Jedro

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke; ne gre torej za situacijo, ko o zahtevku stranke sploh ne bi bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi bilo možno sodno varstvo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti ustavila postopek odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018 za tožnika (točka 1 izreka). Tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je v popisni list, ki ga je tožnik priložil napovedi, vpisal odsvojitev vrednostnih papirjev A., izdajatelja B., d. d., pri katerem je v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) davka od dohodov iz kapitala ugotovljeno, da ne gre za prodajo kapitala, obdavčljivo po 94. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ampak za "razdelitev" premoženja družbe, ki se obdavči kot dividendi podoben dohodek v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2 in da je članica KDD, ki je plačnik davka, že ob izplačilu dohodka obračunala in plačala davčni odtegljaj od prejetega dohodka in predložila REK-2 obrazec, zato tožniku - delničarju ni potrebno vložiti predmetne napovedi. Sklicuje se še na 72. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in četrti odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotavlja, da ni pogojev za nadaljevanje postopka.

3.Toženka se z odločitvijo strinja. Tožnik ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev investicijskih kuponov za leto 2018, saj je davčni organ po uradni dolžnosti ugotovil, da mu je bil (drug) davek že odtegnjen. Svojo odločitev je davčni organ obrazložil z objektivnim dejstvom, da je bil pravni posel, ki je predmet tega postopka, že predmet obdavčitve v drugem davčnem postopku in sicer je bil obračunan davčni odtegljaj za obdavčitev dividend oziroma dividendam podobnega dohodka. Izpodbijani sklep je torej obrazložen z objektivnim dejstvom, da je bil predmetni pravni posel že obdavčen, posledično pa je bil izpodbijani sklep lahko izdan brez posebnega ugotovitvenega postopka. Tožnik namreč ob omenjenem objektivnem dejstvu v tem postopku več ne bi mogel dokazovati drugačnega dejanskega stanja, niti tega ne zatrjuje v pritožbenem postopku. V tej zadevi se presoja le ustavitev odmere davka od kapitalskega dobička, ne pa obračun davčne obveznosti, saj je ta predmet drugega davčnega postopka.

4.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo. Kot bistveno izpostavlja, da se davčni organ v izpodbijanem sklepu sklicuje na izsledke davčnega inšpekcijskega nadzora pri drugem zavezancu, pri čemer tožniku zapisnik iz tistega nadzora ni bil razkrit, niti ni imel možnosti izjave v tej zvezi. Nadalje meni, da ni bilo pravilno, da je bil izpodbijani sklep izdan brez ugotovitvenega postopka in brez zaslišanja stranke, saj se dokazi, s katerimi je davčni organ razpolagal, medsebojno niso skladali. Končno pa izpostavlja še, da je davčni organ izplačilo tožniku kvalificiral kot dividendo, čeprav gre za izplačilo lastniškega deleža, kar bi se moralo obdavčiti kot kapitalski dobiček, kakor je to veljalo tudi za identično transakcijo v letu 2016. V nadaljevanju tožnik obširno utemelji svoja stališča, s sklicevanjem na sodno prakso in predložene dokaze. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek, vse pa s stroškovno posledico.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev svojih aktov. Navaja, da bi postopek odmere davka od dobička iz kapitala na podlagi napovedi, ob tem, da je dohodek že bil predmet obdavčitve v drugem postopku, pomenil poseganje v že pravnomočno odločitev davčnega organa mimo za to predvidenih rednih ali izrednih pravnih sredstev v zvezi z izvedenim odtegljajem. V skladu z obstoječo zakonodajo ima zgolj davčni organ možnost izvajati postopke DIN v zvezi z že pravnomočno končanimi davčnimi postopki, nima pa te možnosti "dodatnega nadzora" davčni zavezanec. Posledično za ustavitev postopka v konkretni zadevi zadošča ugotovitev davčnega organa, da je bil v zvezi s prejemkom tožnika že plačan davčni odtegljaj ob izplačilu tega prejemka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6.Tožbo je treba zavreči.

7.V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri preizkusu dopustnosti tožbe po določilih 36. člena ZUS‑1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje, ali bi si lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj, pri čemer gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8.V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2018, ki se je vodil na podlagi napovedi tožnika, vložene pri davčnem organu. Vendar pa je pri tem šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se namreč davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Posledično se je davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje.

9.Navedeno po sodni presoji pomeni, da izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu 5. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom ustavljeni postopek, kot rečeno, ni začel na zahtevo tožnika. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke; ne gre torej za situacijo, ko o zahtevku stranke sploh ne bi bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi bilo možno sodno varstvo.

Kot toženka utemeljeno izpostavlja v pritožbeni odločbi, je pravilnost izvedene obdavčitve z davčnim odtegljajem predmet drugega davčnega postopka, tj. tistega, ki je tekel pri plačniku davka, ki je z vidika tožnika sicer "tuj" postopek.

10.Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da v tej zadevi ni podan pravni interes, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Pravni pouk v odločbi toženke, ki izrecno napotuje na možnost upravnega spora zoper izpodbijani sklep, te presoje ne spreminja.

11.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

12.Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.