**:

23. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

25. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

26. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

27. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka). Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Glej X Ips 1/2019, točka 16. 3 Glej I Up 12/2022, I Up 16/2022, , I Up 36/2022, I Up 76/2022 in druge. 4 Ur.l. št. 131/2022.