Jedro

Upravni organ ne presoja zakonitosti akta o podržavljenju, temveč ugotavlja, ali je podana podlaga za denacionalizacijo, pri čemer najprej ugotovi, ali so podani pogoji za uvedbo postopka po ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 359/99-7, z dne 1.12.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.9.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 23.6.1999, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnikove pravne prednice M.M. za vrnitev nacionaliziranega premoženja, last pokojnega A.M., roj. 7.11.1902, umrlega 11.2.1967, nazadnje stanujočega v A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bile sporne nepremičnine podržavljene na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 198/46 in 35/48, ZNZGP). Po 1. odstavku 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN) so poleg predpisov, ki so pravna podlaga za denacionalizacijo navedene tudi nekatere izjeme v katerih se ZDEN ne uporablja, čeprav je v tej določbi naveden predpis, ki je bil temelj podržavljenja premoženja. Taka izjema je tudi 7.a člen ZNZGP, kot to izhaja iz 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDEN. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da upravni organi, ki odločajo o zahtevkih za denacionalizacijo, v ZDEN nimajo pooblastil za odločanje o zakonitosti sodnih in upravnih odločb o podržavljenju. V postopku denacionalizacije upravni organ ne ocenjuje zakonitosti odločbe, s katero je bilo podržavljeno premoženje, pač pa le ugotavlja, ali predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, predstavlja podlago za denacionalizacijo po določbah ZDEN. Ugovori tožnika, ki napadajo odločbo o nacionalizaciji z dne 5.11.1962, so zato neupoštevni.

Pravnomočne upravne odločbe ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Glede na določbe 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so določeni z zakonom. Tožbeni ugovor, da naj bi tožnikovi sorodniki dosegli denacionalizacijo dela premoženja pred letom 1963, da je bil del tega premoženja ponovno nacionaliziran oziroma opredeljen kot družbena lastnina in ga je takratna občina dodelila uporabnikom za gradnjo zdravstvenega doma, del pa zadrugi, predstavlja tožbeno novoto. Po 3. odstavku 14. člena ZUS stranke v upravnem sporu tožbenih novot ne morejo navajati, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo upravnega akta. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe zatrjevana trditev tožeče stranke ne izhaja. Tožnik pa tudi v upravnem sporu ni predlagal dokazov, ki bi potrjevali, da je bil leta 1963 del premoženja ponovno nacionaliziran.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da upravno sodišče med ostalim navaja, da je bil A.M. po podatkih Občinskega odbora P., Oddelka za finance z dne 5.11.1962, leta 1948 (28. aprila) tuj državljan. Ta "ugotovitev" je nezakonita. Ministrstvo za notranje zadeve je daljše obdobje "izdelovalo" ugotovitveno odločbo, s katero bi bilo ugotovljeno, da je sorodnik A.M. slovenski državljan. Ugotovitvena odločba ni bila izdana, oziroma sam postopk ni bil izpeljan. V tej zadevi je bila na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije vložena pritožba dne 15.7.1999, na katero še ni bilo odgovora.

Upravno sodišče na drugi strani pisnega odpravka izpodbijane sodbe navaja priimek G., ki seveda ne more biti isti priimek kot K. Če je v pisni obrazložitvi prišlo do takšne administrativne pomote, se postavlja vprašanje in s tem ponoven sum, koliko teh napak je bilo storjenih v času postopka, ki sta jih reševala njegova pokojna babica in oče. Iz tega izhaja, da tožnik ni imel možnosti, da bi v upravnih postopkih dokazal, da je sorodniku M. bilo nacionalizirano imetje po revolucionarni zakonodaji, ki jo zakon o denacionalizaciji določa. Ta dejstva so mu bila posredovana v razgovorih s pokojno babico in pokojnim očetom in bi v ugotovitvenih odločbah imela tudi svoj formalni smisel. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ v denacionalizacijskem postopku ne presoja zakonitosti akta o podržavljenju, temveč ugotavlja, ali je podana podlaga za denacionalizacijo, pri čemer najprej ugotovi, ali so podani pogoji za uvedbo postopka po ZDen. V konkretni zadevi je bilo tožnikovemu pravnemu predniku A.M. premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena ZNZGP z odločbo Občinskega ljudskega odbora P., Oddelka za finance z dne 5.11.1962. Že zato sta, glede na določbo 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen, ki določa izjeme, ko se ZDen ne uporablja, sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo.

Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi navedlo, da je navedena odločba o podržavljenju vsebovala ugotovitev, da tožnikov pravni prednik A.M. ni bil slovenski državljan, vendar tega dejstva ni samo ugotavljalo, kot to zmotno meni tožnik. Ugotavljanje državljanstva A.M. je bilo, kot izhaja iz predloženih spisov, stvar posebnega postopka. Zato so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na ta postopek in na samo odločbo o podržavljenju, neutemeljeni. Napaka v tožnikovem priimku (G. namesto K.) je očitna pisna pomota, ki jo lahko predsednik senata kadarkoli popravi v skladu s 328. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v zvezi s 16. členom ZUS. Ta ugovor pa tudi ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.