Jedro

Po določbi 36. člena ZGO mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti med drugim tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču. O tem, ali je ta pogoj izkazan, se presoja v vsaki konkretni zadevi glede na izkazane dejanske okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke z dne 31.7.2001, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka). Zahtevo investitorja E., d.d. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper enotno dovoljenje za gradnjo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik z dne 8.8.2000, s katerim je bila investitorju E., d.d.. dovoljena gradnja petega niza osmih vrstnih atrijskih hiš na zemljiščih, navedenih v izreku enotnega dovoljenja in pod tam navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka ni ustrezno odgovorila na pritožbeni ugovor, da investitor ni izkazal pravice graditi na zemljišču s parc. št. 84 k.o. ... Iz pogoja, navedenega v izreku spornega enotnega dovoljenja za gradnjo pod številko 30, namreč izhaja, da se zbirno mesto komunalnih odpadkov nahaja v nadkriti smetarnici za kontejnerje, ki je postavljena na koncu niza objektov na vzhodni strani na zemljišču parc. št. 84 k.o. ..., ki jo je treba preurediti, kot to predvideva projekt številka 11/99, ki ga je izdal A., projektivni inženiring d.o.o.. Po presoji sodišča prve stopnje je zato zemljišče, kar ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, kjer naj bi stala preurejena smetarnica, sestavni del zemljišč, na katerih je predvidena gradnja, saj je preureditev zbirnega mesta komunalnih odpadkov določena kot pogoj enotnega dovoljenja za gradnjo. Za poseg na tej parceli in na objektu pa ni izkazana pravica graditi iz 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) kot pravilno ugotavljajo tudi tožniki. Soglasja Mestne občine L., Oddelka za stavbna zemljišča, z dne 23.9.1999 po presoji sodišča prve stopnje ni šteti za tak dokaz, čeprav tožena stranka zatrjuje nasprotno. Tožena stranka bo v ponovnem postopku najprej ugotovila, kdo je lastnik zemljišča in objekta na parc. št. 84 k.o. ..., od njega pa bo treba nato pridobiti dokaz iz 36. člena ZGO. Pri zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov postopka pa se je v obrazložitvi k 2. točki izreka sodišča prve stopnje sklicevalo na določbo 23. člena ZUS.

Prizadeta stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje v razlogih za ugoditev tožbi skopo navaja, da soglasja Mestne občine L., Oddelka za stavbno zemljišče, z dne 23.9.1999 ni šteti za dokaz, kot ga predvideva 36. člen ZGO, čeprav tožena stranka zatrjuje nasprotno. Izpodbijana sodba nima navedenih vseh odločilnih dejstev in je ni mogoče preizkusiti. Meni, da je soglasje Mestne občine L. za dne 23.9.1999 treba opredeliti kot akt, s katerim je navedena oseba dopustila gradnjo, kot je predlagana po projektni dokumentaciji. Pojem pravice graditi predstavlja pravni standard, ki mu mora sodišče v vsakem konkretnem primeru določiti vsebino. Smiselno pomeni pravica graditi več kot le formalno izkazano lastništvo ali formaliziran akt, s katerim oseba dopusti gradnjo na svoji zemlji tretji osebi (sedaj po SPZ: stavbna pravica). Pravica graditi se namreč lahko izkazuje tudi z izrecnim soglasjem lastnika tretji osebi, saj s takšno izjavo volje nesporno in jasno dopušča posegati v svojo lastnino torej izvajati gradnjo. Soglasje kot izraz volje ne bi bilo podano, če soglasodajalec posega v svojo lastnino ne bi dopuščal in se z njim strinjal. Zato je treba ugotoviti, da predloženo soglasje nesporno predstavlja izkaz, da ima prizadeta stranka pravico graditi na nepremičnini parc. št. 84 k.o. ... Priglaša stroške postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1377/2002-2 z dne 14.9.2005, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožnikov zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 9.10.2002 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, sledilo napotkom vrhovnega sodišča v navedenem sklepu.

Ker sodišče prve stopnje med predloženimi spisi ni imelo vseh potrebnih podatkov za presojo o tem, ali je v obravnavani zadevi za gradnjo na parc. št. 84 k.o. ... izkazana pravica graditi, je po presoji vrhovnega sodišča pravilno in zakonito odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tako je odločilo v izvrševanju sklepa vrhovnega sodišča, torej se obravnavana pritožba v bistvu nanaša na prvo odločitev vrhovnega sodišča, kar pa ni dopustno. Ker je dejansko stanje v zadevi še vedno pomanjkljivo ugotovljeno, vrhovno sodišče ne more podati presoje o vsebinskih pritožbenih ugovorih prizadete stranke, ki se nanašajo na pravico graditi na navedeni parcelni številki. Po določbi 36. člena ZGO mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti med drugim tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču. O tem, ali je ta pogoj izkazan, se presoja v vsaki konkretni zadevi glede na izkazane dejanske okoliščine. Samo soglasje Mestne občine L., Oddelka za stavbna zemljišča z dne 23.9.1999, na katerega se sklicuje prizadeta stranka v svoji pritožbi, ki pa je bilo dano za začasno uporabo zemljišča za potrebe postavitve nadstrešnice za zabojnike komunalnih odpadkov, in ki ni niti časovno opredelilo, na katero obdobje se nanaša, pa samo po sebi ne more izkazovati pravice graditi na navedenem zemljišču v smislu določbe 36. člena ZGO. Prizadeta stranka pa bo imela možnost, če se ne bo strinjala z odločitvijo tožene stranke v ponovnem postopku, to odločitev izpodbijati v novem upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi k 2. točki izreka sklicevalo na določbo 23. člena ZUS, ko je odločalo o zavrnitvi stroškov postopka. Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006, delno razveljavljena, vendar v obravnavani zadevi to ni vplivalo na odločitev, saj je, ker prizadeta stranka v upravnem sporu ni uspela, odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov posledično tudi glede na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prizadete stranke zavrnilo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/07 – sklep US).

Ker prizadeta stranka s svojo pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Ker je bila pritožba prizadete stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po ZUS-1.